Tanja Fajon

Tanja Fajon se je rodila leta 1971 v Ljubljani, diplomirala z novinarstva leta 1965 in nato še magistrirala iz mednarodne politike leta 2005. V osamosvojitvemu letu je pričela svojo poklicno pot kot novinarka, kar je bila vse do prve izvolitve za evroposlanko leta 2009.

Druga na listi kandidatov Socialnih demokratov je leta 2004 prejela največ preferenčnih glasov (11.691), s čimer je postala najmlajša slovenska evropska poslanka v tem mandatu.

Odkrito iz Evropskega parlamenta: Želim živeti v Evropi, ki bo napredna, odprta in tolerantna / Tanja Fajon

Svoj prispevek je evroposlanka namenila trenutno aktualni temi, vprašanju odnosa do beguncev oz. migrantov znotraj Evropske unije.

Leto se je komaj začelo, a zaznamovali so ga že prvi bolj kot ne zaskrbljujoči dogodki, ki nakazujejo, da razmere v Evropski uniji tudi približno niso «business as usual». Leto 2017 je lahko zato v marsičemu prelomno - od političnega prebujenja Evrope kot posledice naraščajoče populistične in nacionalistične retorike do še globljega razkroja evropske solidarnosti in enotnosti. Slednje bi največjo škodo, politično in gospodarsko, povzročilo prav majhnim državam, kot je Slovenija, ki so v svetu globalnih izzivov posebej ranljive.

Kljub zajezitvi vala beguncev in migrantov v Evropo, Evropska unija še vedno išče učinkovite in predvsem skupne rešitve. Ob odsotnosti solidarnosti in skupne odgovornosti ter ob vse večjemu nezaupanju voditeljev v delujočo migracijsko politiko, vrsta držav odkrito ali prikrito sprejema nacionalne ukrepe. Tudi Slovenija, ki se z ograjami in Zakonom o tujcih ni izkazala na evropskemu parketu. K duhu evropske solidarnosti in humanitarnega odziva takšni ukrepi, pa čeprav ščitijo nacionalne interese, ne prispevajo, posebej če pod vprašaj postavljajo varovanje človekovih pravic in mednarodne obveznosti.

Grčija in Italija ostajata prizorišče človeških tragedij, trgovine z ljudmi in nečloveških razmer, zaradi katerih ljudje zmrzujejo na prostem, kar je sramota za celotno Evropo! To sem pred nedavnim ostro opozorila v Evropskem parlamentu. Pretresle so me razmere v kampih na grških otokih ali ob turško sirski meji. Naraščata trgovina z ljudmi in spolno nasilje. Deklice so na prodajo za 40 evrov s kondomom, kruta realnost. Države medtem zapirajo meje in gradijo ograje, skupni imenovalec postajajo restriktivni ukrepi, kot so krepitev varnosti in nadzora na mejah, zbiranje množice osebnih podatkov, kar ustvarja občutek strahu, krepi nestrpnost in sovražnost do tujcev. Vse to in nezmožnost učinkovitega evropskega ukrepanja obenem krha zaupanje državljanov.

Je obstoj Schengena kot ene najbolj dragocenih pridobitev Evropske unije pod vprašajem? Nemčija in Avstrija sta prav te dni za tri mesece podaljšali nadzor na notranjih mejah kljub dejstvu, da na mejah ni izrednih pogojev. Žal je dejstvo, da je tovrstne ukrepe veliko težje odpraviti, kot pa jih vzpostaviti. In v tej luči sem ob tej nedavni odločitvi komisarja za migracije Grka Avramopoulusa vprašala, ali lahko Slovencem pojasni, kaj je podlaga za podaljšanje nadzora na notranji meji, ki grozi tudi slovenskemu gospodarstvu. Na meji med Slovenijo in Avstrijo je število nezakonitih prehodov trenutno neznatno in če komisija to razume kot «izredne razmere», kot mi je nespretno odgovoril komisar, potem se sprašujem, kako bo ukrepala, ko bodo meje resnično obremenjene, kot so bile med nedavnim valom beguncev in migrantov po zahodno balkanski poti čez Slovenijo.

