REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

TaTrenutek -
Cenzura Insajderja na Facebooku se ob globalni hajki na svobodo medijev krepi, a obljubljamo: ne bomo popustili! Zapri 

Nenaden odhod Hu Jintaa oznanil novo dobo, kitajski načrti rušijo prevlado »majhnih trdnjav z visokimi zidovi«

Nenaden odhod Hu Jintaa oznanil novo dobo, kitajski načrti rušijo prevlado »majhnih trdnjav z visokimi zidovi«Za multipolarni svet: Xi Jinping. Vir: KPK, Telegram, zajem zaslona

Nekdanji kitajski predsednik Hu Jintao je v soboto nenadoma moral zapustiti zaključno sejo ključnega sestanka Komunistične partije Kitajske, ko naj bi bilo izvoljeno novo vodstvo države.

Hu Jintao je 79-letni upokojeni kitajski politik, ki je bil med letoma 2002 in 2012 generalni sekretar Komunistične partije Kitajske, med letoma 2003 in 2013 predsednik Ljudske republike Kitajske in med letoma 2004 in 2012 predsednik Centralnega vojaškega odbora.

Video posnetki, ki so se pojavili na družbenih medijih, prikazujejo dva moška, ​​kako se približujeta Huju, ki je sedel poleg kitajskega predsednika Xi Jinpinga.

Po krajšem pogovoru se je pojavil eden od moških, ki je 79-letnika pozval, naj odide, in ga zgrabil za roko.

Zdelo se je, da je Hu nerad ugodil prošnji.

Pogovoru se je nato navidezno pridružil še en uradnik, ki je sedel poleg nekdanjega predsednika, in mu nekaj rekel.

Zahodni mediji so dogodek označili za natančno koreografirano odstranitev iz javnega dogodka, ki simbolizra popoln prelom s preteklo politiko.

V nekem trenutku se je zdelo, da Hu poskuša vzeti nekaj dokumentov, ki se nahajajo med njim in Xijem, vendar se je kitajski predsednik temu poskusu uprl.

Ko je zapustil svoj sedež na odru Velike dvorane ljudstva je Hu še enkrat nagovoril Xija, kar je izzvalo kratek odgovor in njegovo prikimavanje.

Nekdanji predsednik je nato v spremstvu dveh uradnikov zapustil dvorano.

Nekateri zahodni komentatorji so potezo hitro opisali kot »čistko«, po poročanju kitajskih medijev pa je Hu moral zapustiti sejo zaradi nekaterih zdravstvenih težav.

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so isti zahodni mediji radi povzemali govorice z družbenih omrežij, ki so še nedolgo tega trdile, da je Xi Jinping v hišnem zaporu.

Te govorice pa so se nato izkazale kot neresnične.

Nekdanji predsednik se med srečanjem »ni počutil dobro« in njegovo osebje ga je pospremilo v sobo poleg dvorane, da bi se spočil, je poročala tiskovna agencija Xinhua.

Vsekakor pa je bilo pomenljivo, da je do takšnega razvoja dogodkov prišlo v trenutku, preden je kitajska Komunistična partija odločila, da bo dovolila Xiju, da nadaljuje s tretjim mandatom, kar je brez primere v moderni zgodovini Kitajske.

Hu je bil tudi pristaš dobrih odnosov z ZDA, nasprotnik uporabe sile v procesu reintegracije Tajvana in bolj kolektivnega vodenja države, kar pa je pomenilo pogosto sklepanje kompromisov in je vodilo do neučinkovitosti.

Zahodni mediji so ocenili, da je šlo za natančno koreografirano odstranitev iz javnega dogodka, ki simbolizra popoln prelom s preteklo politiko.

Pri tem pa so spregledali, da so Huja na podoben način, zaradi zdravstvenih težav, ob začetku kongresa njegovi sodelavci tudi pripeljali v dvorano (tvit zgoraj).

Res pa je, da se bo vodenje države odslej nekoliko spremenilo.

