Nevarne želje

»Bodi previden pri tem, kaj si želiš. Kajti želje bi se ti lahko izpolnile.«

Tako pravi stari kitajski pregovor, utemeljen na njihovi večtisočletni modrosti.

Kar seveda ne pomeni, da so si Kitajci zaželeli tudi koronavirusa.

V življenju kakšno zadevo dobiš tudi brez tega, da si jo želiš. Ampak zato je potrebno še toliko bolj biti previden pri željah. Zelo nerodno je namreč, če si ob tem zaželiš še nekaj lepega, to pa se na koncu sprevrže v nočno moro.

Kot se je to na primer zgodilo prav Alenki Bratušek.

Znani kitajski pregovor je namreč kakor nalašč tudi za opis slovenske notranjepolitične scene.

Ko je pred kakšnim mesecem dni Alenka Bratušek predsedniku vlade Marjanu Šarcu sporočila, da bi na njegovem mestu odstopila, če ne bi uspel zagotoviti dovolj glasov za ministrsko kandidatko SAB - Angeliko Mlinar, verjetno se ji sanjalo ni, da se ji bo želja tako hitro izpolnila.

Celo na dan, ko je Marjan Šarec odstopil z mesta premierja, je bila presenečena. Na veliko zadovoljstvo Marjana Šarca, ki je nato še pristavil, kako je koalicijske partnerje večkrat posvaril, da »naj ne zibajo čolna.«

Da je Marjan Šarec odstopil, pravzaprav ni bilo povsem nepričakovano. Šarec je, kot je priznal pozneje, že veliko prej razmišljal, kako bi Alenki Bratušek lahko izpolnil njeno željo.

Željo, zaradi katere bo njena stranka skoraj zagotovo postala - izvenparlamentarna.

Da »pada vlada« smo sicer na Insajderju napisali že takoj, ko je postalo jasno, da bo Levica vladi odrekla podporo.

Presenečenje je bilo kvečjemu to, kako spretno je Šarec svoj odstop pripravil in ga zavil v medijski celofan, da je na koncu vse izpadlo kot popolno presenečenje.

Še 15. januarja je v intervjuju za Delo Šarec trdil, da za padec vlade ni razlogov, Zmago Jelinčič, ključni steber vlade v zadnjih mesecih, pa nas je prepričeval, da bo Šarec brez težav izpeljal celo predsedovanje EU. In le nekaj dni zatem je sledil odstop – in to zaradi prepira dveh ministrov iz kvote Šarčeve LMŠ.

Finančnega ministra Andreja Bertonclja in ministra za zdravje Aleša Šabedra, ki sedaj niti z LMŠ in ne s politiko nočeta imeti nič več skupnega.

Da se je Šarec odločil, kot se je, so seveda krivi tudi njegovi koalicijski partnerji. Vladati v vladi, v kateri sta ob aktualnemu premierju sedela še dva prejšnja predsednika vlade je seveda že po definiciji precej težko. Miro Cerar se je sicer na koncu tiho umaknil na MZZ, toda Alenka Bratušek je ostala vse do konca kamenček v Šarčevem prevelikem premierskem čevlju.

Toda tudi ti partnerji Šarcu ne bodo zlahka pozabili, da je vlado izkoristil predvsem za promocijo lastne stranke, njih pa ob prvi priložnosti zavrgel ter prepustil bojno polje opoziciji.

Ob tem je kolege šokiral z nepričakovanim odstopom in na njih poskusil prevaliti krivdo za padec vlade. In to bo zastrupljalo odnose predvsem med SD in LMŠ tudi v prihodnje.

Janez Janša ima končno nekaj, zaradi česar se lahko veseli.

Po drugi strani pa si je vsa Šarčeva vlada svojo usodo zapečatila že tedaj, ko ni pokazala pripravljenosti, da izpolni vsaj del programa, ki je bil dogovorjen z Levico.

Je bil razhod z Levico res nujen, je bilo to bolje, kot pa odpiranje vrat za neko novo, Janševo vlado? Zelo verjetno je, da bo čas pokazal, da je bila to napaka, ki bo tiste, ki so Levici tako naduto pokazali vrata - drago stala.

Kitajski pregovor pa si je vredno zapomniti tudi pri željah, ki jih te dni v kamere pogumno izrekajo voditelji »majhnih« strank, ki vsi po vrsti trdijo, kako so za volitve. Mar res?

Imajo nas seveda za popolne nevedneže, izjave take vrste pa so seveda samo cenena propaganda, kajti pred volivci nihče ne želi izpasti kot slabič, ki si ne upa na volitve.

Toda vsi vemo, da strank, ki slišijo na imena SMC, SAB, DeSUS in SNS po naslednjih (predčasnih) parlamentarnih volitvah najverjetneje ne bi več srečali v parlamentu.

Če bi se jim njihove želje o predčasnih volitvah namreč izpolnile, bi njihove stranke – izginile.

Po letu in pol v vladi je bil njihov edini uspeh v tem, da so uspeli LMŠ-ju znatno dvigniti ratinge, na svojem področju pa so proizvedli samo nekaj afer. Če gredo s takimi »uspehi« na volitve, so opleli.

Zato je za njih edina rešitev nova koalicija, kjer bi nato imeli še dve leti in pol časa, da nekaj pokažejo in popravijo slab vtis.

Na prvi pogled gre za nemogočo željo, kajti NSi in SDS sta takoj po odstopu Šarca pozvali k novim volitvam. Vendar tudi tu zadeve niso tako enostavne. Po anketah sodeč najbolje kaže LMŠ-ju, na volitvah pa bi pridobila zagotovo tudi Levica.

Po drugi strani si je NSi z infantilnim odpiranjem arbitražne zgodbe v neprimernem trenutku in packanjem po Sovi ter že »odstreljenemu« Karlu Erjavcu zapravila precej ugleda, hkrati pa je politično strelivo porabila za že nepomembno tarčo.

Končno besedo bo imel tokrat seveda znova Janez Janša. Lahko se seveda odloči za volitve in zvesta baza mu lahko zagotovi soliden, toda ne nujno tudi zmagovit rezultat.

LMŠ v anketah vodi in bi zelo verjetno lahko svoje vodstvo celo še povečala.

LMŠ namreč lahko grabi volivce z leve in desne, medtem ko SDS tega privilegija nima, pač pa se lahko okrepi bistveno manj, pa še to večinoma na račun NSi in SNS.

Če znova zmaga Šarec, pa bi seveda znova on sestavljal vlado – in takrat verjetno s kakšnimi 25 poslanci ali celo več.

Povedano drugače – če bi se Janši njegova želja po volitvah izpolnila, bi lahko končal na enakem, ali celo, v primerjavi z LMŠ, na relativno slabšem položaju, kot pa je danes.

Tu pa je še en razlog, ki ga Janša zagotovo ne bo spregledal.

K njem so namreč po »izdaji« Šarca dobesedno pritekle stranke, ki pred tem z Janšo sploh niso želele sodelovati.

To je nekaj, kar se ne da kupiti. Za vse ostalo ima Janša svoje poslance in medije. To pa je nekaj neprecenljivega.

Janša je pred tem zaradi afere Patria in afer povezanih s premoženjem neznanega izvora sicer obveljal za »nedotakljivega«, torej za neke vrste političnega parijca, osebo iz »najnižje kaste« in za »persono non grato«. In to kljub temu, da je na volitvah zmagal in da ga imajo njegovi privrženci za »heroja osamosvojitve.«

Sedaj ima priložnost, da strankam, ki so mu sicer takoj po volitvah dale »košarico« (kljub temu, da je bil »relativni zmagovalec«) ponudi sodelovanje – in s tem s sebe in stranke izpere madež »nedotakljivosti« v slovenskem političnem prostoru.

Obenem je zanj to skoraj edina pot, da politično, s pomočjo novih koalicijskih partnerjev »seže« proti levemu delu političnega spektra, kamor njegova stranka pač ne doseže. Vendar lahko to naredi le, če premaga lastne zamere in skesancem poda roko sprave …

Na koncu se postavlja vprašanje, ali bi bila takšna vlada ne samo možna, ampak tudi smiselna?

Če upoštevamo točno dejstvo, da je slovenski politični prostor res razdeljen na dve polovici, na »levi« in »desni« del, potem je jasno, da bodo vedno nove volitve vedno znova prinesle enak rezultat kot doslej – leve ali desne, toda šibke vlade.

Kot je dejal Einstein, samo norec poskuša s ponavljanjem istih postopkov doseči drugačen rezultat.

Slovenija pa medtem zamuja. Na področju varovanja okolja, energetike, zdravstva, pokojninske reforme in tako naprej so potrebni ukrepi – ki jih ni.

Da ne govorimo o resnih mednarodnih vprašanjih in krizah, ki so pred nami: koronavirus, spori med velikimi silami, trgovinske vojne in prihajajoča recesija, predsedovanje EU, spori s Hrvaško in nestabilnost na Balkanu … Vse to zahteva učinkovito vlado, ne pa tako, ki opravlja tekoče posle.

Pol leta volitev in sestavljanja vlade pomeni, da smo to leto izgubili ter hkrati izpeljali volitve po sistemu, za katerega je jasno, da je protiustaven.

Obljubljena ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja pa je znova padla v vodo prav zato, ker se s šibkimi večinami pač težko vlada.

Kar niso uspele leve in desne vlade bi morda vendarle uspela narediti kakšna levo-desna, torej sredinska in projektna vlada. To bi lahko bilo za Slovenijo nekaj novega. Nov poskus, ki pa bi morda dal drugačen rezultat. Toda le pod pogojem, da se takšna vlada v svojem mandatu ne ukvarja z zgodovinskimi temami, ki ljudstvo (in stranke) delijo, pač pa bi se lotila perečih problemov.

In zelo verjetno je, da bo takšno razmišljanje na koncu prevladalo, navkljub začetim napovedim predsednikov minornih strank o tem, kako »gremo na volitve.«

Poslanci so racionalni in ne bodo želeli tvegati svojih stolčkov, v SMC-ju, DeSUS-u, NSi-ju, SDS-su in drugih strankah desno od sredine pa ne morejo biti prepričani, da bodo dosegli boljši rezultat od sedanjega.

Da Šarec zdaj nenadoma vleče Počivalška z njegovo napol mrtvo SMC v svojo orbito in hvali Jelinčiča pa jasno kaže, kakšni so interesi LMŠ in kaj je za njih najbolje. Toda to ni najbolje tudi za ostale »sredinske« stranke.

Je pa seveda vse odvisno od SDS in stopnje zamere, ki jo vodja stranke kuha, ker je od »sredincev« pred letom in pol že videl zgolj »sredinca«.

Javno je Janša že dejal, da si želi volitev. Ampak, v tem primeru se znova velja spomniti starega kitajskega pregovora – da je potrebno biti pri izrekanju želja previden.

Že v primeru Alenke Bratušek in SAB, največje osmoljenke celotne zgodbe, ki jo nihče noče videti v vladi, je jasno, da je izrekanje želja lahko včasih zelo nevarno.

Ker se ti lahko celo izpolnijo.