Maskirovka, ruska umetnost vodenja vojne, ki je porazila Zahod: »Ko udariš, udari kot strela!«

Ob vojni v Ukrajini so »pogrnili« številni zelo znani vojaški komentatorji. Bojno polje je polno njihovih popolnoma napačnih ocen, razlag in pojasnil.

V nasprotju s tem je cela vrsta drugih analitikov, predvsem takšnih, ki pišejo na Substacku ali za alternativne medije popolnoma natančno napovedovala, kaj se bo zgodilo v Ukrajini.

Med te spada tudi ameriški publicist in poznavalec geopolitike William Schryver.

Great Post. I'm not sure there were any "Early Russian miscalculations" though.
If you're referring to the Kiev column, that does look like a tactic to lure UAF away from the East.
William Schryver explains it well in this long but fascinating blog here: https://t.co/jm6pQQjinm

— Jac Griffith  (@AlexisTwolf) September 10, 2023

Vse njegove analize si zaslužijo pozornost in prebiranje, te dni pa je ponovno objavil eno, ki je že pred letom dni lepo pojasnila, kaj se v resnici dogaja.

Če se seveda dvignemo nad vsakodnevna poročila v osrednjih zahodnih medijih o prodoru ukrajinskih sil tukaj ali tam, ki v resnici ne spreminjajo razmer na fronti.

Schryver pojasnjuje največjo skrivnost, ki je ne razumejo na Zahodu: Zakaj ruske enote stojijo vkopane na samo delčku ukrajinskega ozemlja, če res nameravajo premagati in »demilitarizirati« Ukrajino?

Zakaj stojijo? Ker so nemočne? Nesposobne?

To »pasivnost« si zahodni analitiki razlagajo kot nemoč Rusije, kot dokaz, da je potrebno le še nekaj naporov, pa bo Moskva poražena. A to ni res.

Ukrainian neo-Nazis.

Israel's Ambassador to Ukraine Michael Brodsky published a video of female IDF soldiers singing Chervona Kalyna, the song of the OUN - Organisation of the Ukrainian Nationalists.

Gentle reminder who this song belongs to, and what they are famous for.… pic.twitter.com/f50Of4rOft

— DD Geopolitics (@DD_Geopolitics) October 5, 2023

Takoj po velikih umikih ruske vojske iz okolice Harkova in Hersona konec leta 2022, je 14. septembra leta 2022 Schryver naredil oceno, ki jo je podkrepil z zgodovinskimi primeri in ki drži do danes.

V članku z naslovom »Udari kot strela« in podnaslovom »Maskirovka kot ruska oblika umetnosti vodenja vojne«, ki ga navajamo v nadaljevanju, je na to znova spomnil.

Svoj članek, ki je vzdržal zob časa je začel s citatom kitajskega teoretika vojne Sun Tzuja iz njegove knjige Umetnost vojne.

Lightning Strikes Twice | William Schryver https://t.co/Zs1aoqtYFM

— Neil MacLeod  (@surfeitndearth) September 14, 2023

William Schryver takole piše: »Naj bodo tvoji načrti temni in neprebojni kot noč, in ko se premakneš, udari kot strela.«

Pred devetdesetimi leti se je namreč verjetno največja bitka druge svetovne vojne odvijala na približno istem območju, kjer bitke znova potekajo danes.

Na široki fronti v vzhodni Ukrajini in jugozahodni Rusiji, ki se je raztezala od Brjanska na severu do Izjuma na jugu, so se poleti 1943 soočile nemške in sovjetske sile, s precejšnjo izboklino v frontnih črtah na območju okoli Kurska. Prav ta izboklina je bila tarča nemških poveljnikov za obkolitev in uničenje.

Kampanja se je začela prvi teden julija 1943 z obsežno nemško protiofenzivo in se je nadaljevala več tednov. Sodelovalo je več sto tisoč vojakov in na tisoče tankov in oklepnih vozil, ki so izvajali obsežne manevre in protimanevre v veliki pokrajini polni gozdov, polj in gričev.

O vodenju te bitke je bilo in bi se dalo veliko napisati, toda najpomembnejše spoznanje je, da je to bila prva bitka, v kateri so bili sovjetski koncepti »maskirovke« agresivno vključeni v vsako fazo načrtovanja in izvajanja operacij sovjetskih sil.

Maskirovka je ruska beseda, ki dobesedno pomeni »maskiranje« ali »preobleko«, vendar v kontekstu ruske vojaške doktrine vključuje širok spekter dejavnosti, namenjenih zavajanju sovražnika glede prednosti, slabosti, razporeditve sil in namenov tistih, ki napadajo.

V svojem najpreprostejšem izrazu odmeva slavni izrek iz Sun Tzujeve Umetnosti vojne: »Vse bojevanje temelji na prevari. Torej, ko smo sposobni napasti, se moramo zdeti nezmožni; ko uporabljamo svoje sile, moramo biti videti nedejavni; ko smo blizu, moramo prepričati sovražnika, da verjame, da smo daleč; ko smo daleč, ga moramo prepričati, da verjame, da smo blizu.«

Poleti 1943 je bila sovjetska vojska močnejša sila v primerjavi z Wehrmachtom. Zaradi tega je Stalin agresivno pritiskal na svoje generale, naj preidejo v ofenzivo.

Toda sovjetski poveljniki, ki so bili seznanjeni z nemškimi pripravami na veliko protiofenzivo, so nasprotovali tej strategiji.

8. aprila 1943 je glavni poveljnik Georgij Žukov pisal Stalinu: »Menim, da je neprimerno, da naše enote v bližnji prihodnosti sprožijo preventivno ofenzivo. Za nas bi bilo bolje, da izčrpamo sovražnika v naši obrambi, izločimo njegove tanke, pripeljemo sveže rezerve in s splošno ofenzivo pokončamo njegovo glavno skupino.« (Glantz, David M., Sovjetska vojaška prevara v drugi svetovni vojni, str. 148)

Najvišji sovjetski poveljniki so odhiteli v Moskvo, da bi se zagovarjali pri Stalinu na sestanku 12. aprila.

General Štemenko, prvi namestnik oddelka za operacije, je kasneje zapisal: »Na koncu je bilo odločeno, da naše glavne sile koncentriramo na območju Kurska, da tukaj izkrvavimo sovražne sile v obrambni operaciji, nato pa preidemo v ofenzivo in dosežemo njihovo popolno uničenje.« (Ibid, str. 148)

Trik je bil zbrati in prikriti sile za predvideni protinapad znotraj obrambnih priprav na fronti –, da bi Nemcem dali vtis, da so sovjetske sile precej oslabljene, in so zato do ofenzive zavzele izključno obrambno držo, dokler se njihov vojaški potencial ne okrepi.

It seems that Western generals are still preparing to fight old wars like it was during both WWI and WWII. Sure they could teachx Zhukov much, but at the same time they could learn much from Zaluzhnyi and Budanov.

— Alkor (@alkor_) September 26, 2023

Upoštevajte, da do te točke v vojni Sovjeti niso nikoli izvedli poletne ofenzive, zato je bil njihov navidezni prehod v defenzivo poleti 1943 povsem skladen s prejšnjo prakso.

Njihova uporaba maskirovke je bila izjemnega pomena pri njihovih pripravah.

»… štabi so pripravili podrobne načrte maskiranja, ki so vključevali prikrivanje priprav, ustvarjanje lažnih koncentracij enot, simulacijo lažnih radijskih mrež in komunikacijskih centrov, gradnjo lažnih zračnih objektov in lažnih letal ter širjenje lažnih govoric po fronti in v sovražnikovo zaledje. Ti načrti so poudarjali tajne premike rezerv, skrite priprave za protinapade in protiudarce ter skrite lokacije poveljniških in komunikacijskih mest.«

»Da bi zavedli obsežno nemško zračno izvidništvo ... so vojaški poveljniki vzpostavili 15 lažnih letališč, skupaj z maketami letal, vzletno-pristajalnimi stezami, kontrolnimi stolpi in zaklonišči za letala ter namestili številne makete tankov za simulacijo oklepnih zbirnih območij. Nemška letala so odgovorila z devetkratnim bombardiranjem teh lažnih letališč.« (Ibid, str. 152)

Generalpodpolkovnik I.S. Konev je opisal situacijo: »Sovražnik je mislil, da se pripravljamo le na obrambni boj. Ker so Nemci imeli ogromno tankov in topov novega tipa, so upali, da jih je nemogoče ustaviti. Tako kot se je sovražnik pripravljal, smo se pripravljali tudi mi. Glavno ni bilo prikriti dejstva naših priprav, temveč sile in sredstva, koncept bitke, čas naše protiofenzive in naravo naše obrambe. Zelo verjetno je bil to edini dogodek brez primere v vojaški zgodovini, ko je močna stran, ki je imela zmožnosti za ofenzivno delovanje, prešla v obrambo.« (Ibid, str. 154, poudarek dodan)

Poleg prikrivanja priprav in koncentracij sil, ko se je bitka začela, so Sovjeti uporabili precejšnje ofenzivne premike na drugih območjih fronte, da bi odtegnili nemške sile od primarnega cilja velike sovjetske protiofenzive: »Odsotnost kakršnih koli večjih elementov teh tankovskih sil bi praktično pogojevala uspeh Sovjetske zveze. Sovjetska rešitev je bila zvabiti te enote na druge sektorje fronte.

