Slovenija v VS OZN: Priložnost za 0,2 odstotka vpliva na svet in žeton za džuboks s pokvarjeno ameriško ploščo

Z izvolitvijo v Varnostni svet Združenih narodov, katerega članica bo Slovenija od 1. januarja 2024 do 31. decembra 2025 drugič v svoji zgodovini, se Slovenija po besedah zunanje ministrice Tanje Fajon uvršča na zemljevid svetovne politike.

Podobno vznesene izjave smo slišali tudi od drugih politikov.

Za predsednika vlade –, ki je nasledil neurejeno mejno vprašanje s Hrvaško, glede katerega ni nobenega premika - je to celo največji uspeh slovenske diplomacije.

Tanja brez Jenkijev ne bi imeli takega "zaupanja."

— igor Hribar (@19avgust) June 7, 2023

Bolj kislo se je držal Janez Janša, saj se mu ni posrečilo, da bi s svojim priznanjem, da je Slovenija v resnici kandidatka ZDA - miniral kandidaturo.

Ker je trdil, da Sloveniji ne more uspeti le, če bo izgubila podporo zaveznikov, to tudi po njegovi lastni oceni torej pomeni, da ima Slovenija in njena levosredinska vlada - veliko podporo zaveznikov v svetu...

Uradna tiskovna agencija Belta pa je v novici na spletni strani v angleškem jeziku zapisala, da je bil izid glasovanja v veliki meri predvidljiv, »saj vsi vedo, da ima Slovenija, članica EU-ja in Nata, jasno podporo Washingtona in Bruslja.«

VS OZN sestavlja petnajst članic, od tega pet stalnih in s pravico veta (ZDA, VB, Francija, Kitajska in Ruska federacija).

Ostalih deset sedežev je nestalnih sedežev, ki se zasedejo v obdobju dveh let.

Vsako leto se petim državam izteče dvoletni mandat, kar pomeni, da vsako leto svoje sedeže zasede pet novih držav.

Zato nikakor ne gre za zmago, kot bi šlo za prvo mesto na Evroviziji, kot bi človek lahko pomislil ob nediplomatski reakciji slovenskih diplomatov ob razglasitvi rezultatov glasovanja GS OZN...

Kaj meni T. Fajon z izjavo, da bomo dokazali da smo "zanesljiva partnerica". Zanesljiva?! Pa se partnerica?! Sem menila, da se v VS glasuje po svoji vesti, ne pa kot zanesljiva partnerica

— Alica DH (@alica_dh) June 6, 2023

Medtem so iz za boj za sedež v VS OZN poražene Belorusije sporočili, da so hvaležni vsem državam, ki so jih podprle in se »niso vdale poskusom manipulacije volilnega procesa.«

Dodali so, da je bil glavni cilj slovenske kandidature preprečiti izvolitev Belorusije in »okrepiti položaj političnega Zahoda v Varnostnem svetu.« Toda kako velika je pravzaprav ta »moč«, ki jo Slovenija dobila z izvolitvijo v VS OZN?

Tu si lahko pomagamo z raziskovalno nalogo »Vloga nestalnih članic v Varnostnem svetu Združenih narodov - Primer Švedske«, ki jo je leta 2017 za univerzo Malmö pripravil Johan Lundin.

Avtor opozarja na vidno delo, ki ga je opravil raziskovalec Barry O’Neill. Osredotoča se na distribucijo moči v VS OZN in preko Indeksa Shapley-Shubik ugotavlja, da je moč nestalnih članic VS OZN po 0,2 odstotka, medtem ko ima pet stalnih članic VS OZN (P-5) vsaka po 19,6 odstotka moči.

Razporeditev moči v svetu naj bi bila zgolj odražala mednarodno porazdelitev moči. Zgolj s tega razloga zato ni kakšnega posebnega razloga ne za izjemno veselje, ne za solze sreče.

Slovenija s svojim 0,2 odstotka vpliva v VS OZN, ki ga je dobila, še naprej praktično ne bo odločala – o ničemer pomembnejšem.

Tudi če poveča število diplomatov v New Yorku na 20, se »dobro pripravi« na članstvo s prvim januarjem in podobno.

Glede glavnih vprašanj bo odvisna od odločitev stalnih članic VS OZN.

Toda to je samo en del zgodbe. Veselje slovenskih diplomatov je upravičeno zaradi »drobnih zadev«, ki prihajajo skupaj s tem članstvom in so za državo, kot je Slovenija, lahko pomembne.

Prvič, država lahko »oblikuje urnik sveta«, medtem ko je predsedujoča predsedstva.

To predsedovanje se rotira vsak mesec.

Predsedujoča država lahko skliče svet na sestanek kadar koli se ji zdi potrebno, s tem pa ima možnost, da oblikuje dnevni red in izvaja nekaj nadzora nad svetovno politiko.

Sproža lahko tudi posebne teme, ki so širšega pomena, a hkrati v interesu te države.

Te teme zadevajo širok spekter vprašanj, pomembnih za razumevanje, zakaj konflikti obstajajo in se pojavljajo, pa tudi, kako naj bo njihovo upravljanje zasnovano v smislu izgradnje miru in preprečevanja konfliktov.

Drugič, nestalne članice VS OZN lahko predsedujejo pomožnim organom sveta. Ti organi se ustanovijo, ko se ugotovi, da so potrebni za delovanje sveta, za kar jih pooblasti svet.

Ti organi nadzirajo dogajanje na terenu, zaradi česar so bistveni za učinkovitost sveta.

Very good

— Irish Doris (@Irish_Doris) June 6, 2023

Predsednik pomožnega organa je v položaju, ko lahko oblikuje dnevni red določenega organa, ki po pooblastilu VS OZN sprejema odločitve.

Ti organi delujejo s soglasjem, kar pomeni, da če ena država nasprotuje odločitvi ali osnutku resolucije, sprejeti v organu, bo preprečila njegovo sprejetje.

To pomeni, da imajo nestalne članice v teh pogajanjih pravico veta.

Tretjič, če je nestalna država »držalec peresa« pri točki dnevnega reda za posamezno državo, lahko oblikuje pripravo resolucij o vprašanjih.

To pomeni, da je lahko en član predsedujoči pomožnemu organu, drugi član pa je lahko pisec resolucije o istem vprašanju.

Tako je na primer Avstralija v času, ko je bila predsednica sveta, načrtovala razprave o osebnem in lahkem orožju ter policiji pri ohranjanju miru. Spodbujanje teh tem je prispevalo k temu, da je svet sprejel resolucije na to temo.

Avstralija je imela tudi redek privilegij, da je bila nestalna članica »držalec peresa« pri točki dnevnega reda za posamezno državo, kjer so lahko vodili proces priprave resolucij o Afganistanu.

Imela je tudi velik vpliv pri oblikovanju resolucije o sestrelitvi letala MH17 družbe Malaysian Airlines in pri krepitvi in izvajanju sankcij proti Siriji.

Izvolitev Slovenije je zato vsekakor priložnost za slavje, a so nekatere ocene tega uspeha pretirane, če ne celo zgrešene.

Ukrainians are showing their real nature.

— Alessandro  (@Zee9_Alessandro) June 7, 2023

Pozablja se, da VS OZN najbolje deluje, kadar ni velikih napetosti med velikimi silami, ki imajo pravico do veta.

Svet pa je v vse bolj konfliktni fazi razvoja, to pa pomeni blokado VS OZN.

Bombardiranje ZR Jugoslavije je bilo izvedeno brez odločitve Organizacije združenih narodov, s čimer je bila kršena njena listina, a se agresorji za to niso zmenili.

Drugič, Slovenija je postala članica ne zaradi lastne prepoznavnosti, pač pa predvsem zaradi podpore ZDA in članic Evropske unije.

Njim dolguje usluge in povsem jasno je, da bo delovala kot njihov kandidat.

Slovenija je obenem postala članica organa, ki mora skrbeti za svetovni mir s podporo države, ki je po podatkih univerze Brown bila 97 odstotkov svojega obstoja v vojni, ki z vojnami rešuje vse večje težave na katere naleti in je samo po drugi svetovni vojni sprožila več sto vojn, intervencij ali državnih organov.

Da je Slovenija varovanka ali celo marioneta takšne države ni ravno razlog za slavje.

Tu je tudi predzgodovina, ki Sloveniji ni na čast. Danes slovenska diplomacija trdi, da bo spoštovala mednarodno pravo.

A že leta 1999 je Slovenija v zelo očitnem in javnem primeru ravnala drugače.