Ali smo resnično tako zlahka pozabili na tiste temeljne vrednote solidarnosti, povezanosti, odgovornosti? Zakaj proti ograjam in mejnim nadzorom ne protestirajo mladi, zaskrbljeni državljani, katerih usode znajo biti najbolj prizadete? Zmotno je verjeti, da bomo lahko s takimi ukrepi migracije ustavili. Beg ljudi in iskanje boljših priložnosti bo umirilo le ustavitev vojn in nasilja, odprava revščine, pomoč nerazvitim in prizadetim delom sveta.

V letu 2017 bodo volitve v štirih največjih evropskih gospodarstvih. Po Brexitu in Trumpu je letošnje leto lahko priložnost za obuditev evropske solidarnosti in enotnosti. Izzivi evropske celine so skupni. V svetu globalizacije nobena država ne more preživeti sama, pa naj gre za varnostna vprašanja, konkurenčnost, energetske in podnebne spremembe. Evropa bolj kot kdajkoli prej potrebuje jasno vizijo in odločno voditeljstvo, ki seže dlje od nacionalnih meja in parcialnih interesov.

Ko se pogovarjam z ljudmi, pogosto začutim strah. Strah, ko gre za vprašanje varnosti, a ne le varnosti pred terorizmom, ampak socialne, gospodarske varnosti, varnosti preživetja in dostojanstva. Ta vprašanja moramo naslavljati sorazmerno, z roko v roki, zagotavljati ljudem delo in blagostanje. Verjamem, da bodo odprava revščine, socialnih razlik, davčnih nepravilnosti, ipd.. prispevali k utrjevanju izgubljene evropske identitete in tesnejši povezanosti Evropejcev.

In če se vrnem k aktualni razpravi v Sloveniji. Zakonu o tujcih. Ali ga v resnici potrebujemo? V času, ko imamo v Sloveniji 0,005 odstotka prosilcev azila, kar je najmanj v Evropski uniji. Ali res potrebujemo tak zakon, ki po mnenju vrste pravnih strokovnjakov, nevladnih in humanitarnih organizacij kot tudi mednarodnih ustanov grobo posega v temeljne človekove pravice, ustavo in mednarodnopravne obveznosti Slovenije. Ob tem, da je državni zbor s sprejetjem dopolnila, da za aktivacijo ukrepa zadostuje že navadna parlamentarna večina, dodatno odpravil temeljno varovalko. Gre za sramotno sporočilo iz Slovenije in ponosna sem, da smo Socialni demokrati v državnemu zboru takemu zakonu nasprotovali. Verjamem in želim si, da bo predsednik republike tehtno razmislil okoliščine, preden bo omenjeni zakon tudi podpisal.

Naj ob tem spomnim, da so to tisti ključni in težki trenutki za našo družbo, po kateri nas bo sodila zgodovina in po katerih se nas bodo mnogi tudi v tujini spominjali. Moramo se zavedati, da politiki pri sprejemanju zakonodaje odločamo o ljudeh, o človeških bitjih. Vsi ukrepi morajo biti sorazmerni, zakoniti in nediskriminatorni, še posebej kadar predpisi urejajo področje ranljivih skupin. Ustava in predpisi morajo biti tista varovalka pred zlorabo oblasti, ki ima moč, v tem primeru tujcev. Na to ne smemo odločevalci nikoli pozabiti.

Leto 2017 bo nedvomno polno izzivov, a tudi priložnosti. Kot državljani, kot posamezniki lahko naredimo veliko. Za boljšo Slovenijo, za boljšo Evropsko unijo. Preprosto se vprašajmo, v kakšni Evropi si želimo živeti? V Evropi miru, stabilnosti, demokracije, solidarnosti ali v Evropi, v kateri nas bo strah? Moj odgovor je jasen. Želim živeti v Evropi, ki bo napredna, odprta in tolerantna in ki ji ne bo mar za usode ljudi kjerkoli, doma in po svetu.

Alojz Peterle

Peterle, rojen leta 1948 v Čužnji vasi pri Trebnjem, je diplomiral iz zgodovine in geografije in je najbolj poznan kot predsednik osamosvojitvene vlade (1990-1992). Pozneje je bil še zunanji minister (1992-1994, 2000) ter državnozborski poslanec (2000). Leta 2004 je bil prvič izvoljen v EP.

Kot starosta slovenskih evropskih poslancev je bil nosilec skupne liste NSi in SLS, pri čemer je prejel 32.720 preferenčnih glasov.