Doslej so bile namreč vajeti oblasti v državi ob koncu drugega mandata odhajajočega voditelja predane novi generaciji voditeljev.

Po poročanju nekaterih medijev je Hu, ki je sam odstopil ob koncu svojega drugega mandata pred približno 10 leti, nasprotoval temu, da bi Xi ostal dlje na položaju.

Spomnimo, Hu je bil kitajski predsednik med letoma 2003 in 2013, nasledil pa ga je Xi.

Xi Jinping
Xi Jinping. Vir: Zajem zaslona, Telegram

Hu je bil tudi pristaš dobrih odnosov z ZDA, nasprotnik uporabe sile v procesu reintegracije Tajvana in bolj kolektivnega vodenja države, kar pa je pomenilo pogosto sklepanje kompromisov in je vodilo do neučinkovitosti.

Xi je v številnih pogledih nasprotje voditelja, ki ga je nasledil.

Je realist in si ob prizadevanju za integracijo Tajvana s pomočjo sporazuma ne odreka uporabi vojaške sile.

Xi si sicer prizadeva obdržati dobre odnose z Washingtonom, vendar hkrati sprejema ukrepe, s katerimi državo brani pred škodljivimi potezami ameriške administracije.

Xi je realist in si ob prizadevanju za integracijo Tajvana s pomočjo sporazuma ne odreka uporabi vojaške sile.

Po mnenju Pepeja Escobarja, ki je o tem pisal v The Cradle, je zelo pomembno to, kar se je na partijskem kongresu na Kitajskem zgodilo z nastopom Xi Jinpinga, ki je »globalnemu jugu pravkar ponudil popolno alternativo desetletjem zahodnih diktatov, vojne in gospodarske prisile.«

Delovno poročilo predsednika Xi Jinpinga ob začetku 20. kongresa Komunistične partije Kitajske (KPK) preteklo nedeljo v Pekingu ni vsebovalo le načrta za razvoj civilizacijske države, ampak za celoten globalni jug.

To je bil vrhunec kompleksnega skupnega prizadevanja, ki je trajalo več mesecev.

Ko je prejel končno besedilo, ga je Xi komentiral, popravil in uredil.

Na kratko, glavni načrt KPK je dvojen: dokončati »socialistično modernizacijo« od 2020 do 2035 in graditi Kitajsko – z miroljubno modernizacijo – kot sodobno socialistično državo, ki je »uspešna, močna, demokratična, kulturno napredna in harmonična« vse do leta 2049, ki naznanja stoletnico ustanovitve Ljudske republike Kitajske (LRK).

Kitajski predsednik Xi Jinping med pregledom raketnih enot Vir: Xinhua, posnetek zaslona
Kitajski predsednik Xi Jinping med pregledom raketnih enot. Vir: Telegram, posnetek zaslona

Osrednji koncept poročila o delu je mirna modernizacija – in kako jo uresničiti.

Kitajska je proti kakršni koli obliki unilateralizma, pa tudi proti blokom in ekskluzivnim skupinam, usmerjenim proti določenim državam. Peking te bloke, kot sta NATO in AUKUS, označuje za »majhne trdnjave z visokimi zidovi«.

Kot je povzel Xi, »vsebuje elemente, ki so skupni modernizacijskim procesom vseh držav, vendar so zanj bolj značilne lastnosti, ki so edinstvene za kitajski kontekst.«

»Zelo v skladu s konfucijansko kitajsko kulturo, 'miroljubna modernizacija' zajema celoten teoretični sistem. Seveda obstaja več geoekonomskih poti, ki vodijo do modernizacije – glede na nacionalne razmere posamezne države. Toda za globalni jug kot celoto je resnično pomembno to, da kitajski primer popolnoma prekine z monopolom zahodne TINA ('ni alternative') nad prakso in teorijo modernizacije…

Nedavni zgodovinski zapisi kažejo, kako je vsak narod, ki se poskuša razviti zunaj soglasja Washingtona, teroriziran na neštetih ravneh hibridne vojne. Taka država postane tarča barvnih revolucij, sprememb režima, nezakonitih sankcij, gospodarske blokade, NATO sabotaž ali odkritega bombardiranja in/invazije.