Ko je zveza NATO 24. marca leta 1999 na podlagi neutemeljenih razlogov napadla tedanjo Zvezno republiko in Jugoslavijo oziroma Srbijo in Črno goro so nekatere države, vključno s stalnima članicama Varnostnega sveta OZN, Rusijo in Kitajsko, dvignile glas proti bombardiranju in predlagale, da Varnostni svet OZN sprejme resolucijo, ki poziva k prenehanju napadov Nata kot kršitve Ustanovne listine OZN in zahteva nadaljevanje pogajanj.

European version of the 'rules based order'. One set of rules for the former #Yugoslavia (and the carving out of #Kosovo from #Serbia) another for the former Soviet Union (the exit of Donbass and #Crimea from #Ukraine). Edits of Countess @vonderleyen by Dragana Trifkovic. pic.twitter.com/hfLxz5aC88

— tim anderson (@timand2037) June 2, 2023

Resolucijo proti napadu Nata na ZRJ sta poleg Rusije podprli še Kitajska in Namibija, v VS pa so napad na ZRJ podprle ZDA, Velika Britanija, Francija, Nemčija, Kanada, Albanija, BiH, Slovenija, Malezija, Gambija in Bahrajn.

Ruska federacija in Skupnost neodvisnih držav sta izdali izjavo, v kateri so obsodili napad Nata in zahtevali njegovo prekinitev, enako pa so storili tudi Indija in neuvrščeni.

Zaradi Natovega napada na ZRJ je tedanji predsednik Ljudske republike Kitajske Jiang Zemin tedaj opozoril kitajsko vojsko, da mora biti pripravljena na vojno, Peking pa je od ZDA in Nata zahteval, naj ustavita napad, a ZDA protesta Kitajske niso upoštevale.

Bombardirano je bilo celo kitajsko veleposlaništvo v Beogradu – menda »po pomoti.«

Vse skupaj je še toliko bolj neprijetno, ker se danes slovenska diplomacija, zelo licemerno in ob jasni uporabi dvojih standardov zavzema za spoštovanje ozemeljske celovitosti Ukrajine ter zavrača vse humanitarne in druge razloge Rusije, leta 1999 pa je ravnala obratno.

Takrat je kot nepomembne oznanjala argumente v prid varovanja ozemeljske celovitosti Srbije in Črne gore ter vztrajno podpirala »humanitarno intervencijo« zveze NATO, ki je bila dejansko – agresija.

Te pa ni obsodila niti z besedo.

Tega slovenski mediji seveda ne vidijo, je pa zelo opazno tujim opazovalcem.

Dr. Ana Bojinović Fenko s Katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani ocenjuje, da »smo si z izvolitvijo prislužili žeton za džuboks, ki zdaj lahko začne igrati.«

A kako in kakšna bo ta glasba slovenske diplomacije, to je ob vsem tem že drugo vprašanje.

Zelo lahko bi se ob slepem sledenju politiki ZDA uporaba tega žetona spremenila ne v lepo glasbo, pač pa v trušč znane, stare, pokvarjene ameriške plošče.

Slovenija si bo ob tem po besedah dr. Ane Bojinović Fenko zato morala zastaviti nekaj področij, na katerih se bo v sklopu Varnostnega sveta OZN še posebej angažirala. Le uresničevanje politik, ki jih zastavijo drugi, ne bo (več) dovolj. »Ker smo del zelo svobodnega, mirnega in razvitega sveta, je treba razmišljati o tem, kaj lahko prispevamo v mednarodni skupnosti.«

Ampak ne pozabimo, da je Slovenija že veliko prispevala – s slepo pokornostjo Washingtonu je podpirala širjenje zveze NATO tako dolgo, da je to privedlo do eksplozije vojne v Ukrajini.

Že od prvega januarja pa bo skrbela za mir v svetu.

Če bo za mir skrbela tako, kot je leta 1999 s svojim molkom in servilnostjo v primeru bombardiranja ZRJ, nato pa s pošiljanjem orožja prispevala k vojni v Ukrajini, potem smo res lahko veseli zato, ker s svojimi le 0,2 odstotka vpliva slovenska diplomacija ne bo mogla narediti prav veliko škode.

Mnoge je zato upravičeno strah, da se bo slovenka diplomacija obnašala kot ameriški pudelj in pod povečevalnim steklom svetovnega odra pustila slab vtis.

Največja škoda bo nastala le za državni proračun, zaradi nekaj novih delovnih mest v dragem New Yorku.