Jacques Baud pojasnjuje: Zakaj je »uspešna« ukrajinska protiofenziva v resnici – pirova zmaga in zastrupljeno darilo?

Napredovanje ukrajinske vojske od začetka septembra naprej je v ZDA, med državami članicami EU, pa tudi v sami Ukrajini vzbudilo veliko upanja v »popolni preobrat« na fronti.

Toda, ali je res tako, kot nas vsak dan prepričujejo zahodni mediji, ki v vsakem, še tako drobnem uspehu vidijo dokaz dokončne zmage nad »agresorjem« oziroma Rusijo?

Kaj pa, če je ta preobrat - le navidezen?

Da je temu res tako, najbolje pojasnjuje Jacques Baud, znani geopolitični strokovnjak, nekdanji profesionalni vojak in častnik iz Švice, ki je bil angažiran v številnih misijah po svetu in je objavil vrsto člankov in knjig.

Njegova zadnja knjiga je o vojni v Ukrajini z naslovom Operacija Z.

Svoje zadnje ocene o poteku vojne v Ukrajini je objavil v Postilu.

Baud najprej opozarja, da so uspehi ukrajinske vojske varljivi in plačani z veliko ceno, kar bi lahko imelo resne posledice.

Takole ocenjuje:

»Ponovno zavzetje regije Harkov v začetku septembra se zdi uspeh za ukrajinske sile.

Naši mediji so navdušeno poročali o tem in nam posredovali ukrajinsko propagando, s tem pa so nam dali sliko, ki ni povsem točna. Natančnejši pregled operacij bi Ukrajino morda spodbudil k večji previdnosti.

Z vojaškega vidika je ta operacija taktična zmaga za Ukrajince in operativno/strateška zmaga za rusko koalicijo.

Na ukrajinski strani je bil Kijev pod pritiskom, da doseže nekakšen uspeh na bojišču. Volodimir Zelenski se je bal utrujenosti Zahoda, zaradi katere bi lahko prenehala njegova podpora. Zato so Američani in Angleži nanj pritiskali, naj izvede ofenzivo v sektorju Herson.

Te ofenzive, ki so bile izvedene na neorganiziran način, z nesorazmernimi žrtvami in brez uspeha, so ustvarile napetosti med Zelenskim in njegovim vojaškim štabom.

Zahodni strokovnjaki so že več tednov dvomili o prisotnosti Rusov na območju Harkova, saj se v mestu očitno niso imeli namena bojevati. V resnici pa je bila njihova prisotnost na tem območju namenjena zgolj zadrževanju ukrajinskih čet, da te ne bi šle v Donbas, kar je pravi operativni cilj Rusov.

Avgusta je bilo videti, da so Rusi nameravali zapustiti območje že precej pred začetkom ukrajinske ofenzive. Zato so se urejeno umaknili skupaj z nekaterimi civilisti, ki bi lahko bili tarča maščevanja.

Kot dokaz za to lahko navedemo dejstvo, da je bilo ogromno skladišče streliva v Balaklaji prazno, ko so ga Ukrajinci našli, kar dokazuje, da so Rusi pred nekaj dnevi v dobrem stanju evakuirali vse občutljivo osebje in opremo.

Rusi so celo zapustili območja, ki jih Ukrajina ni napadla. Ko so Ukrajinci vstopili na območje, je ostalo le nekaj vojakov ruske nacionalne garde in milic Donbasa.

Na tej točki so bili Ukrajinci zaposleni z več napadi v regiji Herson, kar je od avgusta povzročilo ponavljajoče se neuspehe in velike izgube njihove vojske.

Ko so ameriški obveščevalci zaznali odhod Rusov iz regije Harkov, so v tem videli priložnost, da lahko Ukrajinci dosežejo operativni uspeh, in so jim posredovali informacije.

Ukrajina se je tako nenadoma odločila za napad na območje Harkova, ki je bilo že tako rekoč prazno in brez ruskih vojakov.

Očitno so Rusi načrtovali organizacijo referendumov v regijah Lugansk, Doneck, Zaporožje in Herson. Spoznali so, da ozemlje Harkova ni neposredno relevantno za njihove cilje in da so v enakem položaju kot s Kačjim otokom junija: poraba energije za obrambo tega ozemlja je bila večja od njegove strateške pomembnosti.

Z umikom iz Harkova je ruski koaliciji uspelo utrditi svojo obrambno črto za reko Oskol in okrepiti svojo prisotnost na severu Donbasa. Tako ji je uspelo znatno napredovati na območju Bakmuta, ključni točki v sektorju Slavjansk-Kramatorsk, kar je pravi operativni cilj ruske koalicije.

Ker v Harkovu ni bilo več vojakov, ki bi "zajezili" ukrajinsko vojsko, so morali Rusi napasti električno infrastrukturo, da bi preprečili ukrajinskim okrepitvam dostop z vlaki v Donbas.

Posledično so danes vse ruske koalicijske sile znotraj tega, kar bi po referendumih v štirih južnih ukrajinskih regijah lahko postale nove meje Rusije.

Za Ukrajince je to pirova zmaga. Napredovali so v Harkov, ne da bi naleteli na kakršen koli odpor in tu ni bilo skoraj nobenih bojev.

Namesto tega je območje postalo ogromno "območje ubijanja" ("зона поражения"), kjer je rusko topništvo uničilo približno 4.000-5.000 Ukrajincev (približno 2 brigadi), medtem ko je ruska koalicija utrpela le obrobne izgube, ker ni bilo bojev.

Te izgube je potrebno dodati k tistim iz ofenziv v Hersonu.

Po besedah ​​Sergeja Šojguja, ruskega obrambnega ministra, so Ukrajinci v prvih treh tednih septembra izgubili približno 7000 mož.

Čeprav teh številk ni mogoče preveriti, se njihov vrstni red velikosti ujema z ocenami nekaterih zahodnih strokovnjakov.

Z drugimi besedami, zdi se, da so Ukrajinci izgubili približno 25 % od 10 brigad, ki so bile ustanovljene in opremljene v zadnjih mesecih s pomočjo Zahoda. To je daleč od milijonske vojske, ki jo omenjajo ukrajinski voditelji.

S političnega vidika je to strateška zmaga za Ukrajince in taktična izguba za Ruse. Ukrajinci so si po letu 2014 prvič zavzeli toliko ozemlja in zdi se, da Rusi izgubljajo.

Ukrajinci so to priložnost lahko izkoristili za sporočanje svoje končne zmage, kar je nedvomno sprožilo pretirano upanje in jih naredilo še manj pripravljenih na pogajanja.

Zato je Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, izjavila, da trenutek »ni za pomiritev«. Ta Pirova zmaga je torej zastrupljeno darilo za Ukrajino. Zaradi tega je Zahod precenil zmogljivosti ukrajinskih sil in jih prisilil v nadaljnje ofenzive, namesto da bi se pogajali,« ocenjuje Jacques Baud.

Po njegovi oceni je besedi "zmaga" in "poraz" v tej vojni treba uporabljati previdno.

Navedeni cilji Vladimirja Putina glede »demilitarizacije« in »denacifikacije« namreč niso pridobivanje ozemlja, temveč uničenje grožnje Donbasu.

Z drugimi besedami, Ukrajinci se borijo za ozemlje, medtem ko si Rusi prizadevajo uničiti zmogljivosti.

Na nek način so Ukrajinci z zadrževanjem ozemlja olajšali delo Rusom. Vedno si namreč lahko povrnete ozemlje – ne morete pa si povrniti človeških življenj.

»Naši mediji v prepričanju, da slabijo Rusijo, spodbujajo postopno izginjanje ukrajinske družbe. Zdi se kot paradoks, vendar je to skladno z načinom, kako naši voditelji gledajo na Ukrajino.

Niso se odzvali na poboje rusko govorečih ukrajinskih civilistov v Donbasu med letoma 2014 in 2022, niti ne omenjajo izgub Ukrajine danes.