Kar predlaga Kitajska, odmeva po celem globalnem jugu, saj je Peking največji trgovinski partner nič manj kot 140 držav, ki zlahka razumejo koncepte, kot sta visokokakovosten gospodarski razvoj in samozavest v znanosti in tehnologiji,« opozarja Pepe Escobar.

Zato se bo morala Kitajska, predvsem zaradi zadnjih, neutemeljenih in za same ZDA dolgoročno škodljivih ameriških sankcij vključiti v nacionalna prizadevanja za proizvodnjo polprevodnikov.

Kitajska si bo v bistvu prizadevala za krepitev javnega sektorja gospodarstva, pri čemer bodo državna podjetja tvorila jedro za nacionalni sistem razvoja tehnoloških inovacij.

Kar zadeva zunanjo politiko, je delovno poročilo zelo jasno: Kitajska je proti kakršni koli obliki unilateralizma, pa tudi proti blokom in ekskluzivnim skupinam, usmerjenim proti določenim državam.

Peking te bloke, kot sta NATO in AUKUS, označuje za »majhne trdnjave z visokimi zidovi«.

Ob tem si bo Kitajska prizadevala še za reformo obstoječega sistema globalnega upravljanja, ki je izjemno nepošten do globalnega juga. Tudi zato, ker je Kitajska kot civilizacijska država hkrati socialistična država in tudi vodilna država v razvoju na svetu.

Glede Tajvana so pogledi ZDA in Kitajske popolnoma nasprotni
Glede Tajvana so pogledi ZDA in Kitajske popolnoma nasprotni. Vir: Zajem zaslona, Telegram

Ob tem se prav Kitajska zavzema za »varovanje mednarodnega sistema z OZN v središču«, čeprav so zgodovinsko gledano ZDA v ta sistem ob koncu druge svetovne vojne vložile največ – a so ga nato zanemarile zaradi lastnega unilateralizma.

Jeffrey Sachs, direktor Centra za trajnostni razvoj na univerzi Columbia, je zato še bolj optimističen: »Kitajska bo postala vodilna na področju inovacij. Močno upam in računam, da bo Kitajska postala vodilna na področju inovacij tudi na področju trajnosti.«

Mihail Deljagin, namestnik predsednika odbora ruske državne Dume za ekonomsko politiko pa je opozoril na še eno značilnost kitajskega socializma, namreč, da je Komunistična partija Kitajske »marksizem 19. stoletja in svoje izkušnje 20. stoletja kreativno prilagodila novim zahtevam in z novimi metodami uveljavlja večne vrednote. To je za nas zelo pomembna in koristna lekcija.«

BRI presega zastarelo miselnost geopolitičnih iger in ustvarja nov model mednarodnega sodelovanja.

Zoper blokade, delitve, sankcije in prepovedi poslovanja z vsemi mogočimi državami, kar je v zadnjih letih vse bolj politika ZDA se Kitajska bori z drugačnim konceptom – pobudo Pot in pas (BRI).

Tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Wang Wenbin je takole pojasnil, kaj je v središču te pobude: »BRI presega zastarelo miselnost geopolitičnih iger in ustvarja nov model mednarodnega sodelovanja. Ne gre za ekskluzivno skupino, ki izključuje druge udeležence, temveč za odprto in vključujočo platformo sodelovanja. To ni samo kitajsko solo delo, ampak simfonija, ki jo izvajajo vse sodelujoče države.«

Kitajska - ZDA, pogajanja
Pogajanja, kitajska in ZDA. Vir: Zajem zaslona, Twitter

BRI je vgrajen v kitajski koncept »odpiranja«. Pomembno je tudi vedeti, da je Xi pred devetimi leti lansiral BRI v srednji Aziji (Astana) in nato v jugovzhodni Aziji (Džakarta).

