Razvpiti Šlisselburg: »Bastilja« Ruskega imperija

Rúski impêrij je bila država, ki je obstajala med letoma 1721 in 1917. Nasledil je Rusko carstvo in je bil predhodnica Sovjetske zveze.

Imperij je bil druga največja združena država v svetovni zgodovini. Leta 1866 je imela največji obseg, saj je segala od Evrope, prek Azije do Severne Amerike.

Ena značilnosti veličastnega imperija je bil tudi razvpiti zapor, t. i. ruska »Bastilja«.

Danes je težko verjeti, a nekdaj najbolj razvpiti zapor za izdajalce ruske države se je do konca 19. stoletja spremenil v cvetoč vrt. Kako je do tega prišlo in kaj se je zgodilo s tem krajem?

Celice s potopnimi tlemi, ki so pošiljala v smrt, kjer so ujetnike požrle plenilske ribe; mučilno orožje, ki je viselo na vseh zidovih in je lahko zlomilo tudi najbolj vztrajne; neznani ujetniki v vlažnih kazematih, v družbi tihih, neomajnih stražarjev: takšni so bili opisi, ki jih je v domišljiji navadnih ljudi pričaral najbolj strašljiv od vseh carskih zaporov – Šlisselburg.

Ta zapor se je nahajal na otoku v Ladoškem jezeru, ob ustju reke Neve. Bregovi so bili obrobljeni z ostrimi granitnimi balvani in tok je bil tako močan, da je bilo potovanje izredno težko in je bilo popolnoma nemogoče pobegniti od tam. Velikansko trdnjavo so obkrožale najrazličnejše temne legende, vendar je bila realnost občasno precej drugačna.

Carski ujetniki

Že v začetku 18. stoletja je stara novgorodska utrdba Orešek, ki jo je Peter I. pridobil od Švedov, izgubila vojaški namen in je v kasnejših letih postala politični zapor. Prvi zaporniki so bili najbližji sorodniki samega Petra - najprej njegova sestra, 58-letna kneginja Marija Aleksejevna, ki je tam preživela tri leta. Kasneje, po smrti avtokrata, je bila tam zaprta tudi njegova prva žena - Jevdokija Lopuhina, v celici z enim oknom.

Katarina je namreč vedela, da Jevdokija po Petrovi smrti ogroža njen položaj carice. Ko je po dveh letih divjega življenja končno umrla 43-letna Katarina in je prestol zasedel Jevdokijin vnuk Peter II., je naposled lahko zapustila zapor in se vrnila v Kremelj z vsemi primernimi častmi.

Vendar Šlisselburg ni dolgo ostal prazen in kmalu so se začele pojavljati nove žrtve dvornih spletk, med katerimi je bil najbolj znan odstavljeni car Ivan VI. Ko se je povzpel na prestol kot otrok, je vladal nekaj dlje kot eno leto, potem pa ga je z oblasti odstranila Elizabeta, hči Petra in Katarine. Želela je ohraniti otrokovo življenje, a ga je držala zaprtega, da bi se izognila nemirom.

Preden je končal na otoku, je Ivan zamenjal več različnih zaporov. Osem let je preživel v posebej varovanih prostorih Šlisselburga. Pazniki so dobili navodila, naj z njim ne govorijo – kaj šele, da bi mu povedali, kdo je in zakaj je sploh tam. Njegov obraz je bil celo prikrit pred služabniki s posebnim zaslonom. Edino, česar je imel zapornik več kot dovolj, je bila hrana.

Čeprav se je pozneje izkazalo, da njegovi stražarji niso šli le proti ukazom, ki so jim bili izdani – mlademu fantu so ne samo povedali o njegovi pravi identiteti, ampak je znal tudi brati.

V noči s 5. na 6. julij 1764 pa se je zgodila tragedija: ubogega dečka so zabodli prav tisti stražarji, ko so ga poskušali izvleči iz Šlisselburga. Takšna so bila namreč navodila.

Shlisselburg Fortress: a fortress, then prison, then museum, then besieged, now place for family day trips and ice creams. pic.twitter.com/MeIlXIB1UY

— Frederick Edward (@FredEdwardUK) June 30, 2021

»Če mi rečejo, naj zadavim - bom zadavil«

Z leti je zaporniška trdnjava morbidnega videza sprejemala vse manj gostov plemenite krvi in namesto tega začela zapirati večje število običajnih ljudi: med njimi je bilo veliko upornikov in svobodomiselnih, kot so dekabristi, ki se jim je uspelo izogniti usmrtitvi.

