Cena atentata

Končno smo izvedeli pravo ceno smrti iranskega generala Sulejmanija, ki ga je zaradi nabiranja političnih točk za prihajajoče volitve likvidiral ameriški predsednik Donald Trump.

Ceno Sulejmanijeve smrti je plačalo 176 mrtvih civilistov.

Poceni? Za ameriškega predsednika vsekakor. Takoj po likvidaciji Sulejmanija je namreč naredil Facebook kampanjo, na kateri si sam sebi čestita in svoje privržence sprašuje, »kaj si mislite o meni kot o vojaškem poveljniku?«

Potem jih vabi na kratko anketo in usmeri na stran, kjer mu lahko donirajo sredstva za predsedniško kampanjo.

Sedaj bo lahko trdil, da za likvidacijo domnevno »največjega terorista na svetu« ni plačal niti z glavo enega samega Američana. In da si je zato, ker je tako odličen voditelj, upal narediti nekaj, kar si ni upal narediti noben drugi predsednik ZDA do njega. Presegel je tako Busha kot Obamo! In le za to mu seveda gre – da naredi vse popolnoma drugače in »boljše« kot Barack Obama!

Težava je le ena. Da celo večina Američanov že meni, da je bilo to, kar je naredil Donald Trump popolnoma nepremišljeno in brezobzirno. Toda, sedaj vidimo prve obrise te »poceni smrti«.

Če je res, da je ukrajinsko letalo nad Teheranom sestrelila iranska protizračna raketa iz ruskega sistema Tor-1M, potem odgovornost za to nosijo mnogi in ne samo v Iranu.

Ne pozabimo, kako se je vse začelo. Američani seveda zmeraj začnejo pri »prvi žrtvi« te žalostne verige smrti – ameriškemu pogodbeniku, ki je bil ubit v napadu proiranskih milic v Iraku.

Lahko pa bi začeli še prej – pri njihovem nezakonitem napadu na Irak ter nezakoniti intervenciji v Libiji in Siriji.

Kakorkoli že – zaradi te ene smrtne žrtve so se odzvali v ZDA in nato bombardirali šiitske milice in pri tem ubili 25 borcev.

To seveda ni bilo »proporcionalno.« Sledil je vpad množice razjarjenih iraških demonstrantov v ameriško veleposlaništvo v Iraku.

Trumpu so takoj zatem svetovalci dali na mizo več možnih odgovorov – in bili osupli, ko se je odločil za najbolj drastičnega, uboj Sulejmanija. Druge najpomembnejše osebnosti v Iranu.

Dan zatem, ko se je atentat posrečil so bili na ulicah Irana milijoni Irancev, Teheran pa je napovedal neposreden, vojaški odgovor.

Njihove rakete so res izjemno natančno zadele ameriški oporišči, toda iraško vlado so o nameravanem napadu obvestili tri ure pred napadom. Točno toliko časa so imeli seveda tudi Američani, da se poskrijejo v bunkerje.

In zato žrtev ni bilo.

Iran se je torej odločil za simboličen povračilni napad in reševanje časti, ne pa za eskalacijo vojne.

To je na koncu uspel razumeti celo ameriški predsednik. In zato se vse skupaj ni (še) spremenilo v kaj hujšega.

Vendar to ni kaj posebej vzpodbudnega.

Kot je v Vanity Fair napisal T.A. Frank: »Če me spremenite v talca v avtu, vozite 180 kilometrov na uro skozi puščavo in se ustavite šele na robu prepada, vam bom hvaležen, ker me niste zapeljali v prepad. Ampak vseeno si bom zapomnil nekaj zadev, o katerih bi še razpravljal. Volivci bodo morda radi pozabili to epizodo. Ampak morda je tudi ne bodo. Kajti bila je zastrašujoča. In to se ne bi zgodilo, če se Trump prejšnji teden ne bi odločil ubiti iranskega generala in ameriškega nasprotnika Kasema Sujlemanija … Že samo to je bilo nepremišljeno samo po sebi, saj smo v Iraku, ki ni v vojni z Iranom, tehnično samo gosti.«

»Toda nato je postalo še huje, ko je Trump, ki mu ankete kažejo slabo, izstrelil še nekaj neumnosti. Grozil je, da bo uničil kulturne znamenitosti, kar bi ga kvalificiralo za mesto obtoženca v Haagu, nato pa je, kar je bilo manj opazna, vendar še vedno huda kršitev pooblastil, prepovedal iranskemu zunanjemu ministru vstop v New York, da bi lahko nagovoril Združene narode. Če je bil kadar koli trenutek, ko bi bilo OZN potrebno preseliti v drugo državo, takšno, ki bi spoštovala dolžnosti, ki jih ima kot gostitelj tega telesa, potem bi bil to pravi trenutek. Obenem je Trump zagrozil, da bo izčrpal iraško gospodarstvo, če iraški parlament ne bo odstopil od zahteve po umiku ameriških sil iz te države. Cinik bi se lahko vprašal: pa kaj? Ali ni to samo Trump in še malo več Trumpa? Ne. Tokrat je bilo to čutiti drugače, kot točko preloma – kot nekaj večjega celo od ustavne obtožbe,« je zapisal komentator časnika Vanity Fair.