Danes bi morali na tem mestu objaviti prispevek evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, a nam slednjega ni utegnil poslati, ker »je v teh dneh na službeni poti v tujini«, kot so nam včeraj sporočili iz njegove bruseljske pisarne.

Kdo je Peterle?

Alojz Peterle, rojen leta 1948 v Čužnji vasi pri Trebnjem, je diplomiral iz zgodovine in geografije in je najbolj poznan kot predsednik osamosvojitvene vlade (1990-1992). Pozneje je bil še zunanji minister (1992-1994, 2000) ter državnozborski poslanec (2000). Leta 2004 je bil prvič izvoljen v EP.

Kot starosta slovenskih evropskih poslancev je bil nosilec skupne liste NSi in SLS, pri čemer je prejel 32.720 preferenčnih glasov (drugo največje število za Milanom Zverom). V EP je tako že tretji mandat član poslanske skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Prav tako je predsednik delegacije pri skupnem parlamentarnem odboru EU-Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, član konference predsednikov delegacij in odbora za zunanje zadeve kot tudi namestnik člana v odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter v delegaciji za odnose z Indijo.

Ni časa za novinarje

3. januarja letos smo se preko elektronske pošte obrnili na vse evropske poslance s povabilom k sodelovanju pri projektu promocije dele Evropskega parlamenta ter evropskih poslancev. Po abecednem redu naj bi vsak poslanec poslal prispevek, v katerem bi predstavil svoje delovanje v EP oz. pogled na aktualno dogajanje. Pozneje smo jih ponovno obvestili o projektu kot tudi natančnih datumih oddaje oz. objave njihovih prispevkov. Prispevka prvih dveh poslancev ste tako lahko brali predhodni soboti (Franc Bogovič in Tanja Fajon).
 

Na žalost pa Peterle, po mandatih najstarejši evropski poslanec iz Slovenije, v enem mesecu ni utegnil pripraviti prispevka o svojem delu oz. pogledu na aktualno dogajanje (v Evropi oz. Sloveniji). In to kljub temu, da ima več pomočnikov, kot je razvidno iz njegove spletne predstavitve iz EP.

Premalo plačani?

Mogoče je problem v dejstvu, da Peterle nima dobre plače? Ne verjamemo; po podatkih EP poslanci zaslužijo kar precej:

Dalje poslanci dobijo še: splošno nadomestilo stroškov (v višini 4.342 € na mesec), povrnjene potne stroške (tako za Evropo kot tujino), kot tudi dnevnice (306 €) za vsak dan prisotnosti v času parlamentarnih dejavnosti.

Prav tako poslanci na mesec prejmejo do 24.164 € za zaposlitev pomočnikov (tako akreditiranih v Bruslju, Luksemburgu oz. Strasbourgu kot lokalnih v Sloveniji), pri čemer plača posameznega lokalnega pomočnika ne sme presegati 5.751 € bruto plače.

Preveč dela?

Kot že zapisano, je Peterle trenutno na službeni poti v tujino. Že pogledamo realno, je njegovo delo to, da je dejansko v tujini, da predstavlja Slovenijo v evropskih »prestolnicah« (Bruslju, Luksemburgu in Strasbourgu).
Mogoče je bil v januarju Peterle tako zaseden s parlamentarnim delom, da se ne more posvetiti slovenskim medijev? Po uradnih podatkih, objavljenih na spletni strani EP, je v prejšnjem mesecu uspel sopodpisati dve poslanski vprašanji:

• glede omejitve vlaganja slednjih (katerega je podpisalo še nekaj deset poslancev) ter
• glede zdravstvenih tveganj, povezanih z uživanjem rastlinskega olja, zlasti palmovega olja (katerega je prav tako podpisalo več deset poslancev).

Peterle ni na voljo

V včerajšnje sporočilo o nesodelovanju so vključili tudi naslednji stavek: »Obenem se priporočamo za nadaljnje sodelovanje.« Glede da je bilo že prvo sodelovanje uredništva tega medija s Peterletom (in njegovimi pomočniki) neuspešno, ne moremo pričakovati kaj boljšega sodelovanja. Da niso kaj preveč dobri pisci, dokazuje tudi dejstvo, da v treh mandatih niso uspeli napisati uradnega Peterletovega življenjepisa. Tako Peterle kot njegov življenjepis nista na voljo.