Leta 1884 so v Šlisselburg premestili revolucionarje »Narodne volje« iz Petropavlovske trdnjave, obtoženih umora Aleksandra II. Prvo leto jih je bilo 36, pri čemer so iz zapora v Sankt Peterburgu, v katerem so bili zaprti, premestili tudi njunega upravnika: človeka po imenu Matvej Jefimovič Sokolov z vzdevkom »Herod« zaradi njegove krutosti.

Sokolov je bil tako neusmiljen kot privrženec za opazovanje verige poveljevanja: »Če mi rečejo, naj ujetnika nagovorim z: 'vaša ekscelenca', jih bom nagovoril z 'vaša ekscelenca'.«

»Če mi bodo naročili, da jih zadavim do smrti, jih bom zadavil,« je sklenil.

V zgodnjih letih ni bilo nobenega sojenja morilcev carja: samo slaba hrana, še slabša knjižnica, v kateri ni bilo nič drugega kot verska literatura, prepoved dopisovanja s sorodniki, samica za komuniciranje z drugimi zaporniki s trkanjem na stene – in smrt, če si je drznil žaliti osebje zapora.

Številni zaporniki so zboleli za skorbutom in tuberkulozo ali pa so preprosto znoreli. Edina dejavnost mladih in energičnih zapornikov – kar je bila večina upornikov – je bil boj proti administraciji.

Ta bitka je običajno potekala v obliki pritožb in gladovnih stavk, čeprav so se včasih zaporniki zatekali k bolj drastičnim ukrepom z napadom na stražarje, v upanju, da jih rešijo iz bede.

Nikolai Ishutin - leader of the unsubtly named proto-terrorist group 'Hell' - was arrested #OTD in 1866 for plotting to kill the Tsar. He spent time in Shlisselburg Fortress before dying in a Siberian labour camp in 1879.#terrorism #History #Russia #prison #revolution #Assassin pic.twitter.com/ttKESlEiu3

— James Crossland (@DrJCrossland) April 8, 2022

En ognjevit revolucionar, Jegor Minakov, ki je večkrat pobegnil težkemu delu, preden je končal v Šlisselburgu, ni želel postati »gnila paluba, potopljena pod vodo«. Zahteval je pravico do obiskov z družino, knjigami in tobakom ter je začel gladovno stavko.

Nekaj ​​dni po tem, ko je postavil svoje zahteve, ga je zdravnik na silo hranil z mlekom, Minakov pa ga je udaril v obraz, zaradi česar so ga ustrelili.

Drugi revolucionar, Ippolit Miškin, je vrgel svoj krožnik v Sokolova in bil tudi usmrčen. V upanju na enak izid je terorist Mihail Gračevski poskusil isto taktiko, vendar so ga ocenili za duševno nesposobnega in mu prihranili usmrtitev. Nato se je odločil, da se bo polil s kerozinom iz plinske svetilke in se zažgal. Žandarji na izmeni so mu skušali rešiti življenje, a so bila vrata celice tesno zaprta, ključ pa je imel le Sokolov.

Ruska revolucionarka Vera Figner se je leta pozneje spominjala: »Tam, za vrati, samo stoji visoka suha postava z bledim obrazom živega mrtveca. Stoji in postopoma temni v plamenih in oblakih saj in dima. Ogenj liže človeka s svojimi rdečimi jeziki, ogenj – od zgoraj navzdol, z vseh strani. Bakla gori in se kadi – živo bitje, človek!«

Danes je nekdanja ječa muzej na prostem, ki si ga lahko ogledate od maja do oktobra.

Prirejajo celo zgodovinske igre za otroke, ki temeljijo na različnih zgodovinskih obdobjih, ki segajo v srednjeveško obdobje pa vse do druge svetovne vojne.

Have a nice day!
@1982Coatto @TrastevereRM @CRozhlas
Šlisselburg, Orešek (Орешек).#StPetersburg pic.twitter.com/8uPo6wQACr

— vltavska (@vltavskaja) August 18, 2017

Namesto trdega rženega kruha so danes hrano nadomestili s kuhanim vinom in hot-dogi.

V nekdanjih celicah pa so zdaj namesto zapornikov radovedni obiskovalci. Temno obdobje zgodovine trdnjave Šlisselburg je že dolgo pozabljeno.

Celoten članek si lahko preberete na tej povezavi - Russia Beyond Slovenia.