23. obletnica agresije NATO, ki je prva porušila mednarodne meje in mir v Evropi in privedla do današnjih vojn

Prelomni trenutek za evropsko varnostno arhitekturo ni bil v letu 2014 ali celo 2008, kot svoje štetje zmeraj začenjajo zahodni mediji.

Prelomni trenutek se je zgodil veliko prej, najprej leta 1995, ko je zveza NATO prenehala biti obrambna zveza in je začela delovati »izven svojega področja« (out of area) in nato leta 1999, ko se je zgodilo nepojmljivo, kar je zaznamovalo tudi poznejšo politiko Rusije, Vladimirja Putina in Kitajske - napad na Srbijo in Črno goro, republiki, združeni v takratno Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ).

Napad se je zgodil 24. marca leta 1999, pod izgovorom, da gre za humanitarno intervencijo in reševanje Albancev na Kosovu. Danes lahko vidimo, da je bil skrajni cilj odcepitev dela ozemlja suverene države, enostranska sprememba mednarodno priznanih meja Srbije s pomočjo bomb in legitimacija uporabe sile.

Zahodni mediji so to agresijo na suvereno državo na Stari celini in vse podobne (v Aziji in Afriki) zmeraj opravičevali, kot kaže primerjava naslovnic Economista med vsemi vojnami pod taktirko Nata oziroma Washingtona.

 »Economist je končno našel krvavo vojno, potem ko je opravičeval vojne v Iraku, Afganistanu, Siriji...« je zapisal Farzana Shah.

The Economist finally found a War bloody, after all the way justifying Iraq, Afghanistan, Libya, Syria wars ...
One interesting fact about Every cover of the said Magazine is that it predicts future conflicts, signifying the wars for economy. This time the cover looks confused! pic.twitter.com/z0L3rQSozw

— Farzana Shah (@janashah_1) March 16, 2022

Vsi, ki so opozarjali, da se je s tem zrušil evropski red so bili zasmehovani. Slovenski mediji in politiki so vsi po vrsti - s častno izjemo Zmaga Jelinčiča - slavili »intervencijo.«

Žrtve med civilisti so bile razglašene za nujne »kolateralne žrtve.«

Rusija in Kitajska sta gledali, kaj se dogaja prijateljski državi, nemočni - in se učili.

The West is in a corner. pic.twitter.com/XqSQzaXPE1

— Mats  Nilsson (@mazzenilsson) March 23, 2022

Maščevanje je prišlo najprej leta 2008 v Gruziji, nato leta 2014 na Krimu in končno leta 2022 v Ukrajini.

In ni še konec...

Do vojne je tudi leta 1999 prišlo na podoben način kot leta 2022 - po neuspešnih pogajanjih.

Project Aerodynamic:CIA documents released via FOIA confirm the CIA worked with Ukrainian mass-murderer of Jews Stepan Bandera to "exploit nationalist tendencies" in Ukraine, "exploit the minority question" and "identify neuralgic points" pic.twitter.com/DYlSJly4L7

— Sandra Twang (@SandraTwang) March 23, 2022

Zveza NATO je 24. marca leta 1999, po pogajanjih v Rambouilletu v Franciji, kjer Srbija ni želela predati popolnega nadzora nad svojo pokrajino Kosovo NATO paktu, začela z vojaškimi napadi na cilje v takratni ZRJ. Prva bomba je padla ob 19 uri in 55 minut.

Neposreden povod za napad je bil insceniran, dejansko lažen poboj domnevnih albanskih »civilistov« v vasi Račak.

Da je bila preiskava tega dogodka izpeljana pod ameriškimi pritiski, je postalo znano šele več let zatem, pa tudi danes je resnica o tem v Sloveniji cenzurirana in objavljena samo deloma.

