REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Novoizvoljeni argentinski predsednik ni libertarec, kot se predstavlja, pod površino se skriva - fašist

Novoizvoljeni argentinski predsednik ni libertarec, kot se predstavlja, pod površino se skriva - fašistMilei je za drastične ukrepe... Pravi, da je svobodoljuben anarho-kapitalist, a pod površino se skriva fašist. Vir: Posnetek zaslona, X

Skrajno desni argentinski ekonomist in tako imenovani »libertarec« Javier Milei je bil prejšnjo nedeljo izvoljen za predsednika Argentine.

Milei je obljubil, da se bo spopadel z inflacijo in državo sredi gospodarske krize spravil na pravo pot.

Toda njegova politika najverjetneje ne bo zdravilo za argentinske težave in bo najbrž samo še bolj škodovala državi.

Javier Milei pravi, da je svobodoljuben anarho-kapitalist, a pod površino se skriva fašist... Brez fiskalne menjave in integracije trga dela bi Argentina dejansko postala ameriška kolonija.

Preden opišemo Mileijeva posebna stališča, je treba vnaprej opozoriti, da Buenos Aires za gospodarsko krizo neposredno krivi nekdanjega desničarskega predsednika Mauricija Macrija (2015–2019), ki je najel veliko posojilo Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v upanju, da bo okrepilo njegovo politično verodostojnost pred ponovno izvolitvijo, ki jo je na koncu zapravil.

Prav ta ogromen in dejansko neplačljiv dolg se je prenesel v administracijo sedanjega odhajajočega predsednika Alberta Fernandeza in prispeval k hiperinflaciji.

Zgodovina argentinskega gospodarstva je dolga in zapletena (gospodarstvo je v krizi približno vsakih šest let), toda ta zadnja je neposredno pripisana isti vrsti varčevanja in sledenja navodilom zahodnih centrov moči.

Tu nastopi Javier Milei, ki strup ponuja za zdravilo.

»Želi se nasloniti na te iste politike in institucije, ki so uničile argentinsko gospodarstvo, namreč IMF in Zahod, predvsem Združene države, hkrati pa se odreči suverenosti svoje države s sprejetjem ameriškega dolarja.

 Želi prekiniti vezi z velikimi državami, kot je Kitajska, izključno iz ideoloških razlogov, ne glede na to, kako bi to uničilo argentinske dobavne verige in mesto države v mednarodni trgovini.

Obljubil je tudi, da bo opustil vstopanje v BRICS in se raje odločil za poslovanje s 'civiliziranim' svetom - Severno Ameriko, Evropo in njihovimi partnerji, vključno z Izraelom,« ocenjuje ameriški novinar Bradley Blankenship.

»Jasno je, da to ni le nespametno, glede na dolgoročno pot proti vzhodu to zmanjšuje gospodarsko, politično in diplomatsko moč države, hkrati pa je tudi odkrita izdaja argentinskega ljudstva.

Opustitev svoje suverene valute – tako kot sta to storila Ekvador in Salvador, obe državi, ki sta sami podvrženi rednim ciklom pretresov – bi zagotovila, da se denarna politika Buenos Airesa piše v Washingtonu, DC. Brez fiskalne menjave in integracije trga dela bi Argentina dejansko postala ameriška kolonija,« opozarja ameriški novinar Bradley Blankenship.

Milei se je seveda takoj tudi potrudil, da takoj obsodi Hamas in podpre Izrael.

Poleg tega želi Milei ukiniti tako rekoč vsako državno agencijo – s čimer bi izpolni mokre sanje libertarcev, ki mu jih je morda sporočil njegov najbolj zaupanja vreden svetovalec, njegov pokojni pes. (Ne, res je, priznal je namreč, da posluša nasvete svojega mrtvega psa!)

Družbeni stroški, ki jih je mogoče izračunati tudi ekonomsko, zaradi rezanja stroškov izobraževanja, zdravstva, transporta in tehnologije, ne bi bili samo ogromni, ampak bi Buenos Aires skoraj zagotovo naredili za gospodarsko nerazvito državo v eni sami generaciji in v najboljšem primeru prinesli trajen beg možganov.

Potem pa je pomembno tudi omeniti, da ni čisti anarho-kapitalist/tržni libertarec, kot očitno izpoveduje.

Če pogledate njegove politične predloge, je tukaj nekaj poudarkov: Omislil si je »militarizacijo institucij v prehodnem obdobju«, izgradnjo dobičkonosnega javno-zasebnega zaporniškega sistema, omilitev predpisov o zapiranju ljudi, izvajanje prisilnega dela za zapornike (tako, da obsojenca ni mogoče izpustiti, ne da bi bilo ekonomsko produktivno), znižanje starosti za mladoletnike (starost, pri kateri se nekdo po zakonu šteje za moralno kompetentnega, zato da je lahko kazensko obsojen) in ustvarjanje nacionalne mreže za nadzor, skupaj s kamerami in prepoznavanjem obraza.

Mileijevi zagovorniki verjamejo, da je zdaj zajezdil v svoj mandat na valu protikriminalnega in protržnega reformnega vala zaradi naraščajočega kriminala, korupcije in priljubljenosti levice.

Toda, nasprotno, njegova politika ne bo ublažila obupnih materialnih razmer in revščine, ki poganjajo kriminal, in njegova politika hudega boja proti kriminalu, ki je popolnoma v nasprotju s tem, kar trdijo libertarci, je v najboljšem primeru obliž na zevajočo rano.

V najslabšem primeru je jasno, da sledi isti poti kot drugi prokapitalsko naklonjeni voditelji, kot je nekdanji čilski diktator Augusto Pinochet.

Medtem ko so številni prvotni neoliberalci hvalili Pinocheta kot svojega človeka in je čilski general Pinochet dejansko uveljavil prvo prototipsko neoliberalno ustavo v zgodovini v Čilu, je bila to farsa.

Milei, sam v preteklosti pogosto žrtev družinskega nasilja, bo nujno moral uporabiti državno represijo – zlasti proti tistim na levici –, če namerava narediti vsaj polovico tega, kar je javno obljubljal.

Pravzaprav je država začela še bolj posegati v gospodarstvo med letoma 1975 in 1982, kar je obdobje, opisano kot »čisti monetaristični eksperiment«, ki se je prekrival tudi s Pinochetovo diktaturo, ki je sledila socialistični vladi priljubljenega Salvadorja Allendeja, zrušeni v državnem udaru ob pomoči ZDA.

To domnevno obdobje laissez-faire je bilo v resnici kategorizirano z močnim državnim nadzorom gospodarstva in državno represijo.

Medtem ko Milei trdi, da je libertarec in kapitalist prostega trga, se je že izkazalo, da ima avtoritarno žilico.

Še več, njegov predhodnik na desnici Macri se je moral spopadati tudi s politično realnostjo – npr. dejstvom, da je varčevanje izredno nepriljubljeno – zaradi česar so se njegove reforme ustavile.

Milei, sam v preteklosti pogosto žrtev družinskega nasilja, bo nujno moral uporabiti državno represijo – zlasti proti tistim na levici –, če namerava narediti vsaj polovico tega, kar je javno obljubljal.

Pred Argentinci so zato težki časi.

»Nemogoče bi bilo, da bi bila Argentina istočasno demokratična in degenerirana desničarska polfevdalna država,« sklene analizo predvolilnih političnih obljub novega argentinskega predsednika ameriški novinar Bradley Blankenship.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke