Cenzurirano: V Rusiji poteka resna razprava, ali naj Rusija prva uporabi jedrsko orožje proti evropskim podpornicam Ukrajine

Kako hude so lahko posledice cenzure?

To lahko pojasnimo kar s primerom prav vseh prebivalcev Slovenije.

V tem času se ukvarjajo z zakonom o dolgotrajni oskrbi, razpravljajo o ravsu žensk, ki so najbližje predsedniku vlade in spremljajo ankete javnega mnenja, ki kažejo, da vladajoči koaliciji popularnost upada.

Hvala za ta spomin. Kako so janšisti uspeli zjebati ta entuziazem!

— Rok Omavh (@rokomavh) June 27, 2023

Tu in tam preberejo še kakšne mednarodne novice, iz katerih zvedo, da je v Rusiji skoraj že državljanska vojna, da se Putinu stolček maje in da ukrajinska vojska na frontah lepo, čeprav počasi napreduje...

A v resnici se svet pripravlja na hudo jedrsko nevihto, o kateri večina – nima pojma.

Ob nedavnem »uporu« Jevgenija Prigožina se na stran izdajalca Rusije ni postavil noben ruski vojaški poveljnik, nobena enota vojske in noben politik.

Upor je propadel v dvanajstih urah, na Zahodu pa so ga slavili, kakor da bi uspel.

Tudi v Sloveniji.

Putinu je takoj zatem popularnost zrasla celo na 90 odstotnih točk.

A slovenska zunanja ministrica je tako kot ostali zunanji ministri Evropske unije prepričana, da je »režim Putina načet.«

NEVERJETNO. Tu se moramo vprašati, ali so potomci domobrancev in potomci komunistov sposobni pobijati Slovence? Kako nevarno je imeti Goloba, Fajonovo, Janšo, Logarja, Tonina, Musarjevo, ki so sposobni pošiljati slovenske fante v klavnico Ukrajino ali zanetiti državljansko vojno! https://t.co/NsHdQMsIXJ

— gregor preac (@GPreac) June 25, 2023

Ni jasno, na kakšnih substancah so evropski politiki, toda očitno je, da so zelo močne in da živijo v svojem domišljijskem svetu.

A najhuje je to, da v Rusiji že mesec dni v vodilnih krogih geopolitikov poteka intenzivna razprava, ali bi Rusija morala res prva uporabiti jedrsko orožje in kljub slabim posledicam uničiti cilje v sovražnih državah v zahodni Evropi.

Tistih, ki najbolj podpirajo ukrajinski režim. Med katere pa spada tudi Slovenija s svojo na zunanjepolitičnem področju obupno kratkovidno Golobovo vlado.

Z drugimi besedami, ruski akademiki resno razpravljajo, ali naj Rusija pošlje taktične jedrske izstrelke na cilje v članicah zveze NATO, morda tudi v Sloveniji – a da o tem zahodni in slovenski osrednji mediji sploh ne poročajo.

Jeffrey Sachs: "The one thing that cannot happen, in my opinion, is that Russia is defeated. And the reason is that if Russia were to lose in a conventional sense, I believe Russia would likely escalate to nuclear war.... I'm told every day, oh, don't be blackmailed by nuclear… pic.twitter.com/WQsWWIIZJq

— COMBATE | (@upholdreality) June 19, 2023

Dve obskurni novički, ki sta se pojavili v zvezi s tem pa sta obvezno komentirani, argumenti, ki jih je sprožil profesor Sergej Karaganov, častni predsednik Ruskega sveta za zunanjo in obrambno politiko ter akademski nadzornik na Visoki šoli za mednarodno ekonomijo in zunanje zadeve (HSE) v Moskvi, pa so predstavljeni le kot nesmiselni fragmenti in s kritičnimi uvodi ter brez prikaza celotnega razmišljanja, razen (pohvalno!) v primeru Portala Plus, kjer je prvi članek Karaganova prevedel Boštjan M. Zupančič.

Le da je v tem primeru sklep avtorja, da gre za manifest ruske blaznosti zgrešen - razmišljanje Karaganova je - žal, zaradi napačne politike Zahoda - povsem logično.

Razpravo in poročila o tem pa ostali osrednji mediji preprosto ignorirajo, kakor da gre za popolne nesmisle in »rusko propagando.« Noro.

Karaganov: If there are to be nuclear strikes, they should be aimed at countries in Western Europe that have been most supportive of the mercenary regime in Kiev. https://t.co/ihwFkfYBgI pic.twitter.com/7UUxqEkZD8

— Geopolitics & Empire (@Geopolitics_Emp) June 27, 2023

Razpravo o tem je torej sicer sprožil profesor Sergej Karaganov, njegov prvi esej lahko preberete tukaj.

Kaj počnejo uredniki in novinarji, ki »pokrivajo« mednarodno politiko tudi v slovenskih medijih in imajo veliko več človeških virov kot na primer mi na Insajderju res ne vem, a da najpomembnejše, prelomne razprave tudi za prihodnost Evrope ne opazijo kar mesec dni – ni samo naključje, pač pa je kriminal.

Ti mediji in novinarji niso samo propagandisti in sodelavci oblasti, v resnici so škodljivci, ki z avtocenzuro ogrožajo življenje milijonov prebivalcev Evrope.

Zločinska pa je tudi EU, ki je uvedla cenzuro, zaradi katere informacije iz ruskih medijev praviloma niso prisotne v članicah Evropske unije.

Razprava o tem vprašanju pa v Rusiji poteka že tako dolgo, da je Karaganov po kritiki svojega prvega poziva, da Rusija z jedrskim orožjem uniči cilje v zahodni Evropi pripravil tudi svoj odgovor kritikom, ki ga bomo objavili v nadaljevanju.

In s tem prekinili grozljivi molk o tem – vsaj v Sloveniji.

Pri vsem skupaj pa je še posebej bizarno to, da tudi večina zahodnoevropske javnosti meni, da je povsem varna pred ruskimi jedrskimi izstrelki tako zaradi zveze NATO in njenega famoznega »petega člena« Washingtonske pogodbe, kot zaradi »jedrskega dežnika« ZDA.

Vendar pri tem pozabljajo, da gre za povsem neverodostojno zaščito in da bi Rusija lahko z nekaj udarci povsem razkrila ta evropski »blef«.

Jedrsko ravnotežje in strah pred obojestranskim uničenjem (MAD) namreč ščiti le ZDA in zaveznice in Rusijo pred neposrednim spopadom, ne ščiti pa zahodne Evrope pred jedrskim spopadom z Rusijo, v katerem zahodna Evropa nima protiorožja.

In zakaj?

Preprosto zato, ker ZDA ne bodo nikoli tvegale svojega jedrskega uničenja zaradi neke vojne v Evropi ali zaradi »maščevanja Rusiji« v imenu Evrope, na kar računajo naivna evropska javnost in ignorantski evropski politiki.

In zato je sedanja situacija, v kateri evropske države kar naprej »pumpajo« Ukrajino z orožjem tako zelo nevarna.

Poglejmo, kaj sporoča Sergej Karaganov svojim kritikom in zakaj ostaja pri svojem mnenju, da bo Rusija, če se bo podpora NATO Ukrajini nadaljevala, na koncu vendarle morala uporabiti jedrsko orožje – proti evropskim državam, zvestim podpornicam posredniške vojne zoper Rusijo v Ukrajini.

Tu je njegovo razmišljanje: »V več kot sedemdesetih letih medsebojnega odvračanja je atomsko orožje rešilo svet. Ljudje so to vzeli za samoumevno. Vendar zdaj vidimo, da so se stvari spremenile in da se dogaja nepredstavljivo: Zahod je odgovoren za veliko vojno v temelju velike jedrske sile.

Uradna zgodovina nastanka tega orožja je znana, vendar je po mojem mnenju v igri tudi višja sila. Kot da bi Gospod Bog videl, da je velik del človeštva ponorel, ko je sprožil dve svetovni vojni v eni generaciji, in nam je dal to jedrsko orožje, ki je orožje apokalipse. Želel je, da je ves čas v naših mislih in da nas je zaradi njega ves čas strah.

Zdaj pa so ljudje izgubili strah.

V zadnjih nekaj desetletjih se je v Združenih državah Amerike, Zahodni Evropi in celo delno v Rusiji razširil, čemur pravim 'strateški parazitizem': prepričanje, da nikoli ne more biti velike vojne in da je nikoli ne bo.«

More of the same ...https://t.co/fWl2m29MAq

— Lady Lisa  (@SumSol44) June 25, 2023

»Ljudje smo navajeni miru in na tej podlagi je zrasla sodobna zahodna ideologija. Poleg tega je zdaj naokoli ogromno propagande brez primere, v obsegu brez primere celo s tistim med hladno vojno.

Ljudje se preprosto hranijo z lažmi in se bojijo povedati, kaj v resnici mislijo.

Zaradi več kot 70-letnega miru je občutek samoohranitve javnosti postal disfunkcionalen, dodatno pa ga duši izjemno virulenten agitprop, katerega del trdi, da Rusija nikoli ne bi mogla napasti Zahodne Evrope.

Uradna zahodna propaganda širi idejo, da lahko Zahod počne, kar hoče, Moskva pa se bo s tem preprosto sprijaznila. To je zdaj postalo zelo jasno in živo.

V zadnjih letih je Rusija začela krepiti svoje jedrsko odvračanje, vendar so dosedanji koraki obupno nezadostni.

Tudi mi smo v nekem trenutku postali samozadovoljni, sledili smo zahodnim teorijam in nepremišljeno precenjevali prag uporabe jedrskega orožja, ki ga Zahod sedaj izkorišča in ne po naključju.

Tamkajšnji mali birokrati kar naprej govorijo: ne, Rusi ne bodo nikoli uporabili jedrskega orožja.

Pod nobenim pogojem ne želijo slišati nič drugega, saj ne želijo prekiniti svoje želje po neskončni vojni v Ukrajini. Ker je njihov vojaško-industrijski kompleks večji od našega, nas želijo le izčrpati.

Upam, da ne bomo nikoli uporabili jedrskega orožja, toda dejstvo, da zavračamo njegovo uporabo v vseh situacijah, razen v primeru smrtne nevarnosti za samo državo, se mi zdi nepremišljeno.«

»ZDA na ta način vežejo roke Rusiji in upajo, da bo dolgoročno ta dolga vojna povzročila notranji razkroj, implozijo. In posledično bi to radikalno oslabilo njeno glavno tekmico Kitajsko, ki bo prepuščena sama sebi.

To je strateški načrt, ki je popolnoma jasen.

Hkrati Američani, potem ko so že vrgli v ogenj ukrajinsko ljudstvo, na isto mesto potiskajo zahodne Evropejce in uničujejo status, ki so ga imeli pet stoletij.

Ta politika rešuje tudi drugo težavo – uničuje stari svet kot strateškega igralca in potencialnega tekmeca.

Ujete zahodnoevropske elite pa porivajo svoje države in narode pod zemljo.

Radi bi verjeli, da se bodo naši nasprotniki spametovali. Kajti če tega ne storijo, bo rusko politično-vojaško vodstvo postavljeno pred strašno moralno izbiro in potrebo po sprejetju težke odločitve.«

"There was no more Nazi regime in Europe after Adolf Hitler's regime" - Yatsenyuk on Zelensky and the current regime in Ukraine. Of course, the Pravdy Sektor, AZOV are not nazi's, no they are very democratic.  pic.twitter.com/C7A3khK0RU

— sonja van den ende (@SonjaEnde) June 28, 2023

»Vendar verjamem, da mora naš predsednik na neki točki pokazati svojo pripravljenost za uporabo jedrskega orožja.

Toda vprašanje je, kdo bi lahko in moral biti tarča takšnega napada.

Američani so, kot vsi vemo, nesramno lagali, ko so govorili, da se pripravljamo, da bomo na Ukrajino odvrgli jedrsko bombo.

To je pošastna neumnost, popolnoma zlonamerna, kajti Ukrajinci so seveda bedno, zavedeno ljudstvo, ki ga ženejo v zakol. Vendar so še vedno naši ljudje in ne bomo jih udarili s tem orožjem.

Če bo prišlo do jedrskih napadov, bi morali biti ti usmerjeni proti državam v zahodni Evropi, ki so najbolj podpirale marionetni režim v Kijevu.

Na srečo smo začeli delati korake navzgor po lestvici jedrskega odvračanja. Toda ukrepati moramo hitreje in odločneje, čeprav bi bila njihova uporaba seveda pošasten korak in bi se ji morali izogniti, če je le mogoče.

A kot kaže vektor razvoja Zahoda, njegovih elit in družbe – ter njegovo gibanje proti protičloveškim in postčloveškim vrednotam – vse to jasno kaže na objektiven odmik v morebitno termonuklearno vojno.

Ta proces moramo prekiniti in rešiti svet – seveda pa se moramo izogibati supernasilnim dejanjem, če je le mogoče.

Čas imamo, vendar se moramo zavedati, da ga je precej malo.«

»Teh nekaj let moramo izkoristiti, da rešimo problem Zahoda, da ga prisilimo, da se umakne in da gleda svoja opravila, saj zdaj, da bi odvrnil pozornost od lastnih notranjih vprašanj, poskuša zanetiti vojne po vsem svetu.

Začetek sedanje vojaške operacije je bil pomemben – in zagotovo pravilen – korak, čeprav bi ga po mojem mnenju morali narediti že prej.

Obstajajo pa še številne druge poteze, ki jih je mogoče narediti.

Predvsem je pomembno vsem na Zahodu pojasniti, da bo vsak napad na Belorusijo izenačen z napadom na Rusijo in bo imel podobne posledice.

Možni ruski ukrepi bi lahko vključevali tudi prerazporeditev raket, preizkuse naših strateških raket blizu (sovražnika op. prev.), pa tudi psihološke akcije in celo prekinitev diplomatskih odnosov s tistimi državami, ki igrajo najbolj aktivno rusofobno vlogo.

Možen je tudi še en ukrep, na primer opozorilo vsem rusko govorečim, vsem državljanom nekdanje Sovjetske zveze in vsem ljudem dobre volje, naj zapustijo kraje, ki so potencialne tarče jedrskega napada. Tudi to bi lahko bilo potencialno močno orodje odvračanja.

In vsem tem ljudem ni treba iti v Rusijo: naj gredo v druge države, ki nimajo vojaških objektov in kijevskemu režimu ne pomagajo ter ga ne oskrbujejo z orožjem in denarjem - takih držav je veliko.

Ljudje se morajo v Rusijo vrniti ne zaradi strahu, ampak po lastni volji.

Ko govorimo o hipotetičnem atomskem napadu na Zahodno Evropo, se postavlja vprašanje: kako bi odgovorile ZDA? Tako rekoč vsi strokovnjaki se strinjajo, da Američani pod nobenim pogojem ne bi odgovorili na jedrski napad na svoje zaveznike z jedrskim napadom na naše ozemlje. Mimogrede, celo Biden je to odkrito povedal.

Ruski vojaški strokovnjaki pa menijo, da bi lahko sledil obsežen konvencionalni povračilni udar. Lahko bi izpostavili, da bi temu sledili še bolj množični jedrski napadi. In ti bi pokončali Zahodno Evropo kot geopolitično entiteto.

Kar pa seveda ne bi bilo zaželeno, saj smo vendarle do neke mere Evropejci in nam, če se izrazim z besedami Dostojevskega, stari evropski kamni niso tuji.«

»Pri razpravah o takih scenarijih se neizogibno pojavi tema Kitajske in njenega položaja. Naši strateški cilji so enaki, operativni cilji pa se seveda razlikujejo.

In če bi bil Kitajec, se mi ne bi mudilo končati konflikta v Ukrajini, ker odvrača pozornost in vojaško moč ZDA in Zahoda od njih ter daje Pekingu priložnost, da kopiči moč.

To je povsem normalen, rekel bi spoštljiv položaj. In seveda si Kitajci zato ne želijo uporabe jedrskega orožja. Najprej zaradi moralnih in etičnih razlogov: mislim, da se s Kitajci o tem strinjamo.

In drugič, ker imajo Kitajci še vedno majhne jedrske zmogljivosti, ni zaželeno, da prav zdaj začnejo vojaško in politično tekmovanje na tem območju. Čez deset let bodo imeli prvovrstne jedrske zmogljivosti (in celo čez pet do sedem let sčasoma se bo njihov položaj spremenil) in potem bo najboljša možnost za preprečitev velike termonuklearne vojne imeti močnejšo Kitajsko na prvi fronti spopada, pri čemer jo bo Rusija podpirala in pokrivala, kot Kitajci zdaj podpirajo nas.

Popolnoma razumem moralno stisko ljudi, ki pravijo: uporaba jedrskega orožja je v vsakem primeru nepredstavljiva in nesprejemljiva.

Na kar odgovarjam: prijatelji, spoštujem pacifiste, vendar obstajajo in živijo na tem svetu samo zato, ker se vojaki borijo in umirajo zanje, tako, kot se zdaj borijo naši vojaki in častniki v Ukrajini,« sklene profesor Sergej Karaganov, častni predsednik Ruskega sveta za zunanjo in obrambno politiko.