Dne 16. januarja leta 1999 namreč v vasi Račak na Kosovu pod vodstvom Williama Walkerja, posebnega preiskovalca, ameriškega diplomata in nekdanjega uslužbenca ameriške agencije CIA odkrijejo trupla 45 albanskih civilistov, ki naj bi jih likvidirali Srbi. V resnici je šlo za borce albanske OVK, ki so bili ubiti v bojih z varnostnimi silami, preoblečeni v »civilke.«

Madeleine Albright also served as the U.S. ambassador to the U.N. Her experience as a refugee prompted her to push for the United States to be a superpower, wanting a ‘muscular internationalism,’ a senior adviser to Albright during the Bosnian war said https://t.co/6NzchQsCWX pic.twitter.com/dOvzwdARwG

— Reuters (@Reuters) March 23, 2022

To je bil povod za sklic mirovne konference v Rambouilletu med Beogradom in Prištino, vendar pogajanja po mesecu dni propadejo, ko jih je presekala Madeleine Albrigth, tedanja državna sekretarka v administraciji Billa Clintona.

Albrightova je to izpeljala tako, da Beogradu (zaradi zaostrenih zahtev Washingtona v zadnjem hipu) ni preostalo nič drugega, kot da zavrne podpis nesprejemljivega dokumenta.

Kasneje se izkaže, da je bil pokol v Račku insceniran, kot pravilno ugotovi celo Delo.

Bilo je brutalno dno dna Evrope sumrak svega sto bi bile evropske vrednosti.Maliciozno bolesno i dokaz da je - stavi svetu naočare za sunce na lice i možeš raditi šta god hoćeš- milosrdni andjeo - projekat moguc.
Ceo jedan narod je linčovan

— Bond,James Bond (@SenicTatjana) March 24, 2021

Tudi do srbskih oblasti nekoč kritičen B92 je objavil intervju z vodjo operacije v Račku, ki pojasnjuje, zakaj dejansko ni bilo nikakršnega masakra.

Zanimivo je, da zaradi tega dogodka nikoli niso obtožili niti nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševića, čeprav je bil to povod za vojno.

William Walker je bil sicer v času Reaganove administracije namestnik Elliota Abramsa, obsojenega zaradi laganja v aferi Iran-Kontra. Z orožjem, s katerim so izvajali masakre v Nikaragvi, je oskrboval kontraše. Isti Abrams pa je v pretekli letih bil zadolžen, da izvaja pritisk - na Venezuelo.

NATO za napad ni imel dovoljenja Varnostnega Sveta OZN, ZRJ pa prav tako ni ogrožala nobene članice zveze NATO, zato napad s stališča mednarodnega prava ni bil upravičen. So ga pa posamezne članice, tedanji generalni sekretar zveze NATO Havier Solana in nekateri mednarodni pravniki opravičevali kot primer nujne humanitarne intervencije.

Slovenija je napad na ZRJ podprla, čeprav tedaj še ni bila članica zveze NATO.

Šlo je za prvo oboroženo posredovanje Nata v njegovi zgodovini, podprle pa so ga vse takratne članice zavezništva. Pozneje so ZDA isto metodo uporabile še v primeru vrste drugih držav, ki so jih označile za malopridne.

Kot je že lani opozoril zunanji minister Rusije Sergej Lavrov, se je pred 23. leti spodkopavanje temeljev mednarodnega prava začelo prav z napadom na Jugoslavijo.

Zahodne države so pričele razgrajevati mednarodni zakonski okvir prav tedaj, ko se je NATO odločil, da napade Jugoslavijo leta 1999, je dejal Sergej Lavrov.

»To je bil trenutek, ko je prišlo do zmešnjave in so se Američani odločili, da uničijo mednarodni pravni okvir in ga nadomestijo z nekimi novimi pravili. Zahodne sile se sedaj velikokrat pozivajo na ta 'red utemeljen na pravilih', namesto da bi vse pozvali, da naj spoštujejo mednarodno pravo,« je opozoril Lavrov.

Dodal je, da je bil napad na Jugoslavijo povezan tudi z željo zveze NATO, da se pomakne »proti vzhodu« in da se Zahod iz tega »na žalost ni naučil ničesar.« 

Te kršitve so se nato na podoben način nadaljevale tudi z napadi na druge suverene države - Irak, Libijo, Sirijo...

»Zahod se ni ničesar naučil iz tega in dvomim, da se želijo kaj naučiti... Kmalu po letu 1999, je bila leta 2003 sprejeta odločitev, o intervenciji v Iraku pod izmišljenim razlogom, češ da ima Irak kemično in biološko orožje,« je spomnil Lavrov.

Z napadi je v 78 dneh NATO leta 1999 dosegel umik srbskih vojaških in policijskih enot s Kosova, vendar je Kosovo formalno ostalo del ZRJ oziroma Srbije.

Napadi tudi niso potekali brez težav. Vojska Jugoslavije je uspela ubraniti meje države vse do konca sovražnosti, kljub vztrajnm napadom iz smeri Albanije.

Navkljub velikanski premoči je protizračna obramba (PVO) Vojske Jugoslavije uspela sestreliti večje število dronov in manevrirnih raket, pa tudi ameriško letalo F-16 in (za radarje) »nevidni« bombnik F-117A.

Sestrelili so ga z zelo starim, sovjetskim sistemom SA-125 Neva. O tem je v tistem času poročala tudi srbska RTS.

Operaterji starega sistema so pokazali zelo visoko profesionalnost.

Morali so neprestano izklapljati radarje, da jih ne bi zadele protiradarske rakete.

Za ciljanje so imeli na voljo dobesedno sekunde, vendar so uspeli odkriti in sestreliti ponos ameriških zračnih sil in zveze NATO - domnevno »nevidno« letalo, kar pojasnjujejo v oddaji tukaj.

Njegovi deli so še danes na voljo na ogled v letalskem muzeju ob beograjskem letališču Nikola Tesla. Delčke letala si je bilo nekaj časa mogoče celo kupiti kot spominčke.

Srbski vojaki so zadeli tudi veliko število manevrirnih raket in tudi helikopterje ZDA.

Odlične rezultate, ki jih je sporočal NATO o svojih »zadetkih« pa je potrebno vzeti z rezervo, saj je danes jasno, da so veliko teh (lažnih) ciljev naredili sami vojaki Vojske Jugoslavije iz starih traktorjev, ponjav in anten.

Včasih so uporabljali tudi stare kombajne in podobno. Zato je veliko bomb zveze NATO dejansko končalo na nepomembnih maketah, ne pa na tankih in topovih Jugoslovanske Vojske.

Nadzor je v pokrajini Kosovo prevzel poseben organ OZN, UNMIK, (ki je še danes »uradno«  najvišji organ oblasti), vojaško zaščito pa so zagotovile članice zveze NATO z enotami KFOR-ja.

Danes v njih sodeluje tudi Slovenija, ki je leta 1999 letalom zveze NATO dovolila prelete svojega ozemlja ob bombardiranju ZRJ oziroma predvsem Srbije.

23 years ago today, March 24, 1999, #NATO carried out its 78-day long military attack on #Yugoslavia, dropped thousands of bombs, devastated the region.
NATO also bombed China's embassy in Belgrade, killed 3 journalists.

That's the worst war in Europe after WWII. pic.twitter.com/VdNmws4AdP

— Li Jingjing 李菁菁 (@Jingjing_Li) March 24, 2022

Status pokrajine Kosovo bi moral biti določen v pogajanjih, vendar so devet let pozneje, februarja 2008 politiki kosovsko-albanskih strank in institucij razglasili neodvisnost države.

Kosovo je kot državo priznalo okoli sto drugih držav sveta, vendar za Kosovo še vedno velja resolucija VS OZN 1244, ki Kosovo določa kot pokrajino pod začasno upravo OZN.

Okoli dvanajst držav je svoje priznanje Kosova v zadnjem času umaknilo ali preklicalo.

Razmere na Kosovu so se zaostrile februarja 1998, ko je Srbija na okrepljeno teroristično dejavnost Osvobodilne vojske Kosova (OVK) odgovorila z okrepitvijo posredovanja srbskih vojaških in policijskih sil.

V spopadih je do konca konflikta junija 1999 umrlo okoli 13.000 ljudi, večinoma kosovskih Albancev.

Po podatkih OZN je bilo do marca 1999 z domov pregnanih okoli 400.000 kosovskih Albancev, do konca napadov Nata pa že milijon.

Vendar so se nato vrnili, medtem pa so bili v albanskih pogromih s Kosova pregnani skorajda vsi preostali kosovski Srbi, kjub temu, da bi jih KFOR moral zaščititi. Ocene so različne, vendar je pokrajino zapustilo od 160.000 do 300.000 Srbov in nealbancev.

 Today marks  years since @NATO began bombing #Yugoslavia.

 ~ 2,000 civilians, incl. at least 89 children, were killed.

 Depleted uranium was used causing cancer & other malignant diseases.

On that day the West began dismantling the international legal framework. pic.twitter.com/xfAlZxVNoj

— MFA Russia (@mfa_russia) March 24, 2022

Srbskih žrtev je bilo najmanj 3000, uničene pa je bilo tudi zelo veliko infrastrukture in gospodarskih objektov.

To je bistveno spremenilo etnično sliko pokrajine. Lokalne oblasti pa tudi po ocenah mednarodnih opazovalcev niso storile dovolj za vrnitev razseljenih Srbov.

Njihova lastnina je še vedno v velikem številu primerov oropana, ali pa so si jo preprosto nezakonito prisvojili tisti, ki so ostali, večinoma Albanci.

Po srbskih podatkih je NATO izvedel 2300 letalskih napadov na 995 objektov, tudi civilnih, kot so bili železnice, mostovi, vodni rezervoarji, bolnišnice in daljnovodi. Ubitih je bilo okoli tisoč vojakov in 2000 civilistov.

Najbolj kritično se je javnost odzvla ob bombardiranju srbske državne radiotelevizije RTS v Beogradu, v katerem je bilo aprila 1999 ubitih 16 ljudi, in napad na kitajsko veleposlaništvo v Beogradu, v katerem so umrli trije ljudje. Vsi trije so bili novinarji kitajskih medijev.

V Sloveniji so te napade številni mediji, novinarji in uredniki (nekateri so tudi danes na vodilnih položajih) odkrito pozdravili.

Na podoben način so zadeli tudi vlakovno kompozicijo s civilisti v Grdelici in veliko mostov, preko katerih so v tem trenutku hodili ljudje, ki so bili nato s strani zveze NATO razglašeni za kolateralno škodo.

Mednarodna sodišča civilnih žrtev napadov niso nikoli preiskala, češ da so nepristojna za to vrsto zločinov.

Amnesty International je na primer trdil, da gre pri bmbardiranju javne televizije za vojni zločin, a so se tožilci sodišča ICTY - istega, ki je nato obsodilo na primer Radovana Karadžića na dosmrtni zapor - leta 2000 odločili, da niti preiskave ne začnejo.

Tudi to je eden od razlogov za stalne kritike mednarodnih sodišč v Srbiji in zakoreninjeno prepričanje, da ta sodišča delujejo po nalogu velikih sil in niso nepristranska.

Posledice na zdravje ljudi, ki naj bi ga imelo bombardiranje, zlasti s strelivom z osiromašenim uranom, medtem preučuje leta 2020 oblikovana parlamentarna komisija, ki naj bi poročilo pripravila do konca istega leta.

Zveza NATO tovrstne posledice zanika, vendar obstaja vrsta dokazov, da je osiromašen uran pokosil veliko žrtev tudi med vojaki zveze NATO - na primer italijanskimi, ki so bili stacionirani na Kosovu.

Ob deveti obletnici napadov, leta 2008, le mesec dni zatem, ko je Kosovo pod zaščito zveze NATO razglasilo svojo neodvisnost, je tedanji predsednik srbske vlade Vojislav Koštunica dejal, da je prepričan, da je zdaj povsem jasen cilj takratnega Natovega bombardiranja - oblikovanje Kosova v Natovo državo, ob tem pa je poudaril, da je pokrajina srbska in bo za vedno ostala srbska.

»Protipravna gradnja ogromne ameriške vojaške baze Bondsteel in aneks 11 Ahtisaarijevega načrta, ki določa, da je NATO najvišji organ oblasti na Kosovu, razkrivata pravi cilj, zakaj je bila Srbija brezumno porušena in zakaj je bila 17. februarja protipravno razglašena Natova država,« je tedaj zapisal srbski premier v odstopu.

Po mnenju Koštunice je bila politika sile, ki se je izvajala nad Srbijo, slepa in kratkotrajna, zato bo ta sila odšla, tako kot je vsaka, ki je prišla na Balkan.

Zanimivo je, da je tudi na črnogorskem primorju - Črna gora pa je postala predzadnja članica zveze NATO - organizirano obeleževanje agresije zveze NATO.

Črna gora je bila sicer zaradi takratne politike Mila Đukanovića, ki se je pričel oddaljevati od Slobodana Miloševića manj na udaru raket in bomb zveze NATO kot Srbija.

Generalpolkovnik in bivši šef ruske vojaške obveščevalne službe službe (GRU) Fjodor Ladigin je dejal, da je NATO pod vodstvom ZDA z napadom na Jugoslavijo v praksi pokazal nov strateški način vojskovanja ob pomoči najmodernejše vojaške tehnike, da bi dosegel kapitulacijo v političnem in ekonomskem pogledu.

Čeprav je do vojaške agresije zveze NATO prišlo pred 23 leti, se je po oceni Ladgina agresija začela že veliko prej, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Prav Jugoslavija je bila prva država, katere meje in državnost so bile prve uničene po sprejetju Helsinškega zaključnega akta.

»Pred vojaško agresijo so uporabili tehnologijo obarvanih revolucij na ozemlju jugovzhodne Evrope, s ciljem demontaže meja in državnosti. Dejansko je bila pred 30 leti začeta vojna z drugimi sredstvi, kar danes imenujemo hibridna vojna,« je dejal Ladgin in opozoril, da so avtorji tega koncepta popolnoma zanemarili vsa pravila mednarodnega prava.

Ocenil je tudi, ali je NATO dosegel svoj glavni cilj, razorožitev srbske vojske. Poudaril je, da so bile žrtve v tej vojni v največji meri civilisti, medtem ko je bila vojna moč srbske vojske po vseh 78 dnevih napadov zmanjšana samo za nekaj odstotkov.

Nekdanji srbski minister za inovacije in tehnološki razvoj Nenad Popović je že leta 2020 dejal, da je bil cilj zveze NATO samo en – da Kosovo loči od Srbije in da v tem »niso in nikoli ne bodo uspeli.«

»Kosovo je bilo in bo zmeraj srbsko, tako dolgo, dokler imamo Ustavo Srbije in resolucijo Varnostnega sveta 1244,« je dejal nekdanji minister.

Poudaril je, da je za Srbijo pomembno, da jo podpirajo prijatelji, predvsem Rusija in predsednik Vladimir Putin, ki so nekajkrat preprečili ukinitev te resolucije.

Dodal je, da je bilo v agresiji več kot 10.000 žrtev in da je bila uničeno praktično vso srbsko gospodarstvo, škoda pa znaša na desetine milijard evrov, kljub temu pa končni cilj zveze NATO ni dosežen.

»Kosovo ni članica OZN, UNESCA, niti Interpola in to tudi nikoli ne bodo postali,« je poudaril Popović.

Zahteval je tudi, da se zločinci, ki so bili odgovorni za napad na ZRJ kaznujejo in da mora Srbija pri tem vztrajati.

Ob napadih leta 1999 so v Srbiji priredili tudi znano satirično pesem, ki so jo spesnili člani skupine Index in so jo v Srbiji prepevali ob sestrelitvi domnevno »nevidnega« 117A ameriškega vojaškega letalstva.

Imenuje se El Kondor pada in si je lahko zavrtite v spotu spodaj.

Gre za satirično priredbo skladbe El condor pasa pod taktirko beograjskih Indexovcev in govori o tem, kako je bil nekega dne med bombardiranem Srbov pilot  »nevidnega« 117A »opažen«, kako ga je zadela raketa in mu uničila »sklopko«, kako je nato padal proti tlom, kjer ga je čakala »četa kmetov z vilami«, na srečo pa je bil rešen z 32 helikopterji.

In kako nikoli ne bi odšel iz svojega Colorada bombardirati Srbijo zaradi nekega Kosova, za katerega niti ne ve kje točno je, še manj pa je vedel, da jim »še dela protizračna obramba.«

In da naj gre drugič v boj kar »svetovni žandar«, takratni ameriški predsednik Bill Clinton.

Zanimivo je, da sta sestreljeni pilot nevidnega 117A, ki ima tudi slovenske korenine, in operater raketnega sistema srbske vojske, ki ga je sestrelil, pozneje postala celo dobra prijatelja.

Vendar pa so bile izgube ZDA še večje.

Veleposlanik Srbije v Rusiji Miroslav Lazanski je pred leti razkril, da je točno, da je Srbija zadela še več letal v času agresije zveze NATO na ZRJ in ne samo znani, domnevno nevidni bombnik F-117A.