Če vas bralce zanima, kaj delajo Peterle in njegovi pomočniki, ga/jih lahko kontaktirate na njegov e-naslov ali pa preko drugih objavljenih e-naslovov na strani informacijske pisarne v Sloveniji.

Ob naslednjih volitvah v Evropski parlament bomo naše bralce spomnili, kdo je/ni imel čas ob dobri plači in pomočnikih za bralce tega spletnega časopisa.

Igor Šoltes

Šoltes, ki se je rodil leta 1964 v Ljubljani, ima doktorat s področja javnih naročil. Od leta 1997 je bil zaposlen v javni upravi: sprva kot član državne revizijske komisije, nato kot direktor urada za javna naročila, informacijski pooblaščenec in nazadnje je bil predsednik računskega sodišča (2004-2013).

Kot nosilec liste, poimenovana po njem, je prejel 30.697 glasov in bil izvoljen v Evropski parlament.

Odkrito iz Evropskega parlamenta: Vlada želi breme zgrešene investicije TEŠ 6 preložiti na državljane in ohraniti odvisnost od fosilnih goriv / Igor Šoltes

Nadaljujemo z objavljanjem mnenj evropskih poslancev o aktualnih temah, s katerimi se soočamo prebivalci Evropske unije in Slovenije. Današnji prispevek dr. Igorja Šoltesa je posvečen Termoelektrarni Šoštanj, tako iz vidika vladnih potez kot okoljevarstva.

Šoltes, ki se je rodil leta 1964 v Ljubljani, ima doktorat s področja javnih naročil. Od leta 1997 je bil zaposlen v javni upravi: sprva kot član državne revizijske komisije, nato kot direktor urada za javna naročila, informacijski pooblaščenec in nazadnje je bil predsednik računskega sodišča (2004-2013).

Kot nosilec liste, poimenovana po njem, je prejel 30.697 glasov in bil izvoljen v Evropski parlament. V slednjem je podpredsednik Delegacije pri stabilizacijsko-pridružitvenem parlamentarnem odboru EU-Srbija, član Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Delegacija pri stabilizacijsko-pridružitvenem parlamentarnem odboru EU-Albanija, kot tudi namestnik člana Odbora za zunanje zadeve in Odbor za peticije.

Vlada želi breme zgrešene investicije TEŠ 6 preložiti na državljane in ohraniti odvisnost od fosilnih goriv

Vlada je v preteklem tednu objavila namero, da bi izgubo Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) pokrivali vsi odjemalci električne energije. Gre za povsem nesprejemljivo odločitev, v osnutku sprememb energetskega zakona je namreč predvideno, da bi prispevek plačevali vsi končni odjemalci, gospodinjstva in podjetja. Višino prispevka bo s sklepom določila vlada vsako leto, glede na potrebe TEŠ. Ali se bodo tako uresničile najbolj črnoglede napovedi, da bomo na koncu popolnoma zgrešeno investicijo tako iz finančnega kot iz okoljsko-trajnostnega in zdravstvenega vidika plačevali državljani? Odločno sem se pridružil pozivom Greenpeacea, da je potrebno energetsko politiko države vzpostaviti na način, kot se je Slovenija zavezala s podpisom mednarodnih sporazumov, vključno z zadnjo pariško podnebno konferenco. Očitno je Slovenija Pariški sporazum ratificirala s figo v žepu, vlada pa sprejete okoljske zaveze uresničuje tako, da vnovič subvencionira fosilna goriva, s tem pa izpostavlja prebivalce Slovenije tudi nepotrebnim zdravstvenim tveganjem.

