REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Za bombe brez meja, za migrante pa zidovi

Bombe in dolžniške pasti uničujejo brez meja – begunci, ki pred njimi bežijo v Evropo, pa morajo stati v vrstah ali biti zaprti v koncentracijskih taboriščih. To politiko podpira tudi Janez Janša.

Na tisoče beguncev oziroma »migrantov«, kot jih opisujejo nekateri, je te dni ujetih na meji med Belorusijo in Poljsko sprožilo že skorajda vojaško konfrontacijo med belorusko in poljsko vojsko.

Mejo preletavajo strateški bombniki, poljski policisti in vojaki potiskajo begunce nazaj, beloruski pa naprej, najmanj deset revežev je v mrazu že umrlo.

Evropska unija obtožuje beloruskega samodržca Aleksandra Lukašenka zlorabe beguncev in začetka »hibridne vojne«, iz Minska in Moskve pa odgovarjajo, da so begunci produkt zgrešenih vojn zveze NATO in njenih zaveznic iz EU, ter da naj kar sami poskrbijo za njih.

Rešitev za ta problem mnogi, tudi v Sloveniji, vidijo zgolj v grajenju (novih) zidov.

Tudi slovenski predsednik vlade Janez Janša, ki je »migrantsko vprašanje« znal zmeraj zelo prebrisano izkoristiti v svoj prid za nabiranje glasov. Mnogi Janši celo pritrjujejo in pri tem navajajo tudi mnenja uglednih demografov.

Na podatke, da se Evropa stara in da bi tako ali tako morala, če želi ostati konkurenčna, sprejeti več migrantov odgovarjajo, da gospodarsko uspešne države sprejemajo le najbolj kvalificirane in da ob tem v Evropo želi kar 600 milijonov prebivalcev Afrike in Azije, medtem ko jih lahko Stara celina največ sprejme le 100 milijonov. In da so zato zidovi - nujni.

Afganistan, Irak, Libija, Sirija – to so države, iz katerih prihaja največ beguncev, ki so trenutno tudi na belorusko-poljski meji. V vseh teh državah je t. i. Zahod izvajal »humanitarne intervencije«, zelo pogosto pod sloganom »pravica do zaščite R2P.«

Na vprašanji, zakaj migranti v tako velikem številu sploh prihajajo v Evropo in zakaj ni prihodnosti za »kvalificirane« v njihovih državah pa zagovorniki grajenja zidov nimajo odgovorov.

Pa vendar je odgovor na dlani. Afganistan, Irak, Libija, Sirija – to so države, iz katerih prihaja največ beguncev, ki so trenutno tudi na belorusko-poljski meji.

V vseh teh državah je t. i. Zahod izvajal »humanitarne intervencije«, zelo pogosto pod sloganom »pravica do zaščite R2P

Velik zagovornik te pravice je bil tudi slovenski predsednik vlade Janez Janša, ki je skupaj s svojo stranko SDS prav tako zmeraj podpiral avanturizem ZDA in zveze NATO.

V glavnih mestih »civiliziranih« zahodnih držav so namreč prepričani, da imajo pravico do vojaških intervencij kjerkoli po svetu, do rušenja in uničevanja držav, ki ali »podpirajo terorizem« ali pa so kako drugače škodljive in »nedemokratične.«

Te pravice dokumenti OZN in mednarodno pravo sicer ne poznajo, toda vse »zahodne« vlade se na to požvižgajo. Vključno s slovensko, ki je bila v ameriških dokumentih zaradi podpore Vilniuški izjavi v ameriškem zunanjem ministrstvu, po zaslugi podpisa te sporne izjave s strani tedanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, prav tako uvrščena med članice »koalicije voljnih«. Ropova vlada je zoper to sicer protestirala, toda madež na Sloveniji je ostal.

Bistvo te politike pa ni »zaščita« nemočnih, pač pa brezobzirno in nezakonito uničevanje brez odgovornosti. Gre za cinizem brez primere. Zahodne države so s svojimi intervencijami pomagale zlomiti številne bližnjevzhodne države, toda sedaj ne želijo sprejeti odgovornosti za posledice svojih dejanj.

Bombe uničujejo brez meja – begunci, ki pred njimi bežijo v Evropo, pa morajo stati v vrstah ali biti zaprti v koncentracijskih taboriščih. Bombe v imenu »demokracije« članice EU in ZDA trosijo po vsem svetu – toda begunci, ki jih zahodni mediji zaničljivo opisujejo le kot »ekonomske migrante«, nimajo pravice do svobode gibanja. Za njih je potrebno zgraditi zidove in meje. Za bombe, drone in rakete meja ni, smrti sejejo brezmejno.

Bistvo te politike pa ni »zaščita« nemočnih, pač pa brezobzirno in nezakonito uničevanje brez odgovornosti. Gre za cinizem brez primere. Za bombe, drone in rakete meja ni, smrti sejejo brezmejno.

Ta hipokrizija je temeljni kamen zahodne »etike«, v kateri besede kot so »svoboda« in »enakost« velikokrat pomenijo prav nasprotno.

Begunci, ki prihajajo v Evropo so zato predvsem »begunci zaradi zgrešenih ameriških in evropskih intervencij« oziroma zaradi neuspešnih »sprememb režimov.« Ob njih je vse več tudi »podnebnih beguncev«, pa tudi »IMF beguncev«, ki v Evropo res prihajajo zaradi ekonomskih razlogov, toda znova zaradi politike, ki jo je oblikoval »Zahod.«

Na tisoče Afričanov, ki danes želijo v Evropo in ki umirajo predvsem v Sredozemlju niso nek zelo star fenomen. Prvega novembra leta 1988 je na obalo Španije naplavilo prvo truplo Afričana. V naslednjih dnevih so jih našli še 11. Potopljen čoln s 23 »migranti« je svoje potovanje začel v maroškem Tangieru. To je bil začetek na tisoče podobnih tragedij.

Nato je samo do leta 2018 pri Gibraltarju po poročanju El Paisa izginilo najmanj 6700 afriških migrantov.

Demografi to povečanje pojasnjujejo z demografskimi kazalci in eksplozijo števila prebivalstva v Afriki. In s tem seveda opravičujejo gradnjo takšnih in drugačnih zidov.

Vendar pri tem ne pozabljajo le na to, da so zahodne države same uničile nekatere največje ovire na poti v Evropo, na primer Libijo, pač pa, da so afriška gospodarstva z ekonomskimi sredstvi same spravile v neoliberalistično dolžniško suženjstvo in izgubo suverenosti, ki sta sprožili vale beguncev.

Če so na Bližnjem vzhodu bombe utrle pot ekonomskemu uničenju, je v Afriki ekonomsko uničevanje afriških držav odprlo pot bombam in valovom beguncev.

Če so na Bližnjem vzhodu bombe utrle pot ekonomskemu uničenju, je v Afriki ekonomsko uničevanje afriških držav odprlo pot bombam in valovom beguncev.

Arhitekti te politike so v Mednarodnem monetarnem fondu (IMF) in Svetovni banki (WB), ki so pomagali zgraditi »dolžniško past za države tretjega sveta.« Temeljile so na visokih cenah nafte in nizkih obrestnih merah, ki so bile pod nadzorom zahodnih držav, kar se ponavlja vse do danes.

Od držav, ki so prosile za kredite so bile nato zahtevane »strukturne reforme« (SAP) in do leta 1989 je bilo z afriškimi državami podpisanih 84 takšnih posojilnih pogodb. Šlo je za vrnitev kolonializma skozi stranska vrata.

Dolgovi držav podsaharske Afrike so od leta 1980 do leta 2000 narasli od 60 milijard dolarjev na 206 milijard dolarjev, razmerje med dolgom in BDP-jem pa je naraslo od 23 odstotkov na 66 odstotkov.

Države so zato, podobno kot se je zgodilo celo v Grčiji leta 2015, uvajale »varčevanje« (austerity). Ljudje so izgubljali delo in bili prisiljeni v vloge »samostojnih podjetnikov.« Povsod so se razrasli slumi. Države so izgubile dve desetletji razvoja. Mesta brez dela so v Afriki postala norma.

Danes za dolžniško past obtožujejo Kitajsko, toda v resnici so to past pripravile in sprožile zahodne države.

Zahodne države zagovarjajo »svoboden pretok kapitala«, ko ta opravi uničujočo nalogo v ciljnih državah, pa nasprotujejo »svobodnemu pretoku ljudi«, ki v lastnih državah ne morejo več dostojno preživeti.

Kapital je brezmejen, migracije pa prepovedane.

Enako velja sedaj za klimatske spremembe – bogate zahodne države, ki so svet doslej najbolj onesnažile, še vedno niso plačale niti obljubljenih 100 milijard dolarjev, kaj šele, da bi sistemsko pomagale najbolj prizadetim »južnim državam« sveta. Da Kitajska ni imperialistka, da pa tega ni mogoče reči za zahodne države, ki so uničile celo vrsto držav opozarja tudi nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis.

Varoufakis opozarja tudi na dejstvo, da trenutno begunce politično izkoriščajo tako beloruski režim, kot sredstvo pritiska na EU, kot tudi EU, ki trpljenje beguncev na poljski meji uporablja kot propagando zoper prihode drugih beguncev.

Thomas Sankara, voditelj Burkine Faso pa je glede dolgov afriških držav že leta 1980 opozoril: »Vprašanje dolgov je … enako kot vprašanje miru, pomemben pogoj za naše preživetje. Dolgov ni mogoče odplačati… In če jih ne bomo odplačali, naši kreditodajalci ne bodo umrli, v to smo lahko prepričani. Enako pa smo lahko prepričani, da bomo, če plačamo, umrli mi.«

Enako velja sedaj za klimatske spremembe – bogate zahodne države, ki so svet doslej najbolj onesnažile, še vedno niso plačale niti obljubljenih 100 milijard dolarjev, kaj šele, da bi sistemsko pomagale najbolj prizadetim »južnim državam« sveta.

Leta 1987 so ga zrušili z oblasti in ubili v državnem udaru pod taktirko »Zahoda«.

Leto dni pozneje je naplavilo prvega afriškega »migranta« na obale Španije.

Danes jih »potiskajo nazaj« in tepejo, skupaj z bližnjevzhodnimi begunci na mejah Bosne, Hrvaške, Poljske, Madžarske in tudi Slovenije.

V Grčiji jih policisti brez rešilnih jopičev potiskajo nazaj v morje…

Tako res ne bo šlo naprej. Toda tega vprašanja se ne da rešiti z novimi zidovi. To ve celo visoki predstavnik EU za zunanjo politiko Josep Borrell.

​Janez Janša in ostali evropski populisti pa seveda vztrajajo pri zidovih in podobnih rešitvah, ki se zdijo njihovim, ne posebej širokosrčnim volivcem povsem logične in razumljive.

Istočasno pa pozabljajo, da so prav ti, njihovi politiki s podporo vojnam, intervencijam in politiki ZDA ter zahodnih finančnih institucij sami pomagali ustvariti valove beguncev, na hrbtih katerih sedaj znova nabirajo volilne glasove.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com