Vladna svoboda ustrahovanja

Vladna koalicija je te dni umaknila predlog o kaznih za žaljenje politikov. Po novem predlogu naj bi zvišali »globe za žaljenje vseh.«

Seveda gre za še en prozoren manever vlade, s katerim želi »pritisniti« predvsem na protestnike. V zakonu namreč jasno piše, da mora prekršek neposredno zaznati prekrškovni organ.

In odkar smo (v lastno škodo) odpravili sodnike za prekrške je ta prvostopenjski organ seveda – policist. Ali kakšna druga podobna uradna oseba.

In ko gre za žaljenje ljudi, še posebej pa takrat, ko politiki žalijo ljudstvo policistov seveda običajno ni v bližini. Povsem obratno pa so policisti vedno prisotni ob vseh shodih, demonstracijah in protestih, kjer se tudi praviloma vzklika kažejo nazorne kretnje s sredincem in na splošno - »grdo obnaša« do vlade.

In tako je povsem jasno, da želi s tem zakonom Janševa vlada pod taktirko SDS znova vsaj deloma vzeti polet ljudem, jih zastrašiti in na njih pritisniti z globami.

Pri tem pa jim je na nek način pomagalo tudi ustavno sodišče. Res je odpravilo nezakonite vladne odloke, toda ni odločilo tako, da bi nezakonito kaznovani ljudje lahko sedaj na preprost način izterjali denar, ki jim ga je ugrabila država.

In kam to vodi? Jasno, znova v zastraševanje ljudi.

Kajti državljani tako lahko zelo dobro vidijo, da bodo celo nezakonite kazni, celo če bodo »padle« na ustavnem ali kakšnem drugem sodišču imele nekaj učinka. Ker nikoli ne veš, če ne bo ravno tvoja kazen zaradi neke časovne luknje morda obstala in jo boš na koncu moral plačati – pa čeprav je bila nezakonita.

Isto velja ob pogoju PCT. Da je ta pogoj bilo potrebno uvesti je jasno.

Taktika države pa je zastraševalna. Namesto da bi bil postavljen na pravno trdne temelje spremenjenega Zakona o nalezljivih bolezni, kot je zahtevalo ustavno sodišče, je iskala zasilne pravne podlage in nato znova sprejemala odloke.

Odloke je vlada postavila na trhlo podlago, nato pa utrdila s kaznovanjem in zastraševanjem.

Veliko ljudi pa se ob tem upira in država je znova razdeljena. Nepotrebno.

Prav zato, ker vlada ve, na kako nepraven način vlada, je z ukrepi čakala tako dolgo. S tem pa ustvarja kaos.

Še več, sporočilo Janše je preprosto – poglejte, moji ukrepi so logični, varujejo zdravje, pravniki in ostali dlakocepci pa nam nagajajo!

S tem prav Janša, ki bi moral prvi varovati pravno državo - isto s svojim delovanjem spodkopuje, ker utrjuje prepričanje, da je mogoče varovati življenja le z odloki, le z nepravnim nasiljem, le z zastraševanjem, ne pa na ustaven način.

In prav to je najhuje pri vsem skupaj –, da ta zastraševalna logika države deluje, kajti nekateri vladi še vedno verjamejo, da je vse storila prav.

»Svoboda pred strahom«, ki jo je v drugi državi kot temelj vsake države propagiral znani pravnik Dušan Jovanović je tudi v današnji Sloveniji - oddaljen ideal.

Ob vsem skupaj pa čudi še nekaj – namreč dejstvo, da se oblastniki še po treh desetletjih v »demokraciji« ne zavedajo, da ima ob vseh teh nepravilnostih javnost o njih zmeraj pravico presojati na veliko bolj kritičen način, kot smejo politiki presojati državljane.

Temelj za to je že pred leti v seriji sodb postavilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Na primer v primeru Obershlick versus Austria.

Ker gre za precedenčen primer, si ga velja dobro zapomniti.

Avstrijski novinar Oberschlick je bil v tem primeru obsojen na denarno kazen zaradi domnevne žalitve, ki naj bi je izrekel na račun nekdanjega voditelja Avstrijske svobodnjaške stranke (FPÖ) v kateri je obtožil Jörga Haiderja, da razpihuje mednacionalno sovraštvo in se zavzema za cilje, ki jih je nekoč imela nacistična stranka (NSDAP).

Pri tem se je novinar obregnil na izjavo Jörga Haiderja, v kateri se je ta zavzel za to, da je potrebno družinska nadomestila Avstrijkam povečati za 50 odstotkov, da bi jih tako odvrnili od prekinitev nosečnosti, družinska nadomestila materam iz imigrantskih družin pa istočasno zmanjšati za 50 odstotkov.

Novinar je za to Haiderjevo izjavo dejal, da je »popolnoma v skladu s filozofijo in cilji NSDAP« in da zato v skladu z avstrijskim kazenskim zakonikom predstavlja kaznivo dejanje. Kljub temu avstrijsko sodišče ni obsodilo Haiderja, pač pa - Oberschlika.

Odredilo je zaplembo vseh številk inkriminiranega časnika, v katerem je Oberschlick objavil omenjeno izjavo ter mu naložilo še plačilo denarne kazni.

Po mnenju sodišča namreč »izjave politika niso izražale nacističnega prepričanja ali predstavljale kaznivega dejanja« in zato »novinar ni dokazal resničnosti svojih navedb.«

Sodišče je istočasno zatrdilo, da novinar Obershlick »ni upošteval standardov poštenega novinarstva« s tem, da je politiku pripisal motive, »ki jih ta ni izrazil sam.«

Toda Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je ob oceni tega primera odločilo popolnoma drugače kot avstrijska sodišča. Sodišče je ocenilo, da je inkriminirana navedba izhajala iz dejstva, ki ji je sledila vrednostna sodba, ter da je zahteva, da naj novinar dokaže resničnost svoje trditve nemogoča in je »že sama po sebi omejevanje svobode izražanja.«

Nato je sodišče podobno kot v primeru Lingens znova poudarilo, da morajo politiki tolerirati večjo stopnjo kritike svojega javnega delovanja kot drugi državljani in to argumentiralo še z nekaterimi novimi poudarki. »Politik se zavestno in neizogibno izpostavlja tehtanju in preverjanju vsake svoje besede s strani novinarjev in širše javnosti in mora zato pokazati večjo stopnjo strpnosti, še posebej kadar sam podaja javne izjave, ki sprožajo kritike,« je zapisalo ESČP.

Še posebej zanimivo pri tej odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice je to, da je bilo sodišče pripravljeno tudi izjavo o tem, da so politikovi pogledi »v skladu s filozofijo in cilji NSDAP« opredeliti kot vrednostno sodbo.

Le en sodnik je bil pripravljen zatrditi, da je ta izjava neresnična.

Večina sodnikov Evropskega sodišča za človekove pravice se je sicer strinjala, da je bila ocena »provokativna«, vendar so sklenili, da se »politik, ki se izraža s takšnimi besedami izpostavlja ostri reakciji dela novinarjev in javnosti.«

Z drugimi besedami je sodišče torej potrdilo, da radikalne izjave politikov opravičujejo bolj provokativen odgovor kot mnenja, izražena v bolj pretehtani obliki.

Zato so spremembe slovenske zakonodaje, kot jih predlaga vlada premierja Janeza Janše, v nasprotju z mejami svobode govora, ki jih je na tem področju vzpostavilo Evropsko sodišče za človekove pravice.

Politiki, tudi v Sloveniji, bi morali razumeti, da jih ljudstvo lahko tudi »žali«, ker jih plačuje in jim daje vrsto dodatnih pravic in privilegijev, vključno z večjim dostopom do medijev, ki jih ostali smrtniki – nimajo.

Ampak namesto da bi slovenska vlada ravnala tako kot narekujejo sodbe ESČP in je praksa v razvitih demokracijah, se raje oklepa – na kratki rok morda dobičkonosnega, toda na dolgi rok nevzdržnega ustrahovanja.

Namesto da bi se zavzemala za svobodo od straha in svobodo ljudi se zavzema za – svobodo ustrahovanja.