Na ekonomsko neupravičenost investicije se je opozarjalo skozi daljše obdobje več vlad. Kakršnakoli prizadevanja za ustavitev te investicije tako civilnih iniciativ kot tudi nadzornih institucij, v okviru zelo omejenih pristojnosti, niso uspela. Več kot očitno je, da v primeru TEŠ 6 ni šlo za povečevanje energetske učinkovitosti države, ampak za povsem druge namene, predvsem finančno-apetitne narave. Že v prejšnji funkciji, kot predsednik Računskega sodišča sem se večkrat jasno in glasno izrekel o problemu projekta in pred dvema letoma v žalostni šali predlagal, da bi v Sloveniji lahko naredili raziskovalno traso po poteh zgrešenih investicij. So pa bile pristojnosti revizije gospodarskih družb vnukinj zelo omejene in projekt TEŠ 6 je bil zastavljen tako, da se je lahko povsem izognil poglobljenim revizijam v polni pristojnosti. Večkrat sem tudi opozoril, da pri tovrstnih projektih sploh ni bila ustrezno izvedena analiza tveganj projekta. Zato ob tej priložnosti vnovič opozarjam tudi na problem drugega tira kot projekta, ki prinaša visoka tveganja. Naložba v TEŠ 6 je bila sprva ocenjena na 600 milijonov evrov, do leta 2010 je narasla na 1,1 milijarde, do konca leta 2013 pa že na vrtoglave 1,4 milijarde evrov. Številke zvenijo precej znano, če jih primerjamo z naraščanjem ocenjene vrednosti drugega tira, ki ga dandanes prav tako ocenjujejo na 1,4 milijarde. Z vprašanjem rentabilnosti tega projekta se podrobno ukvarja tudi Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir. Oceno projekta si lahko sicer zaintresirani ogledajo TUKAJ.

Vrnimo se k TEŠ 6 z vidika mednarodnih okoljskih zavez. Podnebni vrh v Parizu se je po napornih pogajanjih 12. decembra 2015 zaključil z globalnim dogovorom, ki napoveduje prehod v dobo brez fosilnih goriv ter zavezuje tako razvite države kot države v razvoju. Dogovor tako vključuje zavezo k omejitvi dviga povprečne globalne temperature pod dve stopinji Celzija do konca stoletja glede na predindustrijsko dobo, obenem pa sporazum države spodbuja k ukrepom za omejitev na 1,5 stopinje. V Skupini Zelenih v Evropskem parlamentu smo tedaj ocenili, da gre za resničen preboj, ki dejansko nakazuje konec uporabe fosilnih goriv. Izpostavili smo, da bodo imeli civilna družba, lokalne oblasti in ostali akterji pomembno vlogo pri izvajanju pritiska na nacionalne vlade, da bodo te znatno povečale raven svoje ambicioznosti in naredile nov pariški dogovor resnično zavezujoč, kar se kaže prav v teh dneh. Kot pomemben korak v smeri resničnih zavez smo navedli tudi nujnost revizije slabo delujočega sistema trgovanja z emisijami v EU, kar pomeni, da je potrebno končno celovito nasloviti presežek emisijskih kuponov.

Ob koncu leta 2016 je Evropska komisija predstavila nov sveženj ukrepov za učinkovitejši prehod na čisto energijo. Vsebina paketa je žal daleč od zavez, sprejetih v okviru pariškega podnebnega sporazuma, na kar so tedaj opozorile tudi številne nevladne organizacije in okoljevarstveniki. Zvišanje cilja za izboljšanje energetske učinkovitosti s 27 na 30 odstotkov je mnogo premalo in tudi precej pod zahtevo Evropskega parlamenta, ki je pozval k zavezujočemu cilju 40 % do leta 2030. Paket je šibak tudi na področju obnovljivih virov energije, saj so cilji zastavljeni premalo ambiciozno, ne vključujejo pa niti zavezujočih nacionalnih ciljev. Zelo zaskrbljujoče pa je tudi podaljšanje subvencij za fosilna goriva. Paket tako še zdaleč ne dosega obljub predsednika EK Junckerja, ki je dejal, da bo EU prevzela vodilno vlogo v obnovljivih virih energije, prav nasprotno, paket bi lahko ogrozil ukrepe EU za boj proti podnebnim spremembam. Zato sem na Evropsko komisijo tedaj naslovil poslanska vprašanja, kako namerava s takšnimi premalo ambicioznimi ukrepi izpolniti obveznosti EU v okviru pariškega podnebnega sporazuma, kako bo na podlagi predlaganih ukrepov zagotovila prehod na obnovljive vire energije, kar je pomembno ne le za boj proti podnebnim spremembam, temveč tudi za ustvarjanje več milijonov delovnih mest po Evropi in na kakšen način bo zagotovila spremljanje aktivnosti držav članic EU in uresničitev ciljev na nacionalni ravni. Odgovore še pričakujem, javnost pa bom z njimi seznanil takoj po prejemu.

Naj za zaključek dodam še, da je prav Evropska komisija 6. 2. 2017 predstavila pregled izvajanja okoljske politike v EU. Pregled je pokazal, da se v kar 23 od 28 držav članic standardi kakovosti zraka še vedno ne upoštevajo, in sicer skupno v več kot 130 mestih po vsej Evropi. Komisija bi se torej bolje morala zavedati, kakšen konkreten vpliv na javno zdravje predstavljajo njeni (ne)ukrepi ter kakšno finančno breme pomeni podaljšanje subvencij za fosilna goriva. Od vsake države pa bo odvisno, kakšen zrak bodo dihali njeni državljani in za kakšno ceno. Tudi v Sloveniji.

Patricija Šulin

Rojena leta 1965 in po izobrazbi univerzitetna diplomirana organizatorka dela, je bila zaposlena kot davčna inšpektorica. V letih 2012-2013 je bila (nadomestna) državnozborska poslanka.

Kot tretjeuvrščena kandidatka na listi SDS je prejela 1.079 preferenčnih glasov in postala evroposlanka.

Romana Tomc

Diplomirana ekonomistka je bila rojena leta 1965 v Ljubljani in bila sprva zaposlena na davčni upravi, nato pa na GZS. Leta 2007 je postala direktorica direktorata za delovna razmerja in pravic iz dela na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter naslednje leto državna sekretarka na istem ministrstvu. Tri naslednja leta je bila direktorica Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendij, dokler ni bila leta 2011 izvoljena v državni zbor.

Drugouvrščena na listi kandidatov SDS je prejela tudi drugo največje število preferenčnih glasov na listi (10.835).

Odkrito iz Evropskega parlamenta – Avstrija krši pravila enotnega evropskega trga / Romana Tomc

Danes objavljamo prispevek evropske poslanke Romane Tomc (SDS/ELS), ki govori o problematiki vzpostavitve enotnega evropskega trga in kršitve naše severne sosede napram slovenskim državljanom.

Diplomirana ekonomistka je bila rojena leta 1965 v Ljubljani in bila sprva zaposlena na davčni upravi, nato pa na GZS. Leta 2007 je postala direktorica direktorata za delovna razmerja in pravic iz dela na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter naslednje leto državna sekretarka na istem ministrstvu.
Tri naslednja leta je bila direktorica Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendij, dokler ni bila leta 2011 izvoljena v državni zbor.

Drugouvrščena na listi kandidatov SDS je prejela tudi drugo največje število preferenčnih glasov na listi (10.835). V EP je podpredsednica delegacije za odnose z Japonsko, članica odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter preiskovalnega odbora za preučitev domnevnih kršitev in nepravilnosti pri uporabi prava Unije, povezanih s pranjem denarja, izogibanjem davkom in davčno utajo, kot tudi namestnica člana v odboru za ekonomske in monetarne zadeve ter v delegaciji za odnose z Bosno in Hercegovino ter Kosovom.

Romana Tomc: Avstrija krši pravila enotnega evropskega trga

Enotni trg predstavlja enega od prelomnih dosežkov Evrope. Evropski enotni trg, tj. trg 500 milijonov oseb, je v zadnjih 50 letih vzpostavil ekonomijo obsega za evropska podjetja, ki je okrepila industrijsko konkurenčnost, ustvaril je nove poslovne priložnosti in delovna mesta ter zagotovil večjo izbiro po nižjih cenah za potrošnike, kar je ljudem omogočilo življenje, delo in študij, kjer želijo. Enotni trg je bolj kot katera koli druga evropska politika prispeval k boljšemu povezovanju podjetij Evropske unije (EU), tako da jim je zagotovil dostop do mednarodnih vrednostnih verig in s tem svetovno konkurenčnost.
Poslanci evropskega parlamenta smo na februarskem plenarnem zasedanju razpravljali o izzivih, s katerimi se srečuje upravljanje enotnega trga in obetih za prihodnost. Na zasedanju sem spregovorila tudi sama, menim namreč, da do cilja, da bi enotni trg resnično zaživel, žal nismo nikoli prišli. Ukrepi posameznih držav v zadnjem času samo še potrjujejo, da se od cilja celo oddaljujemo. Res je, da nam njegovo doseganje otežuje tudi spreminjajoče se okolje, vendar to ne more biti izgovor za to, da puščamo trg razdrobljen in nedokončan in opravičujemo kršitve.

