Admiral Mamula, zadnji načelnik Generalštaba JLA razkril, kdo je v resnici, ne pa Janša, Jugoslavijo obsodil na propad

Branko Mamula, upokojeni admiral Jugoslovanske Ljudske Armade (JLA) je 30. maja praznoval častitljivo obletnico – 100 let.

Danes je edini živi načelnik nekdanjega generalštaba JLA.

Bil je prisoten tudi na ključnih sejah poveljstva vojske v dnevih, ko je Slovenija pred 30. leti razglasila samostojnost.

V Sloveniji je postal znan potem ko je Gorazd Suhadolnik v Mladini objavil članek z naslovom »Mamula go home!«. Podpisan je bil sicer, kot je bilo tedaj običajno, z »uredništvo«.

V njem je razkril, kako morajo naborniki JLA v Opatiji graditi vilo, ki naj bi jo nato uporabljal nekdanji zvezni sekretar za ljudsko obrambo Branko Mamula. Naslovnica Mladine je ob tem prikazovala, kako vojska gradi palačo za nove, socialistične »faraone.«

Tožilec je zaradi »žalitve« ukrepal proti Mladini, Mamula je odstopil, dogodek pa številni označujejo za prvi večji kamen v plazu, ki je sprožil osamosvojitev Slovenije.

Ta prispevek je skupaj s številnimi drugimi, ki so kritizirali nekdanjo armado in državne funkcionarje predstavljal prelom, saj socialistična oblast takšnih kritik do tedaj ni bila vajena.

Običajno so se oblasti na podobno kritične članke odzivale z zaplembami ali zahtevami po umiku člankov po posebnem sistemu »predhodne cenzure«, saj je vse tiskovine, še predno so šle v tisk praviloma v roke dobil javni tožilec.

Toda razpoloženje javnosti se je v tem času počasi spremenilo in tudi vsakokratna oblast je spoznala, da bo svobodo govora potrebno vzeti resno.

Branko Mamula je sicer pozneje zanikal, da bi se želel osebno kakorkoli okoristiti z omenjeno »vilo« ali delom vojakov JLA.

Iz današnje perspektive je prav tako očitno, da so poleg napredka v osebnih svoboščinah države nastale na področju nekdanje Jugoslavije napredovale tudi na področju zlorab, saj kot kažejo primeri številnih obsojenih ali neobsojenih tajkunov, njihove zlorabe stanejo države na stotine milijonov evrov, vsekakor pa več, kot so primeri korupcije kadarkoli stali gospodarstvo prejšnje države.

Bavčar gradi na mitu Vita Corleoneja a na koncu izpade drug dealer Sollozzo. pic.twitter.com/1Tx7vINJtp

— Josef von Mlinaritz podpira galaktično vlado (@meteoriterain) June 1, 2021

Mamula je rojstni dan dočakal v družinskem krogu v črnogorskem Tivtu, kjer živi že zadnjih 20 let.

Mamuli, nekdanjemu partizanu in častniku, ki je tesno sodeloval tudi z Josipom Brozom Titom so ob osebnem jubileju čestitali številni črnogorski politiki.

ADMIRAL FLOTE BRANKO MAMULA PROSLAVIO 100 ROĐENDAN: Poslednji živi načelnik Generalštaba JNA i Savezni sekretar za odbranu! https://t.co/aV84c2zbwL преко корисника @KurirVesti

— Zoran Peručić (@zoranperucic) May 31, 2021

Za Slovenijo pa so pomembni njegovi spomini na burne dni po razglasitvi neodvisnosti Slovenije junija leta 1991.

Medtem ko Janez Janša in njegov krog pristašev v okviru organizacije VSO in podobnih glorificirajo nastanek »maneverske strukture«, junaški odpor teritorialne obrambe in policije, iz vsakega, še tako nepomembnega dogodka umetno izdelujejo velikanske in menda »usodne bitke«, Branko Mamula v svoji knjigi »Primer Jugoslavija« dokazuje, da so usodo Jugoslavije zapečatili povsem drugi ljudje in dogodki.

Janša danes te dogodke napihuje, ob tem pa glorificira moč orožja in mitologizira sebe kot obrambnega ministra. 

Pri tem zanemarja, da niti CIA in prav tako ne ameriška vojska t. i. desetdnevne vojne v Sloveniji nista uvrstila med 'vojne', pač pa med spopade nizke in srednje intenzivnosti.

Vojne namreč v resnici - ni bilo.

Prav tako se pogosto zanemarja, da je bil odpor TO in policije manj pomemben od nekaj besed dogovora, ki so ga sklenili politiki v vrhu Jugoslavije.

Ta dogovor, ne pa Janševa in Krkovićeva manevrska struktura je zapečatil usodo Jugoslavije.

Janševe laži, ki jih bomo morali o tem očitno poslušati v obilni meri cel junij, pa ne morejo spremeniti dejanske, ne pa lažne in za slovenske notranjepolitične namene prirejene, mitologizirane zgodovine.

Tuji zgodovinarji se takšni mitologizaciji zgodovine v Sloveniji praviloma posmehujejo, zgodba o tem, kako je Slovenija premagala četrto največjo armado sveta (?!) pa je resnična samo do Kolpe.

Stavka v koprskem pristanišču je trajala 8 dni in blokirala domala celo Slovenijo. Desetdnevna vojna, kot ji pravijo, pa le nekaj cest, vendar blokade niso preprečile JLA prodora do mej in letališča.

— Ferdo Falir (@ferdofalir) January 10, 2021

Tako meni tudi admiral Branko Mamula.

Jugoslavija je po njegovih spominih iz prve roke propadla tako zaradi zunanjih pritiskov kot nasprotij znotraj države, kjer so se prav ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije interesi tedanjega srbskega in slovenskega političnega vodstva celo – skladali.

In to kljub velikim medsebojnim nasprotjem.

Morda pa ne bo nova državljanska, ampak nova osamosvojitvena vojna, morda ne bo trajala 10 dni, ampak en dan in morda ji ne bomo rekli desetdnevna vojna, ampak VOLITVE!#dejanševizacija

— gastarbeitr (@gastarbeitr) May 26, 2021

In eni in drugi namreč niso več želeli nadaljevanja obstoja Jugoslavije, pa čeprav iz različnih razlogov.

Srbi zato, ker jim je bilo dovolj maltretiranja njihove manjšine s strani Albancev na Kosovu, Slovenci pa zato, ker so želeli hitreje v bolj svobodno družbo, kar v Jugoslaviji ne bi bilo mogoče.

Drugo vprašanje pa je, ali je bilo potrebno iz Jugoslavije oditi tako na hitro, z nasiljem in ne dogovorom.

Ker tudi zato Slovenija nosi del odgovornosti za krvavi razpad Jugoslavije, tako je prepričan tudi Branko Mamula.

In prav ti dogovori na relaciji Slovenija-Srbija, Ljubljana-Beograd, ne pa »desetdnevna vojna« v Sloveniji so bili usodni za Jugoslavijo, pojasnjuje Mamula.

»Zgodovinarji bodo morali ugotoviti, kdaj se je Slovenija odločila, da se odcepi iz Jugoslavije. Sem pa že navedel, da Kučan in Popit jeseni leta 1987 z nami iz armade niso želeli sodelovati pri tem, da bi v vrhu ZKJ ustavili Miloševića v njegovi nameri, da prekomponira Jugoslavijo po svojem okusu. Njih Jugoslavija, očitno, več ni zanimala. Lahkotno so sprejeli razbitje ZKJ na 14. kongresu januarja 1990. Zavrnitev Miloševića in srbske večine na kongresu, da sprejmejo vsaj enega od 448 amandmajev na Deklaracijo so bili samo dobrodošel argument za že izbrano pot zapuščanja Jugoslavije. Dogovor Kučana in Miloševića iz januarja 1991 leta, da Slovenija lahko odide jasno govori o tem, da je razbijanje Jugoslavije bilo v interesu enega in drugega. Če ne bi bilo tako, potem Kučanova strategija odcepitve ob uporabi sile ne bi imela nobene možnosti. JLA ne bi nasedla, bila presenečena in ponižana… Onemogočena, da se okrepi, brez dopolnjevanja enot, ob stalnem pritisku staršev in družin, da naj se vojaki vrnejo v Srbijo, ob agresivni medijski kampanji omalovaževanja častnikov je bila JLA na koncu privedena v položaj, da je bila v popolnosti odvisna od Miloševića,« se v svoji knjigi »Primer Jugoslavija« spominja admiral stoletnik.

Tudi ostali zapisi potrjujejo to, kar se danes v Sloveniji, ob 30. letnici proslav na temo »osamosvojitve Slovenije« prikriva –, da je bilo ključno za uspešen nastanek neodvisne Slovenije to, da so se najprej slovenski komunisti sami, za njimi pa tudi druge republike, predvsem pa ob Hrvaški tudi Srbija, odločile za podobno pot kot Slovenija in da niso videle nobenega smisla v tem, da se Slovenijo zadržuje v Jugoslaviji.

Odlična nit!

Podobni primeri so bili povsod po #Slovenia. V resnici pa je "osamosvojitvena vojna" v režiji #corrupt @JJansaSDS pod vrhovnim poveljnikom Milanom Kučanom bila taka, kot je danes preprečevanje epidemije #COVID19 pod #Goebbels @JelkoKacin

V resnici - katastrofa! https://t.co/QNY13v8WqY

— Blaž Zgaga (@blaz_zgaga) May 24, 2021

Pri tem pa sta ključno vlogo odigrala predvsem Slobodan Milošević v Srbiji in Milan Kučan v Sloveniji.

"Le dejstvu, da v JLA zaradi blokad v Predsedstvu države še niso imeli navodil za represivno nastopanje, se lahko zahvalimo, da smo vsi udeleženci na vratovih obdržali svoje glave. Nismo jih nosili na tnalo za to, kar imamo danes!"

— ciril brajer (@CiroBrajer) May 24, 2021

Z drugimi besedami –, če ne bi bilo »januarskega dogovora« med Kučanom in Miloševićem, da »Slovenija lahko gre«, če bi se politika v Srbiji leta 1991 odločila za obrambo Jugoslavije – potem bi bila tudi slovenska osamosvojitev bistveno bolj tvegana ali celo nemogoča.

Oborožen odpor bi tedaj postal breme, razlog za kazenske postopke in ne nekaj, kar se danes slavi.

Kdor ne verjame, pa se o tem lahko prepriča ob analizi primera Katalonije.

Kjer je celo vsa EU podprla ozemeljsko celovitost države in obsodila poskus enostranske odcepitve.