Pravzaprav so Ukrajinci za naše medije in oblast nekakšni 'Untermenschen', podljudje, katerih življenje je namenjeno zgolj zadovoljevanju ciljev naših politikov,« ocenjuje Baud.

Baud, ki je svoj članek objavil pred referendumi na vzhodu Ukrajine, se nato loti vprašanja, kje bodo meje novih de facto entitet, ki so se priključile Rusiji in ocenjuje, da bi v primeru, če bodo to administrativne meje bili v prihodnosti lahko priča ruskim ofenzivam za zavzetje preostalih regij.

To je sedaj že dejstvo in v Rusiji se že tiskajo zemljevidi z na nov vrisanimi administrativnimi mejami - se pravi takšnimi, kot jih imajo entitete vrisane, čeprav niso v celoti pod njihovim nadzorom.

Baud pojasni tudi, zakaj so v vzhodni Rusiji prebivalci večinoma za priključitev Rusiji.

»Prvič, od leta 2014 so jezikovne manjšine v Ukrajini podvržene omejitvam, zaradi katerih so njihovi pripadniki postali postale državljani drugega razreda. Zaradi ukrajinske politike se rusko govoreči državljani ne počutijo več Ukrajince.

To je celo poudaril zakon o pravicah domorodnih ljudstev julija 2021, ki je skorajda enakovreden nürnberškim zakonom iz leta 1935, ki državljanom daje različne pravice glede na njihovo etnično poreklo. Zato je Vladimir Putin 12. julija 2021 napisal članek, v katerem je Ukrajino pozval, naj rusko govoreče obravnava kot del ukrajinskega naroda in naj jih ne diskriminira, kot predlaga novi zakon,« spominja na pozabljeno Putinovo pismo Jacques Baud.

Posledice tega lahko vidimo tudi te dni v letakih, ki jih delijo po sicer večinoma rusko govoreči Odesi te dni. To mesto še vedno čaka na svojo osvoboditev.

»Rusko govoreči državljani Odese. Opozarjamo vas, da mi, skupina domoljubov, začenjamo safari na tiste, ki govorijo jezik okupatorjev. Če govorite rusko, bodite pozorni. To je skoraj tako kot kajenje na prepovedanih območjih, lahko vas stane vašega zdravja. Heil Ukraini, Slava junakom, Smrt sovražnikom,« piše na letaku.

Baud nadaljuje:

»Seveda proti temu zakonu, ki je nadaljevanje odprave zakona o uradnih jezikih februarja 2014, ki je bil povod za odcepitev Krima in Donbasa, ni protestirala nobena zahodna država.

Drugič, Ukrajinci v boju proti odcepitvi Donbasa nikoli niso poskušali pridobiti 'src in umov' upornikov. Nasprotno, storili so vse, da bi jih odgnali še dlje, z bombardiranjem, miniranjem njihovih cest, z odklopom pitne vode, z ustavitvijo izplačevanja pokojnin in plač in z ustavitvijo vseh bančnih storitev. To je pravo nasprotje učinkovite protiuporniške strategije.

In na koncu so topniški in raketni napadi na prebivalce Donecka in drugih mest v regiji Zaporožje in Herson, s katerimi so ustrahovali prebivalstvo, da bi jim preprečili, da bi šli na volišča, še bolj oddaljili lokalno prebivalstvo od Kijeva. Danes se rusko govoreče prebivalstvo boji ukrajinskih povračilnih ukrepov, če referendumi ne bi bili sprejeti,« opozarja Baud.

Imamo torej situacijo, ko zahodne države napovedujejo, da teh referendumov ne bodo priznale, po drugi strani pa niso naredile prav nič, da bi Ukrajino spodbudile k bolj vključujoči politiki s svojimi manjšinami.

Konec koncev bi lahko ti referendumi razkrili, da vključujočega ukrajinskega naroda nikoli ni bilo, ocenjuje Baud.

Nato opozori na dvoličnost EU in ZDA ter zakulisne igrice zahodnih politikov, ki se pred zahodno javnostjo prikrivajo.

»Poleg tega bodo ti referendumi zamrznili situacijo in naredili ruska osvajanja nepovratna. Zanimivo je, da če bi Zahod pustil Zelenskega, da nadaljuje s predlogom, ki ga je podal Rusiji konec marca 2022, bi Ukrajina bolj ali manj obdržala konfiguracijo izpred februarja 2022.

Spomnimo, Zelenski je prvo prošnjo za pogajanja podal 25. februarja, ki so jo Rusi sprejeli, a jo je Evropska unija zavrnila s prvim paketom orožja v vrednosti 450 milijonov evrov. Marca je Zelenski dal še eno ponudbo, ki jo je Rusija pozdravila in se je o njej bila pripravljena pogovarjati, Evropska unija pa znova prišla, da bi to preprečila, z drugim svežnjem v višini 500 milijonov evrov za orožje.

Kot je pojasnila Ukraïnskaya Pravda, je Boris Johnson 2. aprila poklical Zelenskega in ga prosil, naj umakne svoj predlog, sicer ga bo Zahod prenehal podpirati. Nato je 9. aprila med obiskom v Kijevu "BoJo" ukrajinskemu predsedniku ponovil isto zahtevo.

Ukrajina se je bila torej pripravljena pogajati z Rusijo, Zahod pa si pogajanj ne želi, kar je "BoJo" znova pojasnil ob svojem zadnjem obisku v Ukrajini avgusta.

Vsekakor je možnost, da pogajanj ne bo, spodbudila Rusijo, da se je vključila v organizacijo referendumov.

Spomnimo se, da je Vladimir Putin do zdaj vedno zavračal zamisel o vključitvi ozemelj južne Ukrajine v Rusijo.

Prav tako je treba spomniti, da bi Francija in Nemčija, če bi bil Zahod res tako zavezan Ukrajini in njeni ozemeljski celovitosti, zagotovo izpolnili svoje obveznosti iz sporazumov iz Minska pred februarjem 2022.

Še več, Zelenskemu bi obe državi dovolili, da nadaljuje s svojim predlaganim sporazumom z Rusijo marca 2022.

Težava je v tem, da Zahod ne išče interesa Ukrajine, ampak si želi oslabitve Rusije,« opozarja Baud.

Baud nato analizira situacijo z mobilizacijo ruske vojske, še posebej v luči neprestanih poročil zahodnih medijev o beguncih iz ruske vojske, slabi opremi vojakov in podobno.

»Glede napovedi Vladimirja Putina o delni mobilizaciji je treba spomniti, da je Rusija v Ukrajini posredovala s precej manj enotami, kot se Zahodu zdi potrebno za izvedbo ofenzivne akcije.

Razloga za to sta dva. Prvič, Rusi se zanašajo na svoje obvladovanje »operativne umetnosti« in ravnajo s svojimi operativnimi moduli na prizorišču operacij kot igralec šaha. To jim omogoča, da so učinkoviti z zmanjšano silo.

Z drugimi besedami, vedo, kako učinkovito izvajati operacije.

Drugi razlog, ki ga naši mediji namenoma zanemarjajo, je ta, da veliko večino bojnih akcij v Ukrajini izvajajo milice Donbasa.

Namesto 'Rusi' bi morali (če bi bili pošteni) reči »ruska koalicija« ali »rusko govoreča koalicija«. Z drugimi besedami, število ruskih vojakov v Ukrajini je relativno majhno.

Še več, ruska praksa je, da vojake na območju operacij zadržijo le za določen čas. To pomeni, da se nagibajo k pogostejši rotaciji vojakov kot Zahod,« opozarja Baud.

Toda pri tem je res, da je tudi ukrajinska vojska pokazala nekatere zavidljive uspehe. Tem se, na primer, čudi tudi srbski prostovoljec na ruski strani Dejan Berić in objavlja posnetek ukrajinskega Su-27, ki sodeluje v ofenzivi in vzleta iz letališča, oddaljenega samo 150 kilometrov od ruske meje, ki je stalno bombardirano s strani ruskih sil, a se neprestano - obnavlja...

Tudi zaradi tako zagrizenega odpora ruskih vojakov še vedno primanjkuje na več kot 1000 kilometrov dolgi meji in zato je »delna mobilizacija dobra ideja.« se strinja Baud.

»Na Zahodu se je veliko govorilo o tistih, ki so želeli zapustiti Rusijo, da bi se izognili mobilizaciji. Vsekakor obstajajo, tako kot na tisoče Ukrajincev, ki so se želeli izogniti naborništvu in jih je mogoče videti na ulicah Bruslja, kako vozijo močne in drage nemške športne avtomobile!

Precej manj publicitete pa so imele dolge vrste mladih pred vojaškimi uradi za naborništvo in ljudske demonstracije v prid odločitvi o mobilizaciji!,« ocenjuje Baud.

Nato analizira tudi jedrske grožnje, o katerih se veliko govori. Na zahodu jih pripisujejo Putinu, toda Baud vse skupaj vidi drugače.

»Glede jedrskih groženj je Vladimir Putin v svojem govoru 21. septembra omenil nevarnost jedrske eskalacije. Seveda so zarotniški mediji (tj. tisti, ki gradijo pripovedi iz nepovezanih informacij) takoj spregovorili o »jedrskih grožnjah«.

V resnici to ni res. Če preberemo besedilo Putinovega govora, vidimo, da ni grozil z uporabo jedrskega orožja. Pravzaprav tega ni storil še nikoli od začetka tega konflikta leta 2014. Vendar je posvaril Zahod pred uporabo takšnega orožja.

Naj vas spomnim, da je 24. avgusta Liz Truss izjavila, da je Rusijo sprejemljivo udariti z jedrskim orožjem in da je to pripravljena storiti, tudi če bi to vodilo v 'globalno uničenje!' To ni prvič, da je aktualni britanski premier podal takšno izjavo, zaradi česar jih je Kremelj že februarja opozoril.

Poleg tega bi vas rad spomnil, da se je Joe Biden aprila letos odločil odstopiti od ameriške politike "prepovedi prve uporabe" in si tako pridržuje pravico, da prvi uporabi jedrsko orožje.

Jasno je, da Vladimir Putin ne zaupa vedenju Zahoda, ki je popolnoma iracionalno in neodgovorno in kjer so pripravljeni žrtvovati lastne državljane, da bi dosegli cilje, ki jih vodita dogmatizem in ideologija.

To se trenutno dogaja na področju energetike in sankcij in to je pripravljena storiti Liz Truss z jedrskim orožjem.

Putina gotovo skrbijo odzivi naših voditeljev, ki so zaradi katastrofalne gospodarske in socialne situacije, ki so jo ustvarili s svojo nesposobnostjo, v vse bolj neprijetnih situacijah.

Ta pritisk na naše voditelje bi jih lahko privedel do stopnjevanja konflikta samo zato, da ne bi izgubili obraza.

V svojem govoru Vladimir Putin ne grozi z uporabo jedrskega orožja, ampak z drugimi vrstami orožja. Seveda misli na hiperzvočno orožje, ki ni treba, da bi bilo jedrsko, da bi bilo učinkovito in ki lahko prepreči obrambo Zahoda.

Še več, v nasprotju s tem, kar trdijo naši mediji, uporaba taktičnega jedrskega orožja že vrsto let ni več v doktrini ruske obrambe. Poleg tega ima Rusija za razliko od ZDA politiko prepovedi prve uporabe jedrskega orožja.

Z drugimi besedami, zahodnjaki in njihovo nepredvidljivo vedenje so pravi dejavniki negotovosti.

Kot vidimo, je to, čemur smo priča, rezultat skrbno načrtovanega scenarija.

Zelo verjetno so Rusi lahko predvideli, kaj Zahod načrtuje proti njim.

Rusija se je tako lahko politično in diplomatsko pripravila na krizo, ki naj bi nastala.

Prav ta sposobnost strateškega predvidevanja kaže, da je Rusija stabilnejša, uspešnejša in učinkovitejša od Zahoda.

Zato menim, da če bo ta konflikt eskaliral, bo to bolj zaradi nesposobnosti Zahoda kot zaradi ruske računice«, je prepričan Jacques Baud.