REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Ameriške volitve, dokaz zgodovinske nezrelosti: ZDA kot nori najstnik z nabito strojnico

Ameriške volitve, dokaz zgodovinske nezrelosti: ZDA kot nori najstnik z nabito strojnicoVladajočemu razredu v ZDA je vseeno, kateri klovn zmaga na volitvah, bojijo se le, da bi večina zavrnila glasovati in tako spodkopala legitimnost volilnega sistema, piše Jim Kavanagh. Vir: Posnetek zaslona, X

Združene države Amerike se hitro bližajo notranjemu, družbenemu in političnemu kolapsu, hkrati pa podpihujejo vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, kjer ubijajo na desetine ali stotisoče ljudi, večinoma otrok in žensk, v obupanem poskusu ohraniti prevlado v svetu, ki uhaja iz njihovega nadzora.

ZDA še nikoli niso bile bolj zaničevane na svetu.

V tej katastrofalni konjunkturi ameriška politična in medijska kultura propagira »dve najbolj nesposobni kreaturi, ki si jih je mogoče zamisliti«, da bi pahnile ves svet v brezno, piše Jim Kavanagh za spletno stran Consortium News.

Donald Trump in Kamala Harris sta »dve klovnovski podobi«, volitve pa se bodo »končale z bojem za rezultate«, torej z nepriznavanjem volilnih rezultatov stranke, ki je na njih domnevno zmagala, dodaja avtor.

Ameriški volilni sistem je popolnoma protidemokratičen, nadaljuje Kavanagh. Ta volilni sistem temelji na nadzoru donatorjev, torej tistih, ki kupujejo politike, na nepreglednih volilnih sistemih, vključno z elektronskimi stroji, ki omogočajo nezaznavne goljufije, in povrh vsega še na sistemu elektorjev, ki imajo zadnjo besedo v sprevračanju volje volivcev.

Vladajočemu razredu je vseeno, kateri klovn zmaga na volitvah, meni Kavanagh, bojijo se le, da bi večina zavrnila volitve in na ta način spodkopala legitimnost volilnega sistema.

»Klinični idiot Kamala Harris je Orbána, Ši Džinpinga in Kim Jong-una označila za morilce – dobesedno: za diktatorje, avtokrate, tiste, ki jih odlično opisuje beseda 'atentatorji',« opozarja komentator na družbeni platformi Telegram.

Katere volivce nagovarja Harisova s ​​tem sporočilom, ni jasno, saj so vsi norci že mobilizirani.

Če pa pričakuje, da bo postala predsednica vseh Američanov, tudi tistih, ki so še duševno zdravi, potem je poimenovanje partnerice v Natu in voditelja Madžarske, ki predseduje EU, kot »morilca«, najboljši način, da to ne doseže, saj njena izjava zveni kot »napoved vojne Kitajski in Severni Koreji«, sklene komentator.

Veliko boljši ali drugačen ni niti predsedniški kandidat Trump, ki je leta 2015 med volilno kampanjo opisal svojo »politično filozofijo«: »Povedal vam bom, da je naš sistem pokvarjen.

Dal sem (denar) mnogim ljudem. Pred dvema mesecema, ko sem bil poslovnež, sem dal vsem, ko so me poklicali. Ko pa jih potrebujem, jih pokličem, in so mi pripravljeni ustreči.

Da, to je pokvarjen sistem.«

Trump je po lastnih besedah ​​dal denar tudi več demokratskim kandidatom, med drugim Hillary Clinton in Nancy Pelosi, da bi si zagotovil njune usluge v poslovnem svetu, vsemu pa dodal zelo preprosto razlago: »Ko daš denar, oni delajo kar si želiš.«

Kot je zapisal ameriški pisatelj Keaton Weiss, je stava na Trumpa kot igranje ruske rulete s petimi naboji v pištoli.

Trump, dodaja Kavanagh, naj bi bil kandidat, ki nasprotuje »močvirju« globoke države.

A vedno je za Izrael.

Trump je celo priznal izraelsko aneksijo Golanske planote, s čimer je kršil temeljna načela mednarodnega prava.

Pravi pa, da je glede mednarodnega prava »popoln nevednež« in da ga to sploh niti ne zanima.

Ni pa mogoče zanikati, da mu »globoka država ne zaupa, in to z dobrim razlogom: nihče, vključno s samim Trumpom, ne ve, kaj bo naredil ali rekel naslednje«.

Trump je tipičen za ameriški sistem.

»Nima trdne politične ideologije, ima le koščke idej, med katerimi nekatere niti niso tako slabe. A nima intelektualne sposobnosti, niti politične zmogljivosti, da bi jih uresničil,« ugotavlja Kavanagh.

Kot je zapisal ameriški pisatelj Keaton Weiss, je stava na Trumpa kot igranje ruske rulete s petimi naboji v pištoli. Ideja, da bo Trump »tokrat drugačen«, je enako nesmiselna kot ideja, da je Harrisova marksistka.

»Kamala Harris je izjemno plitka. Govori kratke floskule in nikoli ne razmišlja. Da ne bi rekla česa narobe, raje igra na varno in se potem nenadoma začne smejati.«

Narcizem in zmedenost v obeh primerih prikrivata negotovost.

Kamala Harris govori precej nepovezano in nesmiselno, svojo negotovost pa prikriva z vztrajnim hihitanjem in butastim smehom, običajno brez kakršnega koli razloga.

»Kamala Harris je izjemno plitka. Govori kratke floskule in nikoli ne razmišlja. Da ne bi rekla česa narobe, raje igra na varno in se potem nenadoma začne smejati. Američani so tega navajeni: drug drugemu vedno kažejo lažen nasmeh, kot da tekmujejo, kdo ima boljšega zobozdravnika,« ugotavlja avtor.

Njena strategija, sklepa kolumnist, je, da vedno znova ponavlja eno in isto, nato pa se glasno in agresivno smeje, potem pa se opraviči, češ smeh ji je preprečil, da bi dokončala misel.

Amerika na dlani: V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila v ZDA priljubljena animirana risanka 'Beavis in Butt-Head' režiserja Mika Judgea. Njena junaka sta dva duševno zaostala ameriška najstnika, ki drug drugega preklinjata, trosita eno absurdno misel za drugo, nesposobna rešiti nobene vsakdanje situacije, a ... navkljub svoji popolni nesposobnosti in neobčutljivosti, se nekako spopadata z življenjem. Kadarkoli jih vrsta idiotskih dejanj pripelje na rob popolne katastrofe, jih prav tako smešno naključje ali zlom v logiki stvari reši in jim da novo priložnost. Ki pa jo takoj zapravita. In vse se ponavlja znova in znova. Neuspeh za neuspehom, objedanje s črvi, popolnoma napačne odločitve, kolaps vseh možnih logičnih povezav in na koncu ogled heavy metal videa, v katerem rogati moški s kitaro inscenirano pojedo ženske ali žive koze... Vir: Posnetek zaslona, X

Pravo sliko ameriških volitev nam poda nekoč popularna risanka »Beavis in Butt-Head« o dveh ameriških najstnikih z očitnimi intelektualnimi težavami, ki sta nenehno preklinjala, izgovarjala nesmiselne stavke in nista bila sposobna rešiti niti vsakdanjih težav.

Sedanja volilna tekma dveh ameriških kandidatov je videti natanko tako kot epizoda »Beavis in Butt-Head«.

Toda kljub svoji popolni nesposobnosti, pravzaprav totalnemu idiotizmu, se bosta najstnika na koncu epizode nekako, mimo vsakršne logike, izvila iz problema.

Potem bi se v naslednji epizodi spet znašla v podobni situaciji...

Ta risanka, katere avtor je Mike Judge, ponazarja satiro o nezrelosti Amerike, ki je prepričana o svojem poslanstvu: vladati svetu.

Pravzaprav, sklene avtor, »gre za satiro najstniške mentalitete Amerike kot velesile. ZDA so kot nori najstnik z nabito strojnico. Ves ameriški narod je naključni strelec, ki vzdolž in počez strelja po šoli. In če obstaja strojnica, logika idiota kaže, da je treba ustreliti. Ne glede na to, koga.«

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke