»Um, širši od neba«: Ši in francoska kultura

Vsakič, ko ima kitajski predsednik Ši Džinping novoletni nagovor, police s knjigami v njegovi pisarni v kompleksu Zhongnanhai preučujejo radovedni knjižni molji po vsej državi in svetu.

Ko se kamera premika, lahko pozorni gledalci ugotovijo, da so v Šijevih knjižnih zbirkah nekatere trajne francoske mojstrovine, med njimi Duh zakonov, Nesrečniki, Rdeče in črno ter Človeška komedija. »V mladosti sem se močno zanimal za francosko kulturo, zlasti za francosko zgodovino, filozofijo, literaturo in umetnost,« se je nekoč spominjal Ši.

Ši je bil in je strasten bralec. Njegovo obsežno branje je pomagalo oblikovati njegov pogled na svet. Potem ko je prevzel vodenje Kitajske, je kulturna interakcija postala zaščitni znak njegove diplomacije, ki omogoča boljše razumevanje med Kitajsko in širšim svetom.

Kitajska in Francija letos praznujeta 60 let diplomatskih vezi, zato je kitajski predsednik na svojem tretjem državnem obisku v tej evropski državi. Vse oči so uprte vanj, da bi videli, kako bo ta navdušenec nad francosko kulturo še bolj zbližal dve veliki civilizaciji Vzhoda in Zahoda.

OD STENDHALA DO HUGOJA

V najstniških letih konec šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil Ši kot »izobraženec« poslan v Liangjiahe, revno vas na kitajski planoti Loess, da bi se »učil od kmetov«.

Med težkim podeželskim življenjem je branje postalo Šijeva duhovna uteha. Prebral je vse literarne klasike, ki jih je lahko našel v vasici, med njimi pa je bilo tudi Rdeče in črno.

»Stendhalov roman Rdeče in črno je zelo vpliven,« se je leta pozneje z veseljem spominjal Ši. »Toda ko gre za prikaz zapletenosti sveta, so najboljša Balzacova in Maupassantova dela, na primer Balzacova Človeška komedija.«

Klasične knjige francoskih velikanov so na obsežnega bralca pustile tako globok vtis, da jih pogosto citira, zlasti Victorja Hugoja, v svojih govorih. Ko je leta 2015 na prelomni pariški konferenci o podnebnih spremembah nagovarjal k sklenitvi sporazuma, je Ši navedel pronicljiv verz iz Nesrečnikov: »Izjemna sredstva izvirajo iz skrajnih odločitev.«

Ši je naklonjen tudi francoskim umetniškim delom. Rad ima francoska skladatelja Bizeta in Debussyja. Obiskal je več kulturnih znamenitosti, od veličastnega Slavoloka zmage do razkošnih dvoran dvorca Versailles. Globoko v njegovem srcu sta brezčasna zbirka v muzeju Louvre in častitljivo svetišče katedrale Notre Dame, trajna zaklada človeške civilizacije.

Ši pravzaprav ni prvi kitajski voditelj, ki mu je všeč francoska kultura. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ki so znana kot gibanje za marljivo delo in varčen študij, sta pokojna kitajska voditelja Ču Enlaj in Deng Šjaoping odpotovala v Francijo na izobraževalna potovanja v iskanju izhoda za Kitajsko, ki so jo takrat razdejale vojne, revščina in invazije.

V tistem času so številne patriotske kitajske mladeniče navdihovali spisi o francoski revoluciji, ki je tudi ozadje Hugojevih Nesrečnikov, ene od najbolj citiranih Šijevih francoskih mojstrovin. Kot se je Ši nekoč spominjal, se ga je med drugim globoko dotaknila epizoda, ko škof Myriel pomaga Jeanu Valjeanu in ga spodbuja, naj postane boljši človek.

»Velika dela imajo veliko moč, da ganejo bralce,« je dejal.

»ZHIYIN" ALI OBJETI PRIJATELJI

Šijevo spoštovanje francoske kulture pojasnjuje, zakaj so kulturne izmenjave postale vse pomembnejše v njegovih stikih s francoskimi voditelji in v dvostranskih izmenjavah med državama.

Leta 2019 je francoski predsednik Emmanuel Macron v francoskem mestu Nica sprejel Šija v vili Kerylos, stoletni hiši s pogledom na Sredozemsko morje, ki velja za mikrokozmos evropske civilizacije. Tam je Macron Šiju podaril starodavno knjigo: dragocen izvod izvirne francoske različice knjige »Konfucij ali znanost princev«.

Konfucijevo delo z ovitkom iz rjavkaste marmorirane telečje kože, hrbtiščem z zlatimi vinjetami in rjastimi robovi je bilo objavljeno leta 1688 v času razsvetljenstva. Na eni od prvih strani knjige je v stari francoščini napisano: »Bralcem - knjiga služi kot ključ ali uvod v branje Konfucija.«

Prvi prevodi konfucijanskih naukov so navdihnili francoska misleca Montesquieuja in Voltaira, je Macron povedal Šiju (Xiju), ki je nežno držal odprto knjigo. »To je dragoceno darilo,« je dejal Ši. Pozneje je postala del dragocene zbirke kitajske nacionalne knjižnice.

V 17. stoletju se je v Evropi pojavil trend, znan kot chinoiserie, ki se je v 18. stoletju razmahnil po vsej celini in ga je spodbujala vse večja trgovina s Kitajsko. Hkrati so francoski sinologi raziskovali konfucianizem, filozofsko podlago tradicionalne kitajske kulture, in njegove ideje širili po Evropi.

Opazovalci so opazili te medkulturne izmenjave. Gu Hongming, znani sodobni kitajski učenjak, je zapisal: »Zdi se, da samo Francozi razumejo Kitajsko in kitajsko civilizacijo z neprimerljivo globino, saj imajo prav tako izjemno duhovno bistvo kot Kitajci.«

Za Šija sta Kitajska in Francija lahko »Zhiyin" ali prijateljici, ki se lahko globoko razumeta zaradi razkošnega kulturnega bogastva.

Med Macronovim obiskom v kitajski južni metropoli Guangzhou aprila lani sta voditelja držav klepetala ob čaju v vrtu borovcev v rezidenci guvernerja province Guangdong, kjer je bival Šijev oče Xi Zhongxun, ko je zasedal to mesto v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na začetku kitajskih reform in odpiranja.

Ko sta se voditelja sprehajala po vrtu, so zrak napolnili očarljivi zvoki qin (Qin), starodavnega kitajskega glasbila, ki je igralo očarljivo melodijo. Macrona je zanimalo, kako se glasba imenuje. »Visoke gore in tekoča voda,« je odgovoril Ši, ki je nato povedal znano zgodbo o Yu Boyu in Zhong Ziqiju.

Po starodavni kitajski legendi je bil Yu izvrsten igralec na qin, Zhong, njegov predani poslušalec, pa je imel redko sposobnost, da je razumel čustva, ki jih je posredovala Yuova glasba. Ko je Zhong umrl, je žalujoči Yu razbil svoj inštrument in se zaobljubil, da ne bo nikoli več igral, saj je izgubil svojega »Zhiyina«, kar v kitajskem jeziku dobesedno pomeni zelo tesnega prijatelja, ki razume glasbo drugega.

»To glasbo lahko razume le Zhiyin (objeti prijatelj),« je Ši dejal Macronu.

DVE NEODVISNI

»Obstaja perspektiva, ki je večja od morja, in to je nebo; obstaja perspektiva, ki je večja od neba, in to je človeška duša,« je Ši citiral Hugoja v njegovem prelomnem govoru pri Unescu v Parizu leta 2014. 

»Ko se približujemo različnim civilizacijam, potrebujemo um, ki je širši od neba,« je dodal kitajski predsednik, neomajen zagovornik harmoničnega sobivanja civilizacij v dobi globokih sprememb na mednarodnem prizorišču.

Glede na to, da je Pariz mesto, ki gosti Unesco, in da Ši vidi Francijo kot glavno predstavnico zahodne civilizacije, ni presenetljivo, da je kitajski voditelj izbral francosko prestolnico za kraj, kjer bo prvič na svetovnem prizorišču predstavil svojo vizijo civilizacije.

»Dobro se spominjam njegovih besed, ko je dejal, da danes (tam), kjer živimo, predstavljamo različne kulture, vere, etnične skupine, vendar smo del skupnosti s skupno usodo,« je dejala takratna generalna direktorica Unesca Irina Bokova. »Deset let pozneje še nobena od besed, ki jih je izrekel predsednik Ši, do danes ni zastarala. Zaradi problemov, s katerimi se soočamo danes, so še bolj aktualne.«

Vrnimo se 60 let nazaj, v leto 1964. 27. januarja sta se Kitajska in Francija vpisali v zgodovino z uradno vzpostavitvijo diplomatskih odnosov, kar je razbilo ledeni primež izolacije hladne vojne in spodbudilo preoblikovanje globalnih razmer v smeri večpolarne svetovne ureditve. Francoski dnevnik Le Monde je v uvodniku, objavljenem naslednji dan, ta zgodovinski trenutek označil kot »srečanje dveh neodvisnih držav«.

Predsednik Mao Zedong in general Charles de Gaulle sta po Šijevih besedah z izjemno modrostjo in pogumom odprla vrata izmenjavam in sodelovanju med Kitajsko in Zahodom ter »svetu prinesla upanje sredi hladne vojne«.

»Tako Kitajska kot Francija sta neodvisni civilizaciji, vendar podobno misleči,« je dejal Cui Hongjian, direktor Centra za študije Evropske unije in regionalnega razvoja na Pekinški univerzi za zunanje študije.

»Na podlagi svojih bogatih kultur in zgodovine si državi delita globok vpogled v svetovne trende,« je dejal Cui. »Ne želita prevladovati nad drugimi in tudi ne želita biti prevladani.«

Laurent Fabius, predsednik Ustavnega sveta in nekdanji francoski premier, je dejal, da sta Francija in Kitajska zavezani multilateralizmu in miru.

»V tem našem nevarnem svetu morajo obstajati sile miru in trajnostnega razvoja,« je dejal Fabius, »in to mora biti jasno glavno poslanstvo Kitajske in Francije onkraj razlik med nami.«

Avtorji agencije Xinhua Ni Siyi, Shi Xiaomeng, Shang Jun

(K članku so prispevali tudi poročevalci Xinhue: Deng Yushan, Liu Chang, Liu Youmin, Zhang Dailei v Pekingu ter Tang Ji, Xu Yongchun in Zhang Baihui v Parizu).