Kljub odpravi tarifnih ovir na enotnem trgu še vedno obstaja veliko različnih netarifnih ovir, ki so povezane s prostim opravljanjem storitev. To ovira zlasti čezmejne dejavnosti malih in srednjih podjetij. Nesorazmerne upravne zahteve, inšpekcije in sankcije, predstavljajo odmik od dosežkov enotnega trga. V tem kontekstu je potrebno omeniti tudi perečo avstrijsko zakonodajo. Avstrijci naj bi z njihovo novo zakonodajo zaščitili napotene delavce, ki jih delodajalci izkoriščajo s nizkimi plačami in slabo socialno zaščito. Slovenski podjetniki pa so obupani, saj so zahteve avstrijskih oblasti res izjemno ostre. Po moji oceni in po oceni številnih drugih kolegov, gre za kršitev pravil enotnega trga EU in ustvarjanje nelojalne konkurence. Avstrija s tem Zakonom samovoljno posega v temelje EU, kamor spadajo prost pretok ljudi, blaga, kapitala in storitev. Zakonodaja, ki je pričela veljati v Avstriji v začetku tega leta močno ovira poslovanje podjetij iz drugih držav. Zato podpiram poziv, ki je v Poročilu o upravljanju enotnega trga v okviru Evropskega semestra naslovljen na Komisijo in od nje zahteva odločno ukrepanje proti protekcionizmu držav članic. Če resnično podpiramo enotni trg, potem se morajo države članice vzdržati diskriminacijskih ukrepov, kot so trgovinski, delovnopravni ali davčni zakoni, ki vplivajo le na nekatere sektorje in izkrivljajo konkurenco. To pomeni očitno kršitev načel notranjega trga.

Podpisala sem tudi pismo, ki je bilo naslovljeno na evropsko komisarko Violeto Bulc. Podobno, kot Avstrija zaostruje svojo zakonodajo, sta namreč tudi Nemčija in Francija uvedli t.i. akt o minimalni plači, kateri za številna podjetja pomeni veliko oviro pri napotitvah v te države. Nemčija na primer od prevoznikov iz drugih držav zahteva spoštovanje nemških pravil o minimalni plači, kar je očitna kršitev pravil enotnega trga EU in ustvarjanje nelojalne konkurence. Pravila so torej jasna, samo nekatere države članice jih ne upoštevajo tako, kot bi bilo treba. Na ravni Unije pa je ukrepanje prepočasno ali pa ga sploh ni, ker niso dovolj razviti mehanizmi, ki bi takšno ukrepanje omogočali.

V državah članicah EU še vedno veljajo različni standardi. Na ozemlju Unije imamo več kot 5500 reguliranih poklicev, kar otežuje prost pretok. To je posebej pomembno za mlade iskalce zaposlitve, na katere stavi Evropa. Zato so nujni tudi ukrepi, ki bodo prinesli več standardizacije in vzajemnega priznavanja. Dokler bodo obstajale takšne ovire, bo evropski potencial spodbujanja rasti, zaposlovanja in konkurenčnosti ostal neizkoriščen.

Ivo Vajgl

Vajgl, rojen leta 1943 v Mariboru, je končal študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, a je nato deloval kot novinar in od leta 1980 diplomat. Na slovenskem političnem parketu je deloval tudi kot zunanji minister (v vladi Antona Ropa), svetovalec predsednika republike Janeza Drnovška in državnozborski poslanec (2008-2009).

Najstarejši slovenski evroposlanec v tem mandatu je bil leta 2014 drugič izvoljen v EP, tokrat kot nosilec liste DeSUS (predhodno leta 2009 na listi Zaresa), pri čemer je prejel 21.569 glasov.

Odkrito iz Evropskega parlamenta: Tudi poslanec Vajgl nima časa za javnost tam "doli"

Zato, da lahko dokončamo predstavitev dobro plačanih naših predstavnikov v Evropskem parlamentu, smo tudi za evropskega poslanca Iva Vajgla (DeSUS) - (kot že pred tem za poslanca Lojzeta Peterleta (NSi), ki se prav tako ni odzval našemu pozivu, da predstavi, kaj tam sploh počne) tudi za Iva Vajgla pripravili predstavitev o njem in o njegovem "delu" tam "gori", in sicer z namenom, da bi Vi tu "doli" lahko delno spoznali, kdo je ta tako "zasedeni" evropski poslanec Ivo Vajgl.

In, kdo je Vajgl?

