REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Ne pozabljamo: Janševa vlada na Dan upora proti okupatorju žalila partizane in slavila domobrance, lani so dobili račun!

Ne pozabljamo: Janševa vlada na Dan upora proti okupatorju žalila partizane in slavila domobrance, lani so dobili račun!Dan upora proti okupatorju. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Letošnje praznovanja Dneva upora proti okupatorju je potekalo povsem drugače, kot zadnji dve leti.

In prav je tako.

Medji so spomnili na pomen Baze 20 in upora, ki je Slovenijo uvrstil na stran zavezniških sil, ki so premagale nacifašizem.

Vendar prav zato ne smemo pozabiti, kakšna je bila Janševa vlada in kako se je obnašala zadnji dve leti.

Spomnimo se, Dan upora proti okupatorju v Sloveniji se je leta 2021 začel tako, kot se ne spodobi – z žalitvijo državljanov, ki jim ta dan veliko pomeni.

To je namreč ta razlika, ki se danes vidi s prostim očesom.

Janez Janša si je pred zadnjimi volitvami leta 2022 sicer nadel nadvse spravljivo podobo.

Toda še pred letom dni je bil ob tem času precej drugače razpoložen.

Spomnimo se, Dan upora proti okupatorju v Sloveniji se je leta 2021 začel tako, kot se ne spodobi – z žalitvijo državljanov, ki jim ta dan veliko pomeni.

Medtem ko predsednik tedanje vlade (znova) ni bil sposoben niti čestitati dneva upora proti okupatorju državljanom, so osrednjo državno proslavo organizatorji iz Janševega UKOM-a pomazali z branjem pesmi dveh domobranskih pesnikov, ki sta, eden kot domobranski vojak, drugi pa kot kolaborant in ovaduh končala pod partizanskimi streli.

Ob tem niti eden od ministrov tedaj vladajoče SDS ob prazniku ni bil sposoben spregovoriti karkoli, kaj šele kaj pozitivnega o NOB in Osvobodilni fronti (OF).

Vlogo glavnega govornika je ob tem dnevu Janez Janša, ki je sicer redno tvital s prižnice vladnega Twitter računa predlani prepustil večnemu gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku.

Verjetno kot tolažilno nagrado za to, ker mu je v parlamentu propadla zakonodaja, ki bi iz agencij naredila »superagencije.«

In ob tem je Janševa vlada pogumno objavila celo tvit, v katerem je trdila, da so bili »nacisti, fašisti in komunisti za Slovence isti

Gre seveda za laž, zaradi katere so številni uporabniki družbenih omrežij Janševo vlado tedaj celo prijavili pristojnim.

Dan upora proti okupatorju v Sloveniji se je začel tako, kot se za tedanjo vlado 'spodobilo' – z žalitvijo državljanov, ki jim ta dan veliko pomeni.

Še podrobneje je to laž tedanje (Janševe) vlade pronicljivo analiziral Boris Vezjak.

Komunisti v Sloveniji seveda niso pobijali, ropali in raznarodovali, predvsem pa niso bili na strani okupatorja, kar za domobrance, ki so sprejeli orožje iz rok okupatorja ni mogoče reči.

Ob tem pa tudi ta dan zaznamujejo tudi v Sloveniji očitno večne razprave o tem, ali je ta praznik sploh vreden spomina.

Tako namreč meni velik del ideologov desnih strank, kako daleč pa to gre, so nam nazorno predstavili tako tedaj vladajoča SDS kot njen predsednik Janez Janša, ki očitno ne more prebaviti, da je sin narodnega izdajalca.

Tako je na primer Boštjan M. Turk v režimskem Požareportu zapisal celo vrsto precej trdovratnih enostranskih interpretacij zgodovinskih dejstev.

Z drugimi besedami - laži.

Ribentrop in Molotov
Pakt Ribbentrop-Molotov: Če ne bi bilo vztrajnega zavračanja ponudb o zavezništvu Sovjetske zveze s strani Velike Britanije in Nemčije, tudi tega pakta ne bi bilo. Vir: Wikipedia, Twitter

Turk je na primer dejal, da  je Osvobodilno fronto potrebno »pojasnjevati v izvorni luči dogodkov«, namreč, »da se je druga svetovna vojna začela zaradi pakta Ribbentrop-Molotov« in je tretjinsko potekala v času, ko so bili trije totalitarizmi (nemški, italijanski in sovjetski) »povezani v enoten blok.«

Pri tem je pozabil omeniti eno, sicer zelo pomembno dejstvo: da je bil pakt Ribbentrop-Molotov povsem samoobrambna poteza Sovjetske zveze (SZ), ki je pred tem dolga leta poskušala doseči sporazum o zavezništvu z zahodnimi državami, ki pa tega niso želele, v upanju, da se bosta SZ in Nemčija sami zapletli v vojno, iz česar bi profitirali Velika Britanija in Francija.

In ne, vojna se zato ni začela zaradi pakta Ribbentrop-Molotov, pač pa zaradi bolestne želje Hitlerja po »lebensraumu«, zato je to vojno planiral že dolgo pred napadom na SZ, kar danes ve že vsak osnovnošolec, le za Požareport in Turka je to še vedno nedoumljiva skrivnost.

Pakt Ribbentrop-Molotov je bil povsem samoobrambna poteza Sovjetske zveze, ki je pred tem dolga leta poskusila doseči sporazum o zavezništvu z zahodnimi državami, ki pa tega niso želele, v upanju, da se bosta SZ in Nemčija sami zapletli v vojno, iz česar bi profitirali Velika Britanija in Francija.

Ob tem je seveda zapisal še nekaj običajnih diskvalifikacij OF.

Da so komunisti v Sloveniji tudi vse do 1. maja in še pozneje, vse do 22. junija, napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, »obsojali imperializem in razobešali rdeče prapore: 1. maja 1941 sta na paradah v domovini plapolala dva tipa takšnih bander: ene so na rdeči podlagi nosile zvezdo, druge kljukasti križ.«

To pa naj bi pomenilo tudi, da je bila Osvobodilna fronta v resnici antiimperialistična, usmerjena proti zahodnim državam, torej proti Veliki Britaniji in Franciji.

In da so komunisti sodelovali z nacisti.

Popolnoma iste neresnice je v svojih pogovornih oddajah na RTV Slovenija tedaj razglašal tudi tedanji režimski, provladni novinar Jože Možina.

Vendar omenjene diskvalifikacije OF in NOB niso utemeljene.

Proslavljanje istega, delavskega praznika pač še ni »kolaboracija«, kritiziranje »imperializma« pa prav tako ne.

Narodni svet pri Mussoliniju
Narodni svet pri Mussoliniju. Vir: Wikipedia, posnetek zaslona

Prav imperialistične politike »zahodnih« sil so namreč preprečevale sklepanje zavezništva s Sovjetsko zvezo, zato je bila ta kritika komunistov povsem upravičena.

Pri tem pa se pozablja tudi, kako so se obnašale meščanske stranke, stranke katolikov in konservativcev, ki bi jim morali biti najbolj blizu podpora Veliki Britaniji in tedaj že okupirani Franciji.

Potem ko so 6. aprila 1941 Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija napadle Kraljevino Jugoslavijo, so v Ljubljani predstavniki glavnih strank ustanovili Narodni svet, zavrnili pa so sodelovanje komunistov v njem.

Nato je že 10. aprila Narodni svet razglasil prevzem oblasti v Dravski banovini.

11. aprila pa so Nemci in Italijani zasedli celotno ozemlje Slovenije.

Italijani so vkorakali v Ljubljano, kjer jih je pozdravil predsednik Narodnega sveta Marko Natlačen.

Že 16. aprila so Nemci Prekmurje izročili Madžarski, na svojem ozemlju pa razpustili vsa slovenska društva.

Dva dni kasneje je Heinrich Himmler v Mariboru podpisal smernice za izgon Slovencev.

26. aprila je Adolf Hitler obiskal Maribor, kjer se je zahvalil folksdojčerom (Volksdeutsche) za vse, kar so storili.

Ukazal je tudi ponemčenje Spodnje Štajerske.

In istega dne se je (26. ali celo 27. aprila) v Vidmarjevi vili v Ljubljani sestalo osem mož. Komuniste, ki so za sestanek dali pobudo, so zastopali Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl.

Delavsko krilo krščanskih socialistov je predstavljal Tone Fajfar, levo krilo telovadnega društva Sokol pa Josip Rus.

V imenu kulturnikov so se sestanka udeležili Franc Šturm, Ferdo Kozjak in Josip Vidmar.

Sklepi tega sestanka pa so bili tako daljnosežni, da to ni bil samo »eden od številnih sestankov«, kot ga dajejo v nič nasprotniki NOB.

Na sestanku je bila namreč sprejeta odločitev za upor okupatorju.

Vse to pa v trenutku, ko so se meščanske stranke odločile za kolaboracijo.

Potem ko je bila 3. maja Ljubljanska pokrajina priključena Kraljevini Italiji, so predstavniki meščanskih strank obiskali visokega komisarja Emilia Graziolija in vdanostno izjavo poslali tudi Benitu Mussoliniju.

Da je šlo za »osvobodilno« in ne za »protiimperialistično« fronto pa potrjuje tudi dejstvo o tem, da so na tem sestanku razpravljali o oboroženem uporu.

Dva dni kasneje je komisarja obiskalo tudi 105 slovenskih županov, ki so se zahvalili za ustanovitev Ljubljanske pokrajine in izrazili željo po vdanem sodelovanju.

Trditev desničarjev, da so pred 80. leti ustanovili Protiimperialistično fronto, ki naj bi se v OF preimenovala »za nazaj« in naj ne bi organizirala upora zaradi pakta Molotov – Ribbentrop je prav tako neutemeljena.

Zgodovinar Božo Repe piše, da se je ime osvobodilna fronta (z malo začetnico) pojavilo na letaku CK KPS (Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije) že takoj po ustanovitvenem sestanku, medtem ko se je ime protiimperialistična fronta (prav tako z malo začetnico) prvič pojavilo v geslih 22. junija, to je na dan pričetka operacije Barbarossa oz. napada Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo.

Osvobodilna fronta, pisano z veliko začetnico kot ime organizacije, se je prvič pojavila 11. julija v Kidričevem članku.

Pričevanja udeležencev ustanovnega sestanka so različna, kar potrjujejo tezo, da se v resnici niso zavedali zgodovinskega pomena svojega dejanja.

Najverjetneje se je v začetku imenovala OF, komunisti pa so jo in le oni (!) za nazaj imenovali protiimperialistična fronta (z malo začetnico, kar ni ime organizacije), v skladu s svojimi pogledi.

Da je šlo za »osvobodilno« in ne za »protiimperialistično« fronto pa potrjuje tudi dejstvo o tem, da so na tem sestanku razpravljali o oboroženem uporu.

Če bi komunisti res sodelovali z nacisti in fašisti, pa te razprave ne bi bilo.

Še več, če bi komunisti res sodelovali s fašisti in nacisti, bi morali tudi sami podpisati »vdanostno izjavo« in se zahvaljevati Mussoliniju, menda »zavezniku« Sovjetske zveze.

Vendar se to – ni zgodilo!

Volkmerjev prehod - zažgani avtomobili, delo mladih komunistov
Volkmerjev prehod - zažgani avtomobili, delo mladih komunistov. Vir: Wikipedia

Pet točk CK KPS, ki jih je predlagal Boris Kidrič so ugotavljale, da so uspehi okupatorjeve demagogije trenutni, na obzorju pa je množično vsenarodno gibanje, da bodo slovenski narod osvobodile njegove lastne sile, da bodo ljudje in krogi, ki so odgovorni za poraz in zasužnjenje, postali opora tujim zavojevalcem, da je Sovjetska zveza up in nada slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja in da je z delom potrebno začeti takoj.

Danes so zagovorniki kolaborantov večinoma podporniki SDS-a, ki jih vodi sin domobranca in kolaboranta, človek nesposoben empatije, človek, ki ob formalnem zavzemanju za »spravo« še kar naprej žali partizane in borce za svobodo.

To pa pomeni, da v OF niso čakali na 22. junij in napad Nemčije na Sovjetsko zvezo.

Niso si delali iluzij o tem, kdo je sovražnik.

In že konec aprila je KPS sama izdala razglas, ki še bolj jasno poziva k oboroženemu odporu.

V njem je zapisano, da so Slovenci doživeli najhujšo nesrečo, ki lahko doleti narod, zato se morajo (tudi koroški in primorski) povezati v »narodno fronto proti imperialističnim okupatorjem in zatiralcem«.

V razglasu so zapisali, da se je potrebno boriti proti razkosanju in zasužnjenju Slovenije, za osvoboditev, neodvisnost in združitev slovenskega naroda.

Novi praznik, ki bi se morda obeleževal 13. maja namreč nima zveze s »komunisti« in je za SDS in njihove satelite veliko sprejemljivejši. Vendar pa gre za slab primer, saj ni šlo za pravi upor proti okupatorju.

Za slogo in enotnost jugoslovanskih in balkanskih narodov.

Za bratsko skupnost svobodnih in enakopravnih narodov, proti imperialistični vojni, za pravico slehernega naroda do samoodločbe.

9. aprila, le tri dni po Hitlerjevem obisku v Mariboru, je skupina mladeničev med pol peto in peto uro zjutraj izvedla prvo uporniško akcijo proti okupatorju v Sloveniji.

Jedro skupine so bili skojevci (SKOJ – Savez komunističke omladine Jugoslavije) Avgust Greif, Bojan Ilich in Ljubo Tarkuš.

V Volkmerjevem prehodu so zažgali dve vozili nacistične civilne uprave in napovedali boj.

Vendar pa je Janševa vlada, ko je bila na oblasti poskušala »popraviti« to zgodovino.

Ob predlanski proslavi v Mali gori Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije na primer sploh ni bila vključena v pripravo proslave.