»Ljudje iz 250. raketne enote so to vedeli. Oni trdijo, da so sestrelili B-2. Ta 'Duh Missourija' je izbrisan s flotne liste. Ni ga več. To letalo stane 2,5 milijarde dolarjev, kot celoletni prihodki od turizma nekdanje Jugoslavije. Politična garnitura, ki je bila tedaj na oblasti v Beogradu se ni želela zameriti Zahodu. Prav tako smo imeli procesuiranje vojnih zločincev kot je na primer Wesley Clark, pa se je to takoj razveljavilo. Koštunica je izpustil teroriste OVK iz zapora,« je potarnal Lazanski.

V isti sapi je opozoril, da vse to ni bilo dovolj, da bi Srbija postala enakovredna pogajalska stran ob koncu vojne.

»Ko sestreliš enega ali dva, potem nisi pogajalec v procesu. Ko jih sestreliš 20 ali 30 in ujameš pilote, potem si pogajalska stran,« je razlagal Lazanski.

Do you think the US coup that toppled Yanukovych was acceptable? That was an intervention.

Do you support the rights of the Crimean people to vote to rejoin Russia after being denied by Ukraine since 1991?

Do you think the US bombing of Serbia was justified? pic.twitter.com/If2VTv7sMW

— Brett Harris (@BrettHar123) March 5, 2022

Zgodbo o sestrelitvi B-2 je seveda mogoče preprosto odpraviti s trditvijo, da gre za srbsko propagando.

Težava je v tem, da o domnevnem zadetku B-2 obstaja vrsta prič med vojaki nekdanje vojske ZRJ, operaterjih radarjev, prič, ki so v sosednji Hrvaški videle odvažanje ostankov nečesa velikega takoj za srbsko mejo, na hrvaški strani in podobno.

Operaterji na radarskih zaslonih so videli, da se je po zadetku rakete po zraku razpršilo nekaj ogromnega.

Odboji radarskih signalov od oblaka delcev so se jasno videli na zaslonih.

Vojaki, ki so dosegli zadetek so bili izrecno zato ker so zadeli Duh Missourija leta 1999 tudi nagrajeni s strani svojih poveljstev, podatki o tem pa so že bili objavljeni.

Serbia will not join NATO because it can't forget the children who died in 1999
— President Vučić pic.twitter.com/9Fhj9e6Gh1

— The International Magazine (@TheIntlMagz) March 21, 2022

Vojna je tudi že davno mimo, zato od te informacije ni pričakovati nobene neposredne koristi, lahko pa je razumeti, zakaj tudi v Srbiji teh dejstev niso razglašali na velik zvon.

Za Združene države Amerike bi namreč priznanje, da je majhna država z zastarelim orožjem sklatila vrhunec ameriške vojaške tehnologije predstavljalo strahovit udarec, ki bi zmanjšal moč njihovega zastraševanja po vsem svetu.

In to stane veliko več kot le 2,5 milijarde dolarjev.

78 dana i noci zlocinacke agresije na Srbiju 24.03.1999 - 09.06.1999
Nikada necemo zaboraviti.Nikada u NATO!#Balternativa pic.twitter.com/QuoiySVmfB

— Brutalan_Odgovor (@long_termAgame) March 23, 2019

In ob tem je prav lani eden od pilotov ameriške vojske priznal, da je videl, kako je srbska protiletalska obramba tako hudo zadela še en neviden bombnik F-117 A, ki je bil nato po vrnitvi na letališče najbrž neuporaben.

Morda bomo nekega dne v prihodnosti podobno potrdilo slišali tudi za Duh Missourija.

March 24. NATO agression of the bombing of Serbia.
89 children, 2500 civilians killed. The consequences of the use of depleted uranium in bombs are still evident in humans. This is just a small part of the evil that the West(NATO) has done in Serbia ! pic.twitter.com/WnwmKVVbFE

— Spriter (@spriter99880) March 23, 2022

Do takrat pa ob prizorih iz Ukrajine tudi ob kritikah uporabe sile ne smemo pozabiti, kdo je s takšnim načinom reševanja sporov v Evropi po drugi svetovni vojni začel.

In to ni bila Rusija.