Nakup Spartana za zasoljenih 72 milijonov evrov, cene konkurentov pa ostajajo strogo zaupna »poslovna skrivnost«

Nakup letala C-27J Spartan, ki ga je izvedlo ministrstvo za obrambo pod taktirko podpredsednika Janševe vlade in šefa NSi Mateja Tonina, ter ga proizvaja italijanski proizvajalec Leonardo je bil v Sloveniji predstavljen kot velik uspeh.

Vendar pa nekateri postopki pri izbiri in podatki, ki smo jih razkrili, vzbujajo resne dvome v smotrnost in ekonomičnost nakupa.

Kot smo že opozorili, vzbuja sume zlasti hitro in večkratno naraščanje cene praktično istega (le nekoliko moderniziranega) letala od leta 2008 naprej, ko se je Slovenija prvič zanimala tudi za nakup »Spartana.«

Javno je namreč objavljen podatek, da je Grčija dosegla ceno 53,3 milijona dolarjev (47,4 milijona evrov!) za taisto letalo. Jih pa je kupila nekaj več.

Korona traja že 2 leti, pa kljub temu še nobena šola nima vgrajenega primernega prezračevalnega sistema. Zahvala gre tej vladi, da bodo otroci lahko sedeli sredi zime v mrazu, ker je treba pač zračit. Jim bo pa lahko ta frčoplan brnel nad glavami. #prioritete

— NoShitTolerated (@TooBigEgo) November 21, 2021

Enake dvome pa krepi tudi dejstvo, da stane po ameriških podatkih celo vzdrževanje večjega letala C-130J – Super Hercules okoli tretjino manj kot vzdrževanje »Spartana«, ki je glede vzdrževanja prav tako bistveno dražji (tudi po podatkih slovenskega ministrstva za obrambo) od svojega najbolj resnega konkurenta, letala C-295 Casa.

Vzdrževanje enega letala Spartan namreč po ameriških podatkih v času življenjske dobe stane 308 milijonov dolarjev (274 milijonov evrov!), kar je veliko več v primerjavi z večjim letalom C-130, ki porabi le 213 milijonov dolarjev.

Stroški vzdrževanja in operativnega delovanja, ocenjeni za 30 let življenjske dobe, so po podatkih slovenskega ministrstva za obrambo za letalo C-27J Spartan ocenjeni na cca. 91 milijonov evrov.

V ZDA pa so te stroške za 25 let dobe ocenili na 274 milijonov evrov - po letalu!

Prav tako vzbuja pomisleke dejstvo, da so v ZDA še nova letala iste vrste za nekaj časa prisilno upokojili na enem od svojih »letalskih odpadov« in šele čez nekaj let pričeli razporejati za druge, večinoma nevojaške naloge.

Toda kako je sploh potekala izbira letala in od kje so v ministrstvu za obrambo sploh pridobili podatke, potrebne za odločitev o izbiri letala?

Najprej je seveda očitno, da se je vlada Janeza Janše znova odločila (enako kot pri oklepnikih) za model »vlada-vladi«,  pri katerem je možnost proizvajalcev da sodelujejo v konkurenčni tekmi najmanjša, vpogled javnosti v postopke pa je najbolj omejen.

Očitno je, da se je Janez Janša že iz afere Patria vendarle nekaj naučil – in to je, da je potrebno javnosti še bolj omejiti vpogled v izbiro vojaške opreme ter izločiti vse mehanizme, na podlagi katerih bi bilo mogoče odkriti, da je bila določena izbira vojaške opreme – pristranska.

Slovenija pa ima s slabimi, nekonkurenčnimi, netransparentnimi nakupi ali s provizijami podmazane kupljene opreme za Slovensko vojsko že veliko izkušenj.

Na ta način se je kupovalo praktično vse – od pušk za vojake do »patrij«, bolnišnice Role 2 in protiletalskih sistemov.

Toda vsaj z razpisi. Od afere Patria naprej pa - nič več. Od te afere naprej orožje znova kupuje Janševa vlada, toda po veliko bolj netransparentnem sistemu vlada-vladi.

Kako je torej ministrstvo za obrambo ravnalo tokrat?

Kot so nam pojasnili, so bili v okviru projekta nakupa srednjega transportnega letala vzpostavljeni stiki s ponudniki tovrstnih letal Leonardo, Airbus in Embraer ter z veleposlaništvom Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske ter veleposlaništvom ZDA v Sloveniji.

V ministrstvu za obrambo so pred nakupom pridobili ponudbe za naslednje tipe letal: C-295 Casa, C-27J Spartan, C-130J-30 Super Hercules, C-390 Millennium, C-130 J, C-130H.

Na vprašanje, zakaj se ministrstvo na koncu ni, na primer, odločilo za konkurenčno letalo C-295, ki stane bistveno manj, okoli 28 milijonov evrov, so nam odgovorili, da  »letalo C-295 ni izpolnjevalo minimalnih tehničnih vojaških meril.«

Treba je premikat mejnike...krompir in šolstvo že imamo...frčoplan naročen...raketa je naslednja stvar...

Triglav in dimnik osvojena...rabimo vesoljsko postajo, da bo Zdravc tam nasljednji RD praznoval...

— Šona (@glashona) November 27, 2021

Teh meril pa seveda ni v javno objavljenih dokumentih, ob tem pa so bila sprejeta šele nedavno, dobesedno vzporedno z nakupom letala.

Kar pomeni, da so bila zelo lahko, s pomočjo vojaško-tehničnih zahtev, prilagojena točno določenemu proizvajalcu.

In kakšna je bila cena konkurenčnih letal?

V ministrstvu za obrambo na to tehtno vprašanje pišmeuhovsko odgovarjajo, da so »cene letal, pridobljene v postopku raziskave trga poslovna skrivnost podjetij.«

Tudi pogodba, ki jo je minister Tonin podpisal v Rimu, skupaj s prilogami velja za skrivnost, našo zahtevo, da nam jo pokažejo, pa so v ministrstvu za obrambo »posredovali uradni osebi za dostop do informacij javnega značaja na Ministrstvu za obrambo, ki bo vašo zahtevo obravnavala skladno z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja.«

Kriteriji za izbiro letala so torej tajni, enako tudi cene konkurenčnih ponudb, izbira nakupa letala pa je po prepričanju ministrstva za obrambo najboljša za Slovenijo.

Povedano z drugimi besedami – novi, bolj »transparentni« nakupi orožja, ki so nam jih obljubljali politiki po »aferi Patria« so sedaj videti tako, da je vse še veliko bolj tajno in skrivnostno kot prej, da javnih razpisov več ni, javnost pa mora Janševi vladi verjeti – na besedo.

Morda pa je znova čas, da te nakupe čim prej preveri vsaj še - Računsko sodišče.