Ni čudno, da je do avgusta letos kitajska trgovina z državami, ki sodelujejo v BRI, dosegla ogromnih 12 bilijonov dolarjev, neposredne nefinančne naložbe v teh državah pa so presegle 140 milijard dolarjev.

Wang poudarja velike spremembe, ki so rezultat te pobude. Zaradi BRI imata »vzhodna Afrika in Kambodža avtoceste, Kazahstan ima [suha] pristanišča za izvoz, Maldivi imajo svoj prvi most čez morje in Laos je iz neobalne države postal povezana država.«

Država, ki se ne ukloni Zahodu postane tarča 'barvnih revolucij', sprememb režima, nezakonitih sankcij, gospodarske blokade, NATO sabotaž ali odkritega bombardiranja in/invazije.

Tudi ob resnih izzivih, od »ničelnega covida« (Kitajska covid očitno obravnava kot napad z zahodnim biološkim orožjem – in morda ne neupravičeno!) do različnih sankcij in razpada dobavnih verig, število hitrih tovornih vlakov Kitajska-EU še naprej narašča; odprta sta kitajsko-laoška ​​železnica in Pelješki most na Hrvaškem; potekajo pa tudi dela na hitri železnici Džakarta–Bandung in železnici Kitajska–Tajska.

Zahodni mediji ob poročanju iz Kitajske pogosto poudarjajo le dejstvo, da država nima večstrankarskega sistema, zaradi česar je po njihovem mnenju že nujno »avtoritarna«.

Pri tem pa pozabljajo na drugačne mehanizme vključenosti ljudi v upravljanje države in dejstvo, da ima stranka, ki vodi državo, nesporno veliko podporo ljudi.

Razlika med zahodnimi državami in Kitajsko ter drugimi evrazijskimi državami pa je še bolj vidna na področju zunanje politike.

Kitajska – in ključni evrazijski akterji v Šanghajski organizaciji za sodelovanje (SCO), BRICS+ in Evroazijski gospodarski uniji (EAEU) pod vodstvom Rusije se vsi zavzemajo za miren razvoj.

Indijski, ruski in kitajski predsednik Vir: Twitter, posnetek zaslona
Multipolarni svet: Indijski, ruski in kitajski predsednik. Vir: Twitter, posnetek zaslona

Državam izven svojih organizacij ne grozijo s sankcijami.

Nasprotno pa ZDA uvajajo nove in nove sankcije številnim državam sveta, kot so tri pomembne evrazijske sile - Rusija, Iran in Kitajska, ali pa sprožajo smrtonosne posredniške vojne zoper tekmece in to seveda na njihovih mejah (primer Ukrajine).

In vse to zgolj za zagotavljanje »še enega ameriškega stoletja.«

Da si unipolarnega sveta želijo nekateri v ZDA je morda to razumljivo, toda velik del sveta te ideje seveda zavrača.

Ker so v škodo večine držav sveta.

Medtem ko Kitajska ponuja idejo sodelovanja in rušenja zidov, se Evropa zaradi izpolnjevanja zahtev Bele hiše pogreza v brezno ekonomske krize, ki si jo je povzročila sama.

In ZDA?

Svetovni hegemon se medtem ukvarja – s plenjenjem lastnih zaveznikov:

EU vse bolj postaja molzna krava Ukrajine...
Evropska unija vse bolj postaja molzna krava Ukrajine pod taktirko ZDA... Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v petek oznanila, da EU načrtuje pomoč Ukrajini v višini 1,5 milijarde evrov mesečno. Evropska unija namreč pripravlja načrt za pomoč Ukrajini v višini 1,5 milijarde evrov na mesec; v prihodnjem letu v skupni višini približno 18 milijard evrov, je v petek po koncu zasedanja voditeljev EU poudarila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. V isti sapi je napovedala, da bo prihodnji teden potekala konferenca o obnovi Ukrajine. Vir: Zajem zaslona, Telegram

Ni nenavadno, da vse več držav sveta zato novo priložnost vidi v sodelovanju s Kitajsko.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke