Pred 29 leti so ubili dobrotnika Ivana Krambergerja iz Negove, ki je še danes brez spomenika

Na binkoštno nedeljo, 7. junija 1992, proti večeru je krogla v Jurovskem Dolu pretrgala življenjsko pot 56-letnega Ivana, dobrega človeka iz Negove.

V njegovi grobnici, v kateri ne počiva, pa je zapisano: »Kramberger Ivan 1936–1992, Pri srcu mu ostanejo siromaki in bolni.«

Pokopali so ga na farnem pokopališču v Negovi.

pic.twitter.com/GjZ6fnCoXJ

— Ernesto von Kekec/free/ (@dannytoplak) June 7, 2021

Iz Nemčije je, ko je z delom in inovacijami obogatel, tudi pomagal Jugoslaviji s pošiljkami zdravil in raznim bolnišnicam podaril 41 dializnih aparatov, in to v bolnišnice v Srbiji, na Hrvaškem, Ptuju, v Mariboru, Mursko Soboto …

V svojem življenju je Ivan za uboge in revne dal več kot pol milijarde evrov.

Mnogi so še danes prepričani, da je bil motiv za njegovo smrt političen, saj je kandidiral na predsedniških volitvah.

Na volitvah je dobil 18,5 odstotka glasov in se uvrstil na tretje mesto, za prvima Milanom Kučanom in drugim Jožetom Pučnikom.

Za december leta 1992 je spet napovedal kandidaturo in se že poleti lotil kampanje, ki pa je zaradi atentata ni nikoli dokončal.

Krogle, ki ga je ubila, niso nikoli našli.

Rodil se je v družini 11 otrok in vsi so morali zgodaj od rojstne hiše, za pastirje in hišne pomočnike. Tudi mladi Ivek, kot so ga klicali domači, je šel za pastirja h kmetu v Voličino. Tam se mu ni dobro godilo in večkrat je pobegnil domov.

Velikokrat je stradal, spal v jaslih in živel od mleka, ki mu ga je radodarno odstopila krava Šeka.

Večkrat so mu na pomoč priskočili bratje in sestre, ki so mu nosili obleke. Osnovno šolo je obiskoval v Voličini.

Po končani osnovni šoli je šel k dimnikarskemu mojstru Papiču, kjer je nekaj let bil dimnikarski vajenec. Vajeniški izpit je opravil v Ljubljani, dimnikarsko delo je nato opravljal v Celju in se spet vrnil nazaj k Papiču.

A vas ni nič sram poveličevati ljudi,ki so zaslužni za pokradeno in razprodano Slovenijo,ve se pa tudi,da jim je bil Ivan Kramberger trn v peti in da je za ta zločin sedel nedolžen človek

— Rad Imam Slovenijo (@imam_rad) May 13, 2021

Ko je bilo treba iti v vojsko, se je zaljubil, in da bi se služenju izognil, si je dal zamrzniti prste. Zdravniki so ga komaj rešili, vojaščino pa je kljub temu služil v Titogradu (današnja Podgorica). Tam je opravil šoferski izpit za tovornjak.

V času služenja vojaškega roka si je prislužil vojaške medalje za hrabrost, saj je iz reke Morače rešil utapljajoče. Medaljo mu je dal sam maršal Tito.

Ko se je vrnil iz vojaščine v domovino, se je odločil, da gre delati v tujino. Najprej je v Gradcu delal v opekarni. Ker je bilo delo težko, se je odločil, da gre v Nemčijo.

Leta 1963 je v Nemčijo prišel z zvijačo, saj so ga žandarji zamenjali za Nemca.

Zatekel se je v taborišče za tujce. Ker priimek Kramberger izvira iz Nemčije, so ga iz taborišča izpustili in pot je nadaljeval v Duisburg, kjer je kmalu dobil službo v mehanični delavnici.

Delal je tudi v kemični tovarni, tam je opravljal najgrša dela. Direktor tovarne je opazil njegovo iznajdljivost in kmalu je dobil delo v bolnišnici Marien Hospital.

Tam se je prvič srečal z dializnimi aparati in tegobami življenja. Opazil je tudi, da so aparati zastareli in ljudem nevarni. Kot vzdrževalec jih je začel popravljati in naredil je nekaj izboljšav.

Ravnatelj bolnišnice je opazil njegove izboljšave, poskrbel, da je prišel do primerne izobrazbe, in ga zaposlil v oddelku za dializo.

Naredil je kar veliko izboljšav in patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc.

