Na Hrvaškem si za slovenskega premierja bolj želijo ksenofobnega in radikalnega Janšo kot pa zmernega Šarca

Na pričakovane spremembe vlade v Sloveniji po odstopu Marjana Šarca s položaja predsednika vlade se odzivajo tudi na Hrvaškem.

In kot kaže, jih sprememba veseli, saj si za sogovornika v Sloveniji bolj želijo Janšo kot pa Šarca.

Denis Romac namreč v članku »Od zmernega Šarca in Cerarja je za Hrvaško boljši ksenofobni in radikalni Janša« v zagrebškem Večernjem listu piše, da obstaja tisoč razlogov, zakaj bi morali imeti Hrvaška in Slovenija dobre meddržavne odnose, in niti eden, zakaj bi morali biti ti odnosi slabi.

https://t.co/8pPFcsSm6n

— Tadej (@Tadej09054759) February 16, 2020

»Janez Janša je bil, tako kot tudi Zoran Milanović, že od samega začetka skeptičen do arbitraže, arbitražno odločitev pa ocenjuje kot neugodno za Slovenijo. Prepričan je, da bi Slovenija v neposrednih pogajanjih z Zagrebom lahko priborila ugodnejšo razmejitev, in prav to je ves čas po opustitvi arbitraže predlagala tudi hrvaška stran,« ocenjuje novinar.

Paradoksalno je tudi to, da bi bil Janez Janša, ki v zadnjih letih nastopa z ultranacionalističnega, ksenofobnega in tudi rasističnega stališča, za Hrvaško boljša rešitev od 'zmernega' Šarca ali Cerarja ...

Prihod takega politika na oblast, paradoksalno, daje večje možnosti za rešitev hrvaško-slovenskega spora o meji, se novinar strinja z analitiki.

Vendar pa skepso v Sloveniji krepi tudi dejstvo, »da bo svetovalec za nacionalno varnost novega predsednika Hrvaške Zorana Milanovića postal nekdanji šef hrvaške obveščevalne službe SOA-e Dragan Lozančić, ki je, kot menijo v Ljubljani, odgovoren za prisluškovanje slovenske arbitražne agentke in arbitra, kar je hrvaška stran izkoristila za torpediranje arbitražnega sporazuma.«

Odnos Milanovića in Janše, ne glede na to, da je eden zdaj že v predsedniški, drugi pa morda v premierski poziciji, bremeni nerešeni spor glede uresničevanja memuranduma iz Mokric.

Avtor se sklicuje tudi na slovenskega analitika Boruta Šukljeta, ki je trdil, da mu je bilo takoj jasno, da Hrvaška ne bo sprejela nobene razsodbe mednarodnih teles in da je že konec leta 2009 začela iskati izhod iz situacije, da bi se reševanje obmejnega spora znova preneslo z meddržavne na dvostransko raven.

Congratulations Mr. Watson! And, greetings from Slovenija! We just pray for Right Wing Governement and our Bolsonaro, Mr Janez Janša! pic.twitter.com/esXyD7mUwi

— vanja dolzan (@vanjadolzan) February 14, 2020

Ob tem je Milanović ves čas nasprotoval arbitraži, ki naj bi odločila o slovenskem dostopu do odprtega morja.

Podobno je bilo glede ostalih odprtih vprašanj.

»Milanović je kmalu postal predsednik vlade in z Janšo 11. marca 2013 podpisal memurandum, po katerem se je v imenu hrvaške obvezal, da bo država zamrznila vse sodne postopke proti Ljubljanski banki Zagreb in da bo memurandum prenesla v hrvaški pravni red. In ponovno se ni zgodilo nič, razen da je Slovenija izpolnila svoje obveznosti in takoj ratificirala pogodbo o članstvu Hrvaške v EU. Konec julija je Milanović zahteval, da Hrvaška enostransko izstopi iz sporazuma o arbitraži,« opozarja avtor in navaja besede nekdanjega predsednika Slovenije Milana Kučana, ki je dejal, da je bil Milanović glavni krivec tudi za to, da že leta 2001 ni bil sprejet že parafiran sporazum o meji na morju, ki sta ga parafirala Ivica Račan in Janez Drnovšek.

Hrvaško zunanje ministrstvo je sicer sporočilo, da je Hrvaška izpolnila obveznosti iz memuranduma o Ljubljanski banki, ki sta ga državi podpisali marca 2013 v Mokricah, vendar se to ni zgodilo - hrvaške tožbe proti LB so se še neprej vrstile.

Hrvaška si je tudi ta sporazum razlagala drugače kot Slovenija. Da je Milanović speljal Slovenijo na led pa torej v Večernjem listu priznavajo sedaj tudi hrvaški novinarji ...

Vendar pa se sociolog Žarko Puhovski s tem ne strinja, in trdi, da Milanović tedaj ni bil tako pomemben ter opozarja, da v »Sloveniji spor Janša – Kučan še traja«.

»Kučan se že pripravlja na možnost, ki se mu zdi strašna, da se Janša s hrvaško stranjo dogovori nekaj, česar se politiki v Sloveniji, ki pripadajo njegovemu krogu - niso uspeli dogovoriti. To pa bi Kučan težko prenesel,« ocenjuje Puhovski.

»Janša edini v Sloveniji do neke mere odstopa od slovenske politike do Hrvaške, ki se je večinoma omejevala na blokade, grožnje in izsiljevanje. Janša smatra, da Slovenija ne sme blokirati vstop Hrvaške v Schengen,« poudarja Puhovski in ocenjuje, da je slovenska blokada Schengena najboljši dokaz, da je nacionalizem v Sloveniji usmerjen proti slovenskim nacionalnim interesom, ker je hrvaški vstop v Schengen in pomik schengenske meje proti jugu in vzhodu Hrvaške v nacionalnem interesu Slovenije.

Janez Janša: Ulazak Hrvatske u Schengen u slovenskom je interesu https://t.co/YNH6puU3eD pic.twitter.com/kX1XnJ4E9U

— Kamenjar.com (@KamenjarCom) October 24, 2019

Janša je bil tudi, enako kot Milanović, že od samega začetka skeptičen do arbitraže, arbitražno odločitev pa je ocenjeval kot neugodno za Slovenijo. Prepričan je, da bi se Slovenija v neposrednih pogajanjih z Zagrebom lahko izborila za boljšo razmejitev, prav to pa ves čas po odstopu od arbitraže predlaga hrvaška stran, meni Puhovski in izvolitev Janše za predsednika vlade tako ocenjuje kot boljšo za Hrvaško.

Tudi to, da je Milanović izigral Slovenijo pri memurandumu iz Mokric, Puhovski ne vidi kot velik problem.

Milanović po njegovi oceni nima težav pri komunikaciji s politično oddaljenimi akterji.

»On ima probleme s svojimi, levičarji in socialdemokrati, medtem ko desničarjem zlahka prodaja svoje suverenistične zgodbe. Njihova oddaljenost, v primeru Milanovića in Janše, paradoksalno, olajšuje njuno morebitno komunikacijo,« ocenjuje Žarko Puhovski.

Glede na vse to moramo očitno le še počakati, da Državni zbor z novo vlado potrdi izbiro, ki bo nadvse ugodna – za sosednjo Hrvaško.