Za ta primer spopada s fašisti so bili sicer odgovorni pripadniki organizacije TIGR, zelo mogoče pa je, da gre še za en Janšev poskus uvajanja »novih praznikov« in izničenja »starih«.

Novi praznik, ki bi se morda obeleževal 13. maja namreč nima zveze s »komunisti« in je za SDS in njihove satelite veliko sprejemljivejši.

Vendar pa gre za slab primer, saj ni šlo za pravi upor proti okupatorju.

Maja 1941 so se v Češarkovi koči na Mali gori nahajali Tigrovci Anton Majnik, Danilo Zelen in Ferdo Kravanja.

13. maja pred 80. leti so jih napadli italijanski karabinjerji in slovenski orožniki. Presenetili so jih, ker niso postavili straže.

Leon Rupnik, poveljnik slovenskih domobrancev v svoji značilni izdajalski pozi. Vir: Neznan fotograf, fotografijo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Zelen spopada ni preživel, preostala dva sta bila ujeta in sta pozneje pobegnila ter odšla v partizane.

Vse to ne more preseči pomena Osvobodilne fronte, ki je Slovenijo postavil na pravo stran zgodovine, enako kot prevrat v Beogradu 27. marca 1941.

Brez teh dogodkov Jugoslavija ne bi bila žrtev agresije in upornica, pač pa država zaveznica Tretjega rajha.

Bila bi kolaborantka, ki bi bila kaznovana tudi ozemeljsko.

Pravi državnik bi se povzpel nad osebne travme, Janša pa si jih zdravi tako, da deli ljudstvo... Odnos celotne slovenske vlade pod njegovo taktirko do OF je bil zato sramoten in izdajalski... Njegova vlada je tvitala, da so komunisti, ki so se uprli okupatorju »isti« kot nacisti in fašisti. Resno?

Tega pa zagovorniki kolaborantov ne želijo videti.

Danes so to večinoma podporniki Janševe SDS, ki jih seveda vodi Janez Janša, sin domobranca in kolaboranta, človek nesposoben empatije, človek, ki ob formalnem zavzemanju za »spravo« še kar naprej žali partizane in borce za svobodo.

Nihče si ne more izbirati očeta in Janša za to seveda ni kriv.

Kriv pa je, ker nadaljuje z izničevanjem pomena NOB in žaljenjem spomina na tiste, ki so se borili proti nacifašizmu.

In to celo opravičuje z očetovo domnevno tragično usodo v drugi svetovni vojni.

Kakršnakoli je že bila, Janši to ne daje pravice, da daje v nič življenja in boj tisočev ljudi.

Pravi državnik bi se povzpel nad osebne travme, Janša pa si jih zdravi tako, da deli ljudstvo.

Odnos celotne Janševe vlade do OF je bil zato sramoten in izdajalski.

Zato bi bilo dobro, če bi si podporniki domobranstva, desničarske ideologije in kolaboracije ogledali spodnji film in se spomnili, kako se je ta njihov projekt sploh začel in kako se je končal.

Res je neverjetno in naravnost odbito, da je čast Janševi koaliciji še komaj predlani reševalo nemško veleposlaništvo, ki ima sedež v nekdanji Vidmarjevi vili.

Tam sta namreč tedanji predsednik republike Borut Pahor in veleposlanica Nemčije Natalie Kauther odkrila spominsko ploščo ob 80. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte in slovenskega upora proti fašizmu.

Medtem pa je Janševa vlada tvitala, da so komunisti, ki so se uprli okupatorju »isti« kot nacisti in fašisti.

Da bodo v prihodnosti slovenske vlade pomagale neonacistom si verjeteno tisti, ki so padli za svobodo, ne bi mogli predstavljati.

Borci proti okupatorjem in zatiralcem slovenstva, proti nacistom in fašistom so za Janšo in njegove podpornike torej »isti« kot nacisti in fašisti.

Resno?

Še predno pa so letos desne stranke uspele ponoviti te žalitve iz vladnih soban pa so jim državljani lani 24.aprila izstavili račun na volitvah.

In zato so letošnja praznovanja takšna, kot morajo biti.

Z eno napako: da danes nova oblast glede posredniške vojne v Ukrajini stopa po poti Janševe vlade.

Ukrajina, ancistični bataljon Azov. Vir: Postenek zaslona, Twitter

In pošilja orožje državi, ki tepta pravice manjšin, preganja politične nasprotnike, slavi pripadnike SS-a in neonaciste.

Da bodo v prihodnosti slovenske vlade pomagale neonacistom si verjeteno tisti, ki so padli za svobodo, ne bi mogli predstavljati.

In zato je ta praznik znova praznik z grenkim priokusom...

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek