Polkovnik Popov: »Naboj mi je zažvižgal zraven ušesa. Kljub temu sva šla mirno naprej na pogajanja«

V Sloveniji se o »vojni« iz leta 1991 še vedno sliši samo ena resnica. Tragično in dolgočasno.

Medijsko neravnovesje zato popravljamo z zanimivim pogovorom z Berislavom Popovom, ki je svojo nalogo leta 1991 uspešno opravil.

V Sloveniji je sicer zelo veliko let potekal sodni proces proti polkovniku Berislavu Popovu in generalu Vladi Trifunoviću zaradi domnevnih kršitev vojnega prava.

Nekateri mediji oba še danes prikazujejo kot zločinca.

Janez, Prleki ti sporočajo, da lažeš! #samporočam#Slovenija pic.twitter.com/AzchlP1JJs

— Boštjan Koražija (@bukeff) June 28, 2021

Kršitve naj bi se po oceni tožilstva v Muski Soboti zgodile predvsem pri prodoru 32. motorizirane brigade 32. varaždinskega korpusa JLA, ki je dne 27. junija leta 1991 iz Hrvaške prodirala proti Gornji Radgoni.

Bojna skupina, ki jo je vodil polkovnik Berislav Popov, se je v času desetdnevne vojne v Sloveniji tudi po oceni strokovnjakov s slovenskimi obrambnimi silami zapletala v najtežje in taktično-operativno najkompleksnejše spopade.

O dogajanju v Gornji Radgoni je kljub temu v Sloveniji bolj malo podatkov.

Celo v »Premikih« Janeza Janše je o tem zapisanih samo nekaj nepomembnih vrstic.

Morda tudi zato, ker je brigada JLA kljub žrtvam 28. junija 1991 uspela zasesti mejni prehod, nato pa se je 3. julija 1991 vrnila v svojo vojašnico.

V Sloveniji sta bila med spopadi ubita dva civilista, na strani JLA pa so padli štirje častniki in vojaki, sedemnajst vojakov pa je bilo ranjenih.

Tožilstvo je v spopadu, v katerem so na strani slovenskih sil vojaško kolono JLA z molotovkami napadali tudi slovenski civilisti, odkrilo kršitve vojnega prava le v primeru obeh častnikov JLA, ki sta bila ob tem že obsojena na Hrvaškem in v Srbiji; na Hrvaškem zaradi obrambe varaždinske vojašnice, v Srbiji pa zaradi menda prehitre predaje te iste vojašnice.

Toda v Sloveniji je bil nato Popov oproščen, saj je tožilstvo umaknilo obtožnico na podlagi mnenj dveh strokovnjakov Slovenske vojske.

Del politike in javnosti je bil nad tem ogorčen, toda pri tem se večina kritikov sploh ne zaveda, kaj vse dopušča vojno pravo, ki ga Popov očitno ni prekršil.

Njegova zgodba se je začela 27. junija pred 30 leti, ko je moral iz Varaždina proti slovenski in jugoslovanski meji.

Slovenski mediji ob tem še vedno razširjajo laž, češ da je bil obsojen v Srbiji, kar ni res, ker je bil medtem pravnomočno oproščen.

V Srbiji je bila kazen Popovu in Trifunoviću po desetletju in pol procesov razveljavljena skorajda istočasno z vložitvijo obtožnice, ki jo je murskosoboško tožilstvo pisalo dolgih osemnajst let.

Oba sta bila na koncu oproščena tudi v Sloveniji, ob besnih protestih predvsem desnih strank. Oproščeni so bili pravzaprav vsi obtoženi vojaki JLA v Sloveniji – dokaz več, da zločinov dejansko niso izvajali, čeprav so bili njihove žrtve.

Pri vsem tem se je dogajalo še nekaj, kar je za Slovenijo zelo značilno in kaže na resen problem slovenske politike, medijev in javnosti zaradi nezrelega odnosa do polpretekle zgodovine.

Popova in Trifunovića namreč niti med sojenjem noben slovenski mediji ni vprašal nič.

Ko sem intervju s Popovom prav tedaj ponudil slovenskim časnikom, sem leta 2013 naletel le na zid zgražanja, češ, le kako naj objavijo intervju z »zločincem«.

Vsi so že imeli svoje mnenje in niso želeli, da bi jim ga kvaril še nekdo z druge strani.

Še posebej odločni so bili v obskurnem 7D, nekakšni prilogi Večera.

Tipično za Slovenijo - tu se zmeraj, ko gre za polpreteklo zgodovino - posluša samo ena stran.

Politiki in mediji so zagledani v lastne popke in dlje od nosu ne vidijo.

V vseh spodobnih »zahodnih« dokumentarcih zmeraj intervjuvajo pripadnike ene in druge strani v spopadu, le v Sloveniji se vedno sliši samo ena resnica.

Še posebej pa takrat, ko gre za leto 1991. Tako kot na sedanjih proslavah ne smejo biti praporščaki NOB, tudi mediji ne smejo objavljati intervjuje z nedanjimi agresorji.

Gre očitno za nepisano pravilo, če sodimo po uniformnosti njegove izvedbe, saj se ga praviloma držijo vsi mediji.

Mi seveda ne.

In tako je tudi ob 30 obletnici osamosvojitve.

Zato bomo to neravnovesje nekoliko popravili.

Z Berislavom Popovom, ki govori z melodičnim vojvodinskim naglasom in se zelo rad spominja svojega potepanja po Sloveniji, sem se pogovarjal leta 2013 in nato intervju objavili v študentski Katedri, ki prav tako že vrsto let ne izhaja več in je bila na voljo le v zelo omejenem številu izvodov.

Zato ta pogovor objavljamo kot medijsko osvežitev dolgočasnih pravljic o brezgrešni osamosvojitvi, ki jih s strani politikov in »veteranov« poslušamo te dni.  

Kdaj ste ugotovili, da dogodki v državi tečejo v slabo smer?

Tega nismo razumeli, vse dokler nismo sami 'padli v gužvo.' Zakaj ? Ves čas se je namreč govorilo, da se bodo vsi problemi rešili z dogovorom, pogajanji, s političnimi sredstvi, da je naša naloga, da ostanemo v vojašnicah in se ukvarjamo z vsakodnevnim delom.

Na Hrvaškem se je situacija ves čas spreminjala, tako da sploh nismo vedeli, kaj se dogaja v Sloveniji.

Verjetno so načrti o intervenciji v Sloveniji vseeno že obstajali?

Da bi se lahko v Sloveniji nekaj pripetilo, je postalo prvič jasno januarja leta 1991. Tedaj smo dobili nalogo, da naredimo načrt o angažiranju pomembnih sil armade zaradi zaščite jugoslovanske meje proti Avstriji in Italiji.

Ker je imela vojska obveznost, da prijavi vse premike enot, ki imajo več kot 2000 vojakov, so se odločili, da za akcijo ne angažirajo več kot 1990 ljudi.

S tem ne bi kršili obveznosti Jugoslavije kot članice tedanjega KEVS-a, ne bi izzivali zveze NATO in podobno. Tako je nato prišlo do akcije, ki se je neslavno končala.

In kaj ste vi pričakovali?

Ocenjeval sem, da bomo to nalogo morda morali izvršiti, morda pa tudi ne. Zakaj? Zato, ker so informacije, ki smo jih dobivali iz vojaškega vrha zagotavljale, da »ni nič resnega.« Toda vesti s terena od naših prijateljev, ki so živeli v mestu so napovedovale, da se pripravlja nekaj velikega.

Mi smo mislili, da bo to nekakšen sprehod, ki bo trajal kakšni dve uri.

Ste tedaj mislili, da izvajate agresijo na Slovenijo?

 

Potrebno je ločiti med agresorjem, branilcem in upornikom. Mi vsekakor nismo bili agresorji.

To se je nato tako prikazovalo, vendar ni bilo res. Slovenija tedaj ni bila mednarodno priznana država. Obstajala je samo SFRJ in to je bila notranja jugoslovanska zadeva. Mi torej nismo bili agresor.

Kdo je bil v tem primeru upornik? Upornik je bila Slovenija. In kdo je bil branilec? Branilec naše države, SFRJ, je bila JLA. To so preprosta dejstva. Da to Slovenija in Hrvaška ne priznavata je seveda druga stvar.

To je že področje politične manipulacije.

Vojaki torej niso bili pripravljeni na to, da bodo naleteli na odpor ?

Seveda ne. Mi smo šli v neko vojno kampanjo, kjer smo morali na licu mesta reševati probleme. Jaz sem bil po službenih letih in izkušnjah najstarejši oficir, toda tudi sam nisem imel nikakršnih bojnih izkušenj.

Tudi vojaki so bili na pol izvežbani. V vojašnici smo imeli starejšo »klaso« vojakov iz septembra 1990, ki so šolanje končali in so opravljali razne dolžnosti stražarjenja, pa tudi mlade vojake.

Ker smo morali na Hrvaškem izvajati nadzor na trinajstih lokacijah je bilo v vojašnici zelo malo izkušenih vojakov.

Zato smo nekaj starejših vojakov, ki so nam še ostali, pomešali z mladimi vojaki, ki so komaj prišli v vojašnico in tako oblikovali našo četo.

Kako ste sploh prelomili to, da ste z ljudmi na drugi strani barikad sovražniki, če pa ste bili do tedaj del istega ljudstva, zavezani, da jih branite ?

To je bilo res težko dojeti. Do tedaj so nas prepričevali v bratstvo in enotnost, v spoštovanje vseh, potem pa smo skoraj preko noči postali sovražniki.

Za nas je bilo prelomno dejstvo, da so slovenske sile na ormoškem mostu na nas prve odprle ogenj, kar se je zgodilo kakšno uro po našem odhodu iz Varaždina.

V obliki živih ščitov so bili zlorabljeni tudi ljudje, civilisti, ki so nam preprečevali pot pred barikadami, preko njihovih glav pa so nas nato napadali teritorialci. V Radgoni smo nato videli, kako so nas z molotovljevimi koktejli napadli tudi organizirani civilisti sami. Tu smo dobro občutili njihovo ostrino.

Toda po vojnem pravu se ve, kdo je civilist in kaj pomeni, če te napade oborožen civilist. Oborožen civilist ne uživa zaščite vojnega prava.

Kaj pa če so se civilisti zbirali zato, ker so bili radovedni ?

Ne verjamem. Šele kasneje smo izvedeli, da so se v Sloveniji ves junij pripravljali na ta spopad. Vse to je bilo načrtovano iz samega vrha slovenske vlade.

Naključno se lahko ljudje zberejo na enem mestu, ne morejo pa vas naključno na enak način pričakati pred vsako barikado. Kljub temu pa smo jih nato lepo zaobšli in prišli do Veržeja, ne da bi nas kdo zaustavil. Teritorialni obrambi je manjkala manevrska komponenta.

Ste res prepričani, da so ogenj na vas prve odprle slovenske sile?

Vsekakor. Že ko smo odhajali na pogajanja so na nas streljali iz ostrostrelske puške, vendar so nas zgrešili. Naboj mi je zažvižgal zraven ušesa, priletel je točno med mano in mojim spremljevalcem, desetarjem.

Kljub temu sva šla mirno naprej na pogajanja. Ko so bila pogajanja neuspešna, smo se vrnili in nato je nekdo iz slovenske strani na nas streljal s tromblonom.

Bilo nas je veliko v skupini, tromblon je eksplodiral, vendar ni nikogar zadel. Nato so na nas odprli ogenj iz mitraljezov. In šele potem smo mi odgovorili na njihov ogenj. Streljali smo samo na barikado, ki smo jo nato z gasilskim avtom iz Varaždina tudi pogasili.

Toda v obtožnici je zapisano, da ste ukazali tudi napad na civilne objekte, da ste ob streljanju zadeli hiše, kavarno in zgradbo železniške postaje in druge civilne objekte ?

Nasprotnik je vedno odgovoren za to, katere objekte zaseda in kakšne sile angažira. Vsak objekt, ki ga zasedajo vojaške sile ali iz katerega se vojaško deluje, se po vojnem pravu smatra za vojaški cilj in je lahko tarča legitimnega napada.

To je edini način, da odvrnete nevarnost od sebe. V Gornji Radgoni so na primer v cerkveni zvonik postavili puškomitraljez in iz njega streljali po nas.

Mi smo v zvonik ustrelili s topom. Nismo ga zrušili, vendar je bil ta vojak zadet in videli smo, da je padel dol. Stolp v Ormožu prav tako ni bil zrušen, pač pa smo nanj streljali samo z eno trenutno-fugasno granato, saj je služil kot odlična razgledna točka, s katere se je videl položaj naše enote.

Ste bili takrat ogorčeni, jezni ?

V takšnih trenutkih je potrebno ohraniti trezno glavo. Jaz nisem bil jezen na nikogar, ogorčenje, predvsem zaradi dela mojih predpostavljenih pa sem občutil šele veliko kasneje.

Ocenil sem namreč, da je za to, kar se nam je zgodilo krivo vrhovno poveljstvo, zato sem pozneje plačal ceno. Toda to je druga zgodba. Nekaj drugega je seveda, če je bil v navzkrižnem ognju, kjer smo mi in naši nasprotniki uporabljali isti kaliber orožja nekdo zadet – znana sta dva primera ubitih civilistov, toda to se je zgodilo v nejasnih okoliščinah in ob navzkrižnem ognju.

Tožilec sicer ti dve smrti navaja kot ključen dokaz moje »krivde«, toda v resnici to ne dokazuje ničesar. Obtožnica je pravno neutemeljena.

Se boste udeležili tega sojenja?

Ne bom. Če bi šlo za resnično nepristransko sojenje, potem bi se sojenja udeležil. Tedaj bi lahko razčistili veliko zadev. Toda v tem trenutku imate obtožnico sestavljeno na kupu izjav prič Slovencev, ki so bili naši nasprotniki, ne pa tudi na izjavah prič, ki sem jih predlagal sam.

Odgovornost za škodo in žrtve, ki so nastale, je na strani poveljnikov TO in policije oziroma predsednikov občin, na katerih so se izvajali boji. Če so vedeli, da bo prišlo do oboroženih spopadov – in to so morali vedeti! – potem se zastavlja vprašanje, zakaj iz področja spopadov niso umaknili civilnega prebivalstva?

Drugič, zakaj svojih zased in položajev niso utrdili izven naseljenih mest, kjer uničenje teh položajev ne bi imelo nobenih posledic za civilno prebivalstvo?

Zakaj so storili ravno nasprotno, zakaj so nas napadali iz hiš, tudi ob pomoči civilnega prebivalstva?

In zaradi obsodbe na Hrvaškem celo, če bi hotel v Slovenijo, na sojenje ne bi mogel priti, ker je za mano izdana mednarodna tiralica. Ob odhodu iz Srbije bi me takoj prijeli na prvem mejnem prehodu in izročili Hrvaški.

Ali je res, da ste imeli ukaz, da ne smete streljati prvi ?

Da, imeli smo tak ukaz. Zato tudi nismo streljali kar tako in zato smo se tudi pogajali.

Toda v Radencih naj bi vaši vojaki streljali na civilista, ki je sedel na kolesu in ga ubili, v Hrastju-Moti pa naj bi uničili gospodarske objekte ?

V Radencih so nas pričakali z barikado in živim zidom ljudi. Ko se je streljanje začelo, so se ti ljudje takoj ulegli, kar pomeni, da so dobro vedeli, kako morajo ravnati in so bili namenoma tu. V Hrastju-Moti pa sploh nisem poveljeval, tam je enoto vodil podpolkovnik Čandor Andrija.

Vendar pa v obtožnici piše, da naj bi v Radencih zadeli tudi dve hiši, avtobusno postajo, dom za dijake, dve trgovini, več vozil, v Gornji Radgoni pa osemnajst hiš, štiri stolpnice, poslovne zgradbe, carinarnico, šolske prostore in župnišče. Vse to vendarle niso bili vojaški objekti ?

Večino teh objektov, ki so omenjeni sploh nisem videl, razen cerkve in naše karavle, je pa seveda res, da iz svojega vozila morda nisem videl vsega. Vem pa, da so nas na izhodu iz glavne ulice iz Radencev proti Radgoni in naprej proti mejnemu prehodu slovenske sile hudo napadle. Morali smo se braniti. Celo če bi privedli bojevnika iz džungle, brez kakršnekoli vojne šole, bi v skladu z logiko ohranitve življenja storil enako, kot sem jaz.

Bi slovenske obrambne sile z vztrajnostjo lahko uničile vašo brigado?

Morda. Oditi s tako malo enoto na tako dolgo pot, brez kakršnekoli podpore, to se mi iz današnjega zornega kota zdi prava norost. Mi tega tedaj nismo tako razumeli, ker smo še vedno verjeli našim predpostavljenim, da nam bodo poslali pomoč in podobno.

Radgona je seveda daleč od meje Slovenije in Hrvaške, zato smo pomoč lahko dobili samo po zraku. Helikopterji, ki bi nam lahko pripeljali pomoč, pa so bili v nevarnosti zaradi ognja s tal. Del zahtevane opreme so nam poslali, ne pa vsega. Najpotrebnejše so nam bile trenutno-fugasne granate za tankovske topove, ki jih nismo dobili.

Po navedbah obtožnice naj bi vaši vojaki tudi kradli ? Ste to dopustili zavestno ?

JLA se skuša prikazati kot nekakšno agresorsko, lopovsko bando, toda to enostavno ni bilo res. Bili smo organizirana in disciplinirana vojska. Toda tudi v najbolj organiziranih in discipliniranih vojskah se najdejo posamezniki, ki ob primerni priložnosti storijo kaj v lastno korist.

Mi smo v tovornjakih peljali s seboj hrano, strelivo, obleke, nekaj rezervnih delov in seveda tudi poljski WC, kajti vojska, ki je imela tudi fiziološke potrebe, je morala biti kulturna. Ko so nam v Radgoni vse to zažgali, sem naslednjega dne ugotovili, da smo ostali tudi brez hrane in oblek.

Nek starešina je videl, da je v bližini nekakšen market oziroma brezcarinska prodajalna, v kateri so imeli tudi hrano. Jaz sem jim nato odobril, da vanjo vlomijo in iz nje vzamejo samo to, kar smo potrebovali.

Šele kasneje sem v Varaždinu slišal, kako naj bi na tem mestu ropali velike količine blaga, ga prepeljali s kamioni in podobno, kar je neresnica. Jaz roparskih skupin nikoli nisem videl.

Vam ni bilo težko, ob dejstvu, da ste se morali zavedati, da streljate na svoje sodržavljane ?

Seveda nam je bilo težko. Osebna dilema vsakega od nas, ki smo sodelovali v tej kampanji je bila v bistvu moralna dilema in je bila ena od najtežjih stvari za nas osebno. Zakaj ?

Zato, ker smo bili naučeni, da moramo braniti vso državo, vsak njen del, tu pa smo bili priča temu, da je naš narod na nas, ki smo predstavljali zvezno jugoslovansko institucijo odprl ogenj.

Toda ker so slovenske in nato hrvaške sile kot naš nasprotnik prve odprle ogenj na nas, nam je to v veliki meri pomagalo, da smo hitreje odpravili moralne dileme.

Toda načeloma so se menda celo dogovorili, vsaj kar se tiče Miloševića in Kučana?

Če je Milošević res dal zeleno luč, da se Slovenija lahko odcepi, zakaj je potem vojska ostala v Sloveniji? Kakšna dvojna igra je bila to?

Komu je bilo potrebno, da pred domačo in tujo javnostjo govori o agresorju, branilcu in uporniku? Vojska bi se lahko umaknila v nekaj mesecih, lahko bi se mirno razdružili, vendar se to ni zgodilo.

Bi se boj lahko vodil drugače ?

Metoda boja bi lahko bila drugačna, če bi bilo na slovenski strani manj zagretih glav. To so ljudje od Janše navzdol vedeli, vendar so se odločili za drugačno metodo boja.

Ne vem, kolikšno škodo je zato pretrpela vsa Slovenija, toda vem, da je bilo v moji smeri veliko škode. Za to škodo pa niso bile krive naše enote, pač pa slovenske sile, ki so trmasto poskušale s tovornjaki, napolnjenimi z gramozom, ustaviti tanke.

Zakaj enote niste preprosto predali, saj potem ne bi bilo nobene škode ?

To ni bilo mogoče. Enote ni mogoče predati, če se ne nahaja v položaju skrajne nuje ali nujne obrambe. Mi v Sloveniji nismo bili v položaju skrajne nuje ali nujne obrambe, saj je za nami še zmeraj stala zvezna država, ki je imela možnosti, da nas reši vojaško, diplomatsko ali politično.

Zato nismo bili v enakem položaju, kot nekaj mesecev kasneje v Varaždinu.

Ali ste zaradi tega čutili sovraštvo do Slovencev ?

Ne, proti nikomur nisem čutil ničesar osebnega. Dobil sem nalogo in jo izvršil. Ali je bil ukaz pravičen ali nepravičen ni bilo pomembno. Noben vojak ne preverja, ali je njegova naloga pravična ali ne.

Če bi imel kaj osebnega proti Slovencem, potem spopada ne bi vodil v skladu z mednarodnim pravom, pač pa samovoljno. Potem bi bila Radgona izgledala še veliko huje.

Toda ali se spomnite, kako je prišlo do konkretnih strelov, s katerimi so bile zadete hiše, šola in drugi objekti? Ste vsakokrat posebej ukazali ogenj ?

Seveda ne. Vsako od vozil je imelo svoje poveljnike. Poveljniki bojnih vozil oziroma tankov so vedeli, kaj morajo storiti, ko se jim ukaže ogenj. Vojaki vedo, od kje jih kaj ogroža in kam naj streljajo.

Noben častnik ne more vsakemu vojaku posebej ukazovati, kaj naj počne. In tudi pri najbolj natančnih orožjih je odstotek zadetkov nekje med osemdeset do petinosemdeset odstotkov.

Pri streljanju s topovskimi granatami in mitraljezi, kjer izstrelki letijo po zakonih balistike pa je ta odstotek še veliko nižji. Zato morda nismo zadeli nekaj, kar smo ciljali, smo pa zato zadeli nekaj, česar nismo ciljali.

Dobro, toda ali ste zaradi napadov teritorialcev ukazali, da naj vaši vojaki streljajo po Radgoni brez posebne izbire ciljev?

Nikoli. Maščevalnost je v spopadu potrebno izključiti, če vodiš boje po predpisih in v skladu z mednarodnim pravom.

Če bi se jaz obnašal maščevalno, potem bi to bila neka moja, osebna vojna. Jaz pa nisem bil nikoli pripravljen voditi osebne vojne.

Zakaj je bil potem razplet v Varaždinu, kjer ste enoto na koncu predali, drugačen?

Ti dve situaciji nista primerljivi. V Radgoni sem bil obkoljen, toda samo sedem dni, za mano pa je stalo celotno Vrhovno poveljstvo. Ko je bil Kolšek odpoklican, smo vzpostavili neposredno zvezo z vrhovnim poveljstvom, z Životo Avramovićem.

On mi je dejal: »Pop, ne sekiraj se, izvlekli te bomo od tam.« In tako je tudi bilo.

V Varaždinu pa smo bili dolge mesece popolnoma obkoljeni, napadani, pa nam nihče ni pomagal ali obljubil pomoči.

Kakšna je bila cena, ki ste jo plačali za vse to ?

Cena je bila velika, ker smo se odločili za najbolj primitivno obliko reševanja sporov. Vsaka stran, ki je izgubila nekaj, je seveda izgube vedno pripisovala sovražniku ali pa »domačim izdajalcem.«

Ste tudi vi plačali osebno ceno ?

Vsekakor, vsi ki smo sodelovali v tej kampanji smo plačali veliko ceno. Največjo so plačali tisti, ki so bili v bojih ubiti ali ranjeni. In njihove družine.

Spomnim se, da so k meni prišle soproge ubita Vinka Kristine Brndušanovića in zastavnika Hadžiselimovića, da jim izrečem sožalje in vrnem osebne stvari njihovih najdražjih.

Žena zastavnika Hadžiselimovića je s seboj pripeljala dva dečka, ki sta imela komaj nekaj let. Žal mi je bilo teh otrok, ker jih je čakalo odraščanje brez enega od staršev.

Sedaj sta odrasla in verjetno se sprašujeta, kako je njihov oče padel. In če se jim pove prava resnica, se bodo kljub temu še vse življenje spraševali, zakaj so morali biti njihovi očetje ubiti v neki nesmiselni, neumni kampanji.

Hadžiselimovića je ubil ostrostrelec v Radencih, njegovo telo so nato prepeljali v Radgono, kjer je zgorel v kamionu, ki so ga zažgali Radgončani z molotovkami. Kakor da bi bil dvakrat ubit! Bil je musliman iz Sanskega Mosta.

Bi vas teritorialci lahko ustavili ?

Če ne bi naredili taktičnih napak, bi nas lahko. Če bi barikade minirali in bi minirali še področja levo in desno od njih, potem bi bilo za nas zagotovo težje.

Jaz ne bi mogel preprosto zapeljati mimo barikade in dopustiti, da me sredi min napadejo z ročnimi metalci.

Kako so se držali Slovenci v vaši enoti. So vsi zbežali ?

Spomnim se, da so enega desetarja, Slovenca, nepričakovano obiskali starši, potem pa je nenadoma izginil. Kasneje smo ugotovili, da je očitno zbežal.

Ostali Slovenci, ki so bili z nami v enoti, so se skupaj z nami tudi vrnili v Varaždin. V glavah teh ljudi je bil verjetno popoln kaos.

Verjetno so dobivali neke vesti od doma, toda znašli so se v položaju, da jim je bila glava v torbi, niso pa mogli onim na drugi strani reči »ej, ne streljaj, jaz sem vaš.« Ko smo prišli na ormoški most in se je začel napad na nas, je nek visok Slovenec, naš vojak, z očali mirno stal poleg mene.

Jaz pa sem mu dejal: »Lezi, kaj čakaš, ubil te bo tisti z one strani, saj ne ve, da si ti Slovenec.« Šele potem se je ulegel in doumel resnost položaja.

Vendar pa ste bili nato na Hrvaškem obsojeni zato, ker ste se v obkoljeni vojašnici branili, v Srbiji pa zato, ker ste se predali. Kako si to razlagate ?

Da, na Hrvaškem sem obsojen na petnajst let zapora, v Srbiji pa sem bil tudi štirinajst mesecev in pol res v zaporu, od tega v Zabeli šest mesecev in pol.

Za vojake je bil sicer zapor v Nišu, mi pa smo šli v civilni zapor, ker so nas obsodili po upokojitvi.

To je bila prava tragikomedija.

Od nas so zahtevali, da maksimalno profesionalno in odgovorno izpolnjujemo ukaze, ko pa je ta katastrofalna politika propadla, so poiskali nekoga, ki naj bi bil za to kriv.

Slovencem sem trn v očesu, ker sem svojo nalogo izvršil, Gornja Radgona pa jim je boleča točka, o kateri se ne želijo pogovarjati. In zato iščejo krivca.

Slovenija vam je torej ostala v lepšem spominu ?

Predvsem imam lepe spomine na številne Slovence v moji enoti. Shranil  sem si tudi številne razglednice iz Slovenije, ki sem jo prvič obiskal leta 1967.

Razglednice pa so mi pošiljali tudi moji vojaki, ko so končali z vojsko in šli domov. Če bi imel karkoli proti Sloveniji, potem teh razglednic zagotovo ne bi hranil vse do danes. Vseh teh fantov se rad spominjam.

Vam je zaradi česarkoli žal ?

Je. Moram protestirati zaradi ravnanja mojih Radgončanov. Kasneje so jim namreč Avstrijci zgradili nov zvonik na cerkvi, ampak mene niso povabili na otvoritev, čeprav sem jaz najbolj zaslužen za ta nov cerkveni zvonik.

Slišal sem tudi, da od časov mojega zadnjega obiska v Radgoni tam stoji nek nov spomenik. Z veseljem bi si ga ogledal in se malo pogovoril o koristi in škodi, ki so jo imeli zaradi mojega obiska v Radgoni.