In res je tako.

Slovenija pa se je seveda odzvala enako pohlevno kot zmeraj, z nekaj sluzastimi izjavami predsednika države in opozorili zunanjega ministrstva, da naj državljani ne potujejo v Iran.

Čast slovenske diplomacije je rešil šele generalni sekretar Matej Marn, ki je v ameriškem kavbojskem stilu zunanje politike prepoznal nevarnost za svetovni mir.

Pri tem je bistveno to, na kar opozarjajo tudi ameriški komentatorji: da za akcijo Donalda Trumpa v Bagdadu, ki je znova ogrozila svetovni mir, ni bilo nobene resne potrebe.

Ameriška administracija je sicer javnosti servirala laži o nekakšnih napadih, ki naj bi jih načrtoval Sulejmani, toda iz opravičil napada, ki so jih dobili senatorji, je povsem jasno, da je šlo za povračilno akcijo.

Ampak zakaj se za kaj podobnega ni odločil kakšen od prejšnjih predsednikov ZDA?

Ne zato, ker ne bi bil dovolj pogumen – pač pa zato, ker so se vsi spraševali, kaj se bo zgodilo po tem? In so se vsi zavedali, da bo takoj po smrti nekega poveljnika imenovan drugi – morda še hujši.

Vsi, razen sedanjega predsednika ZDA.

Ki ga nič ne briga, kaj se bo zgodilo potem in ki vse svoje zunanjepolitične odločitve sprejema zgolj na podlagi ocene, kako bo nekaj videti doma, med njegovimi volivci. Tu ni mesta za resne napore in doseganje resničnih zunanjepolitičnih ciljev.

Kot je povedal že veleposlanik ZDA pri EU Gordon Sondland, Donalda Trumpa zanimajo samo »velike reči« in še med temi samo tiste, »ki mu koristijo osebno.«

Med 176 mrtvimi v ukrajinskem letalu pa ni bilo Američanov. In zato – koga briga?

Ta izguba »nima nič z nami«, pravi ameriški predsednik.

Ali res?

V Iranu so bili očitno nekateri tako živčni, da so uspeli sestreliti civilno letalo, v katerem je bilo največ njihovih lastnih državljanov. Tega zagotovo niso naredili namerno, kot poudarja celo sam Trump.

In vsega tega ne bi bilo, če pred tem Trump ne bi enostransko odstopil od jedrskega sporazuma z Iranom, enostransko uvedel sankcije proti Iranu, bombardiral njihove vojake in na koncu ubil celo drugega najpomembnejšega človeka v tej državi.

»Trenutek, ki smo se ga vsi bali, je pred nami. Nestabilen predsednik s problemi nad glavo, v paniki, brez svojih izkušenih, odpuščenih svetovalcev, ki so mu preostali le še sociopatski amaterji. Ubija tuje voditelje, napoveduje bombardiranje civilistov. Nočna mora,« je zapisal ameriški senator Christopher S. Murphy, demokrat iz Connecticuta in vztrajen kritik aktualnega ameriškega predsednika.

Ob tem pa bi bili v ZDA naivni, če mislijo, da je Iran z ZDA opravil z enim samim raketnim napadom.

Ta napad je bil nujno simboličen, toda sedaj najbrž sledi drugi del načrta. Iran bo znova zagnal bogatenje urana z najvišjo stopnjo, odhod Američanov iz Iraka pa bo postal nujnost.

ISIS se bo znova okrepil, ker bodo Američani, zaprti v svojih vojašnicah in bodo, celo če ne bodo odšli iz Iraka, skrbeli le še za lastno varnost.

Obcestne bombe bodo znova sejale smrt v regiji, morda pa tudi doma v ZDA.

V Evropi pa lahko znova pričakujemo – več beguncev.

Vse to pa zaradi kratkovidne, impulzivne in zmedene zunanje politike ZDA.

Cena »poceni uboja« bo zato bistveno višja, kot si to domišlja pretkani Donald Trump.