Vajgl, rojen leta 1943 v Mariboru, je končal študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, a je nato deloval kot novinar in od leta 1980 diplomat. Na slovenskem političnem parketu je deloval tudi kot zunanji minister (v vladi Antona Ropa), svetovalec predsednika republike Janeza Drnovška in državnozborski poslanec (2008-2009).

Najstarejši slovenski evroposlanec v tem mandatu je bil leta 2014 drugič izvoljen v EP, tokrat kot nosilec liste DeSUS (predhodno leta 2009 na listi Zaresa), pri čemer je prejel 21.569 glasov.

Trenutno je član odbora za zunanje zadeve ter delegacije pri stabilizacijsko-pridružitvenem parlamentarnem odboru EU-Srbija kot tudi namestnik člana pri odboru za zaposlovanje in socialne zadeve ter pri teh delegacijah: za odnose s Palestino, za odnose z državami Mašreka in pri parlamentarni skupščini Unije za Sredozemlje.

Ni časa za novinarje

Kot ste redni bralci te rubrike seznanjeni, smo se v uredništvu 3. januarja letos preko elektronske pošte obrnili na vse evropske poslance s povabilom k sodelovanju pri projektu promocije dele Evropskega parlamenta ter evropskih poslancev. Po abecednem redu naj bi vsak poslanec poslal prispevek, v katerem bi predstavil svoje delovanje v EP oz. pogled na aktualno dogajanje. Pozneje smo jih ponovno obvestili o projektu kot tudi natančnih datumih oddaje oz. objave njihovih prispevkov.

V dveh mesecih Vajgl oz. njegovi pomočniki niso mogli sestaviti prispevka.

Premalo plačani?

Da spomnimo, glede po uradnih podatkih EP poslanci zaslužijo kar precej:

Dalje poslanci dobijo še: splošno nadomestilo stroškov (v višini 4.342 € na mesec), povrnjene potne stroške (tako za Evropo kot tujino), kot tudi dnevnice (306 €) za vsak dan prisotnosti v času parlamentarnih dejavnosti.

Prav tako poslanci na mesec prejmejo do 24.164 € za zaposlitev pomočnikov (tako akreditiranih v Bruslju, Luksemburgu oz. Strasbourgu kot lokalnih v Sloveniji), pri čemer plača posameznega lokalnega pomočnika ne sme presegati 5.751 € bruto plače.

Preveč dela?

Glede na uradno predstavitveno stran v sklopu EP je Vajgl v prvih dveh mesecih leta 2017 opravil le eno parlamentarno dejavnost in sicer je spregovoril na plenarnem zasedanju:

Bolj delaven je bil vsaj pri glasovanju, pri čemer je obrazložil svoje glas za oz. proti. Tako je npr. 16. februarja glasoval proti poročilu o pripravi nove direktive EP in EK glede boja proti terorizmu, »ker je prepričan, da je predlog direktive preveč restriktiven«. Kljub njegovemu glasu proti je bila direktiva pozneje sprejeta.

Brez odziva

Včeraj smo dvakrat (enkrat dopoldne in enkrat popoldne) poslali na uradne e-poštne naslove Vajgla in njegovih pomočnikov povpraševanje, če bodo uspeli poslati njegov prispevek. Obe naši povpraševanji sta ostali neodgovorjeni.

V primeru, če bo Vajgl pozneje poslal svoj prispevek, ga bomo objavili in ga pri tem tudi javno pozivamo.

Ob naslednjih volitvah v Evropski parlament bomo naše bralce spomnili, kdo je/ni imel čas ob dobri plači in pomočnikih za bralce tega spletnega časopisa.

Še posebej bi morali biti o (ne)dejavnosti svojega predstavnika v EP zaskrbljeni slovenski upokojenci, ki so najhitreje rastoča družbena skupina v Sloveniji. Če si oni ne zaslužijo aktivnega predstavnika, kdo jih bo potem predstavljal?

Milan Zver

Doktor politologije se je rodil leta 1962 v Ljubljani je bil leta 2004 izvoljen za državnozborskega poslanca, a je zatem bil imenovan za šolskega ministra v vladi Janeza Janše. Leta 2009 je bil prvič izvoljen v EP.

Leta 2014 je bil že drugič izvoljen v EP, pri čemer je kot nosilec liste SDS (in podpredsednik stranke) prejel največ preferenčnih glasov izmed vseh kandidatov na volitvah in sicer 58.041.