Izkušnje so pokazale, da simulacije ali preproste finte morda ne služijo temu namenu.

Potrebne so bile obsežne ofenzivne priprave, če je bilo potrebno pred očmi nemške obveščevalne službe, in ofenzive dovolj močne in verodostojne, da bi pritegnile in vezale te nemške operativne rezerve, dokler ni bila povzročena zahtevana škoda v ključnem strateškem sektorju ...« (Ibid, str. 174)

Lost Cause Is in the Air - by William Schryver https://t.co/a6E0YkkyvS

— ‘taxpayer $$s’ are flushed (@PaulHenry524) August 24, 2023

In kaj je bil »ključni strateški sektor«?

No, kot primer »zgodovinske rime« (kot jo je poimenoval pisatelj Mark Twain), se je velika oklepna bitka, ki se je odvijala v bližini Kurska, razvila kot odmik od primarnega sovjetskega cilja: Premagati in premakniti glavno mesto nemške moči v in okoli Harkova.

»Presenečenje je bilo za sovjetske sile bistvenega pomena za zmago okoli Belgoroda in Harkova, presenečenje pa je moralo biti produkt maskirovke. Sovjeti so uporabili maskirovko v vseh njenih raznolikih oblikah, da bi zavedli Nemce glede časa, moči, oblike in lokacije glavnega sovjetskega protiudarca.« (Ibid, str. 174)

Med podporniki Ukrajine je bilo veliko ekstatičnega navdušenja, med podporniki Rusije pa mučne tesnobe, češ da so bile ruske sile nekako »presenečene« in »ponižane« zaradi nedavne ukrajinske protiofenzive blizu Harkova.

»Naj bom torej popolnoma jasen,« poudarja ameriški publicist in poznavalec geopolitike William Schryver, in nato pojasni: »Ideja, da rusko vrhovno poveljstvo tega ni predvidelo, je po moji oceni popolnoma absurdna.

Več tednov so opazovali njihove priprave. Vedeli so, da večina opreme, ki jo je priskrbel NATO in je bila poslana v Ukrajino od pomladi, še ni bila uporabljena v bitkah, temveč je bila preusmerjena in nakopičena, da bi zagotovila hrbtenico ognjene moči za morebiten protiudarec.«

"This is where we are, and there will be no turning back. To whatever extent it ever truly was, America will never be made great again. Something great may eventually rise from its ashes but the ashes will come first."
~ William Schryver

Another exceptional piece by… https://t.co/zMOrxvBFx4

— Valerie (@4ever2runval96) September 5, 2023

Vedeli so tudi, nadaljuje Schryver, da je bilo precejšnje število preostalih ukrajinskih poklicnih vojakov umaknjenih s frontnih linij, da bi tvorili jedro tega napada, in da so bili dopolnjeni s precejšnjim prilivom »tujih prostovoljcev«.

Vedeli so, da je smetana tisočev novih ukrajinskih nabornikov poslana v Poljsko in Britanijo na hitro usposabljanje po Natovih standardih.

Vedeli so, da so Natovi poveljniki dejansko prevzeli operativno poveljevanje teh sil, in so odločali o tem, kdaj in kam bodo napotene.

In verjetno so sklepali, ker te sile niso bile prisotne v regiji Herson za omejeni protinapad, ki je tam potekal v začetku avgusta, da so bile operacije na jugu najverjetneje preusmeritev od primarnega cilja, ki bi bil v Harkovski regiji.

Dejansko, ko postane resnična narava dogodkov...bolj jasna, sem zdaj prepričan, da so Rusi ravnali namerno, da bi Natove poveljnike teh rekonstruiranih ukrajinskih sil z nekaj skromnimi enotami premamili, da bi izgubili svojo nepreizkušeno vojsko.

Še pomembneje pa je, da je bilo z ruskega vidika ključno zagotoviti skušnjavo, ki se ji Natovi poveljniki ne bi mogli upreti, ter to svežo vojsko sestavljeno iz ukrajinskih nabornikov potegniti na odprto bojno polje, kjer bi jo lahko nato izolirali in dokončno uničili.

Zato so Rusi jeseni leta 2022 začeli umikati vse sile, razen simbolične, z območja, kjer so mesta Balaklija, Kupjansk in Izjum – in s tem so pripravili neustavljivo priložnost za poveljnike sile, ki jo je NATO izuril in opremil. Sile, ki jo vodijo, da bi dokazali, kot si predstavljajo, premoč zahodnega kombiniranega bojevanja.

Napad, ki je sledil, je dosegel na videz izjemen uspeh proti relativno skromni oziroma peščici milice Donbasa in vojakov Rosgvardije, ki so ostali braniti Balaklijo in Kupjansk. Ukrajinci in njihove »tuje prostovoljne« udarne enote so napredovale večinoma brez nasprotovanja ruske strani in zasedle precej pomemben kos ozemlja, ki sega vse do reke Oskol.