Tako je obogatel, denar pa je razdajal v Sloveniji in Jugoslaviji.

Do usodnega strela je prišlo na shodu, ki ga je imel v Negovi 7. junija 1992.

Vsi komunisti ozr. večina, partijskih funkcionarjev, ki danes pljuvajo po takratni ureditvi in sistemu so danes v SDS... Kramberger je lepo povedal, bojte se tistih, ki so bili nekoč komunisti danes pa so verniki. Taki so najhujši. Ivan in kompanija, greznica laži in sovraštva.

— Bojan Fabjan (@FabjanBojan) May 7, 2021

Kroglo naj bi izstrelil Peter Rotar.

Ta je umrl v starosti 68 let v Jurovskem Dolu leta 2019. V devetdesetih prejšnjega stoletja je bil obsojen umora nekdanjega kandidata za predsednika republike Ivana Krambergerja.

Peter Rotar je bil spoznan za krivega, da je 7. junija leta 1992 na predvolilnem zborovanju v Jurovskem Dolu pri Lenartu z natančno odmerjenim strelom iz lovske puške ustrelil Ivana Krambergerja.

Krivdo je takrat najprej priznal, pozneje pa zanikal. Kaj se je res zgodilo, je tako kot svojo skrivnost odnesel v grob.

Zaradi atentata je bil pravnomočno obsojen na 12 let zapora, po vrnitvi na prostost pa izjav o dogodku ni želel dajati, kar je o Krambergerjevem umoru sprožilo številne teorije zarot, ki krožijo še danes.

V Jurovskem dolu, prijetni vasici sredi Slovenskih goric, na majhnem in lično urejenem vaškem trgu, danes prav nič ne spominja na to, da se je tam pred 29 leti na tem mestu zgodil prvi in doslej edini uboj kakšnega pomembnega politika pri nas.

Ivan Kramberger je namreč to vsekakor bil. Na volitvah za predsednika predsedstva SR Slovenije spomladi 1990 mu je glas zaupal skoraj vsak peti volivec, bržkone še večjo podporo pa bi dobil tudi na volitvah leta 1992, če bi jih doživel.

Smrt Ivana Krambergerja je zaradi malomarno vodenega kriminalističnega postopka in izjemno hitrega sojenja vse do danes ostala kontroverzna in vir številnih špekulacij o morebitnem političnem ozadju uboja. Če bi bile vsaj nekatere špekulacije lahko dokazane, bi uboj lahko označili za atentat.

Nenavadno je bilo tudi, da mu zaradi nasprotovanja morilca - niso postavili spomenika.

Tako je krogla, izstreljena v idiličnem Jurovskem Dolu, končala politično kariero Ivana Krambergerja.

Več kot četrt stoletja kasneje pa je postavitev spominskega obeležja pokojnemu predsedniškemu kandidatu ustavilo - morilčevo nasprotovanje...

Ivan je zmeraj trdil, da je predvsem nasprotnik komunizma.

»Kučana visoko spoštujem, on je velik človek. Če bom predsednik, mu bom naredil še večji spomenik, kot ga ima Kardelj, ker si ga zasluži. Volivce pa opozarjam, ne volite ga, ker je komunist. V ozadju so komunisti. To je nevarnost. Kramberger komunistov ne mara. On spoštuje Cerkev, vero, Boga, komunisti pa tega ne spoštujejo. Samo to je razlika,« je Kramberger izjavil v intervjuju za Val 202.

Svojim podpornikom je obljubil, da se bo boril za delavce in kmete, invalide ter otroke. »Po vsem svetu komunizem propada – od Romunije do Madžarske -, edino v Jugoslaviji se še držijo stolčkov. Držijo se jih kot pijanec plota,« je dejal.

Opozoril je tudi, da so v predelih Slovenije, kjer živijo komunisti, ceste »asfaltirane«, kmetje pa se morajo voziti po pesku.

Indici v smeri, da je šlo za atentat so v kriminalistični preiskavi: izginulo sedalo stola z odtisom vojaškega čevlja, nikoli najdena krogla, naboji v hiši prijatelja, ki so se najprej pojavili in nato izginili, itd.

Posredni dokazi zoper Rotarja bi tudi morali sestavljati sklenjen krog dokazov, ki ne bi dopuščal drugačnih možnih interpretacij dogodka. Tega pa vsaj po umiku priznanja s strani obsojenca Petra Rotarja ni več mogoče trditi.

Zato je razumen dvom v uradno različico zgodbe tudi v Jurovskem Dolu še danes zelo prisoten med ljudmi v Sloveniji.

Ker so za uboj obstajali samo posredni dokazi, je bil edini argument, da je Peter Rotar, ki ga je policija prijela dve uri po dogodku, res sprožil morilsko kroglo, zato je bilo njegovo pričevanje ključno. Rotar je dejanje pijan priznal, trezen pa zanikal.

V krvi so mu namerili 2,5 promila alkohola.

Že med sodnim procesom je Rotarjeva obramba izražala dvom, da bi alkoholiziran s takšne razdalje lahko natančno zadel Krambergerja. Ob tem je puška, nekoč menda povožena s traktorjem, zanašala zgoraj desno za okoli 10 centimetrov.

Vasja Jager o šketih našega časa

"Ivan Kramberger bi danes raztural. Bil bi dosmrtni diktator." pic.twitter.com/lCrZrFZcGV

— Uroš Esih (@UrosEsih) April 21, 2021

Ko je Rotar prišel iz zapora, je za Slovenske novice povedal, da ne ve, ali je ubil Krambergerja. »Preveč je nejasnosti,« je dejal. »Skoraj ne verjamem, da sem ga ubil.«

To je bilo opazno že ob prvih analizah dogodka po Krambergerjevi smrti.

»Ivan Kramberger ni bil nikoli predsednik, vendar je umrl kot JFK. Jurovski dol ni bil nikoli Dallas, vendar so se včeraj Slovenske gorice zdele kot Texas. Na potezi je Bavčarjeva policija, da najde slovenskega Oswalda,« je samo dva dni po uboju Ivana Krambergerja zapisala Mladina.

Je pa še vedno neverjetno, da spominskega obeležja v čast Ivanu Krambergerju v Jurovskem Dolu ni mogoče videti nikjer.

Peter Škrlec, župan Jurovskega Dola, nam je pred leti na terasi gostilne Špindler, pred katero je tedaj pred četrt stoletja umrl Ivan Kramberger, to neprijetno praznino pojasnil takole: »Da, sklepe o tem, da postavimo spominsko obeležje, res že imamo, ampak tega doslej vseeno še nismo naredili. Tudi zaradi miru v vasi. Peter Rotar je prišel k meni na pogovor in dejal, da je proti temu, da se to obeležje postavi. Pojasnil sem mu, da on o tem ne more odločati. To je nekako sprejel, je pa dodal, da bo, tudi če ga postavimo, on poskrbel, da čez noč hitro izgine.«

Že tedaj smo zapisali, da to seveda ni prav in da  »en človek, še posebej pa ne tisti, ki je bil obsojen za uboj Ivana Krambergerja, res ne bi smel imeti pravice do 'veta' na postavitev spomenika,« ker je srečen lahko že, »če na spominski plošči ne bo napisano tudi njegovo ime.«

Prav tako smo vprašali, »od kdaj ima duševni mir morilca prednost pred duševnim mirom družine žrtve in ostalih prizadetih sodržavljanov?«

Toda v Sloveniji, kjer posiljevalce čakajo nenavadno blage kazni, kjer zaporniki brez težav bežijo iz zaporov, kjer pazniki v zaporih popoldne zaradi premajhnih plač raztovarjajo avtomobile, poštenjaki pa na sodiščih ne dosežejo pravičnega sojenja – je vse to seveda še kako mogoče.

Prav tako je osupljivo in sramotno, da država v tem primeru ni uvidela prav nobene potrebe, da Ivanu Krambergerju v vseh teh 29 letih od tragičnega dogodka postavi vsaj skromno spominsko obeležje na mestu, kjer se je končalo njegovo življenje.

Včasih je bil večji komunist od Tita, danes je večji “vernik” od papeža. Kot je dejal Ivan Kramberger: “Kar se Janez nauči, to Janez dela. Pri nas pa se je najlažje naučit spreminjat prepričanje...Vid’te ti so najbolj pokvarjeni. Danes je komunist, jutri je cerkven.”

— Alenka Černigoj (@alenkacernigoj1) April 4, 2021

In se mu vsaj na ta način, pa čeprav veliko prepozno, zahvali za dobroto in pogum, ki ju je dobrotnik iz Negove izkazal ob oblikovanju demokratičnih temeljev neodvisne Slovenije.

Obstaja pa upanje, da se ga bomo na pravi način spomnili vsaj ob 30. obletnici njegove smrti, naslednje leto.