Prišlo je do razmeroma malo bojev med vojaki. Pravzaprav so ukrajinska poročila evforično razglašala, da ukrajinsko napredovanje sploh ni moglo slediti hitrosti ruskega umika!

#Ukraine #Russia
In War, Losers Lie The Most

"Over the course of the #UkraineWar I have concluded that one of the essential sources for reasonably accurate information is … The Russian Federation Ministry of Defense daily briefing"
- by William Schryverhttps://t.co/NTWx2NmlsN pic.twitter.com/owHiFQjRZk

— Latin Reporters (@LatinReporters) August 6, 2023

»Veličastna zmaga« te kvazinatovske vojske je – vsaj zaenkrat – sprožila naracijo zahodnih medijev v zmagoslavni krč brez primere.

Zavajajoča poročila o stotinah zapuščenih tankov, tisočih žrtev in deset tisočih ujetih ruskih vojakov krožijo naokoli, v to pa radi verjamejo tisti, ki jim je všeč pristranskost.

Zahodne think-tank marionete in upokojeni najeti generali se selijo iz enega osrednjega novičarskega studia v drugega in trobijo fantastične neumnosti o naslednji osvoboditvi Donbasa, nato Krima, čemur sledi odstavitev Putina in privedba pred sodišče v Haagu.

In če že to ni bilo dovolj, so mnogi začeli celo odkrito razpravljati o zimzelenih zahodnjaških sanjah o popolni razgradnji Rusije; razrezali bi jo na ducat ali več manjših republik, ki bodo nato ubogljivo delovale v skladu s preostalim »na pravilih temelječim svetovnim redom«.

Vse skupaj je videti prav osupljivo.

Zdi se, da se le malokdo zaveda, da je bila nato zmagoslavna ukrajinska NATO vojska, ki je korakala naprej v vakuum moči, ki so ga zanje ustvarili Rusi, brutalno opustošena z dolgoročnim topniškim ognjem in zračnimi napadi, ki so izpostavljeni sili povzročili že več kot 20 odstotkov žrtev.

Zdi se, da le redki razumejo, da se je hitrost sprva hitrega napredovanja ukrajinskih sil zdaj dejansko ustavila, ujeta med reko Oskol na vzhodu in Severnodoneck na jugu, in da ne more doseči omembe vrednega uspeha proti koncentracijam ruske sile, s katerimi se zdaj srečuje na drugi strani teh rek.

In zdi se, da nihče ne zastavlja najbolj primernega vprašanja: Kaj je naslednja poteza Rusov?

Zdi se, da obstaja razširjena domneva na Zahodu, da je bila ta navidezna ukrajinska »zmaga« na bojišču tako ponižujoče popolna, da so bili Rusi uničeni; psihološko zlomljeni; da niso več operativni; da so zdaj potolčena, trepetajoča množica prestrašenih »ork«, ki živčno čakajo na naslednji vlak nazaj, od koder so prišle.

It's all useless without air superiority, whether Abrams or Leopard tanks stuck in the minefield are worthless.

— Swinegel (@w4f09yk7n) October 2, 2023

Zdi se, da so tisti, ki navijajo za propad Rusije, medtem ko se parada zmage odvija po ulicah Kijeva, Londona in Washingtona, pozabili, da je ruska »posebna vojaška operacija« do te točke uporabila manjši del njenih vojaških zmogljivosti in da ruski cilj že od začetka ni bil osvajanje ozemlja kot takega, temveč celovito uničenje ukrajinskih vojaških zmogljivosti.

Verjamem, da je baza ukrajinskih oboževalcev vključena v orgijo prezgodnjega vzhičenja.

Prepričan sem, da so bili dogodki zadnjih nekaj tednov v veliki meri zrežirani v skladu s končnimi cilji Kremlja.

Prepričan sem, da Rusi ostajajo mojstri umetnosti maskiranja in da sedanji gospodarji imperija v Washingtonu, Londonu in Bruslju - tako kot njihovi predniki - močno podcenjujejo rusko strateško bistrost, operativne zmogljivosti in neuklonljivo odpornost.

Čeprav Natovi poveljniki v Kijevu žvenkljajo s šampanjskimi kozarci, napolnjenimi do roba z izropanim Dom Perignonom, in drug drugemu čestitajo za briljantno zasnovan in strokovno izveden načrt, sem prepričan, da bo drugi (ruski) udarec zdaj zdaj padel - in ko bo, pričakujem, da bo padel kot strela, sklene svojo analizo ameriški publicist in poznavalec geopolitike William Schryver.