Ekonomska fakulteta vrhunska, njeni profesorji pa obtoženi, ker »odličnost študijskih vsebin« ni zakonsko zapovedana!

Dodatki za stalno pripravljenost na Univerzi še kar burijo duhove. V petek naj bi namreč spet sedli na sodno klop štirje predstavniki Ekonomske fakultete, med drugim bivši finančni minister Dušan Mramor, ki je obtožbe že označil za sfabricirane.

Videti je, da je bivši predsednik vlade Miro Cerar v svojih internih strankarskih obračunih mirno žrtvoval Univerzo in nanjo obesil »afero dodatki« ter se tako znebil tekmeca. Ekonomska fakulteta je pri tem zgolj »kolateralna škoda«. In medtem, ko se je fakulteta prebila med najboljše poslovne šole na svetu, tožilka ugotavlja, da za »odličnost« ni zakonske podlage, torej je njeno financiranje vsebinsko neutemeljeno.

Spomnimo. V medijih je pred časom odjeknila novica, da si je devet fakultet Univerze v Ljubjani med letoma 2012 in 2014 izplačalo skupaj več kot milijon evrov dodatka za stalno pripravljenost.

Pregled je na prvo mesto po višini izplačanih dodatkov postavil ljubljansko Ekonomsko fakulteto, ki si je letno izplačala od 134.000 do 153.000 evrov bruto dodatka.

Policija je na podlagi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja zaradi domnevno nezakonitega izplačila dodatka za stalno pripravljenost avgusta 2016 ovadila 18 fizičnih oseb. Na zatožni klopi se je znašel nekdanji finančni minister Dušan Mramor s soobtoženimi, zdajšnjo dekanjo Ekonomske fakultete Metko Tekavčič ter dvema nekdanjima prodekanjama te fakultete, Polono Domadenik in Mojco Indihar Štemberger, vsi so izplačan denar že vrnili.

Na predobravnavnem naroku pred ljubljanskim okrožnim sodiščem maja letos so se vsi štirje izrekli za nedolžne.

Politično obračunavanje na račun Univerze

Mramor je obtožbe, da je kot dekan ekonomske fakultete sporni dodatek sebi in sodelavcem odrejal nezakonito zato, da bi jim zvišal plače, označil za sfabricirane. Že v času sprožitve afere je v javnosti prevladalo mnenje, da je »afera dodatki« bila namenjena za politični obračun z Mramorjem, ki naj bi ga odobril takratni predsednik vlade Miro Cerar, izvedel pa njegov minister za javno upravo Boris Koprivnikar, ki je kasneje moral oditi zaradi afere s frekvencami.

Da je šlo za spopad znotraj SMC in za odstranitev takrat zelo vplivnega finančnega ministra Mramorja, priča tudi dejstvo, da v času, ko omenjenim sodijo zaradi izplačevanja dodatkov, vsem drugim v javnem sektorju ta dodatek še vedno izplačujejo.  Dodatek za stalno pripravljenost naj bi tako prejemal kar vsak osmi (!) javni uslužbenec.

Afero »dodatki« je sicer sprožilo Delo, natančneje, novinarka Tina Kristan, ki je kasneje za ta »raziskovalni« podvig prejela celo novinarsko nagrado, čeprav ni storila nič drugega, kot objavila prejeti dokument.

Celotno uradno gradivo, pripravljeno za objavo, pa je prišlo s strani Ministrstva za javno upravo, kar je postalo jasno, ko je Delo enkrat pozabilo izbrisati opravilno številko spisa.

Ekonomska fakulteta, glavna tarča »afere«, je to zlorabo sicer prijavila, vendar se je glavna inšpektorica Lidija Apohal Vučković iz prijave bolj kot ne norčevala.

Apohal Vučković je tudi pohitela z medijskimi nastopi, v katerih je trdila, da fakultete za izplačevanje dodatka niso imele pravne podlage, torej je bilo nezakonito. 

Prav tako naj bi ne bilo vsebinskih razlogov, saj ne opravljajo neodložljivih del v smislu nenehnega varovanja občečloveških vrednot (ob požaru, poškodbah, hudih kaznivih dejanjih), prav tako ne dejavnosti, ki zahtevajo nepretrgano storitev, kot je trdil minister za javno upravo Koprivnikar. To je bila dovoljšnja politična podlaga, na osnovi katere je stekel kazenski pregon.

Vednar pa je vloga Apohal Vučković vse prej kot jasna, ki naj bi za Ekonomske fakulteto pisala eno mnenje, za ministrstvo pa drugo. Tako je na zaslišanjih inšpektor Milan Pirman priznal, da je vse nelogičnosti usklajevala in naročala prav Apohal Vučković.

Seveda brez vednostji ali navodil ministra Koprivnikarja tega ne bi mogla početi. Ta je sicer svoje kvalitete pokazal z izstopom iz SMC tisti hip, ko je postalo jasno, kakšne so njegove metoda dela ter da ne bo mogel več trgovati s frekvencami.  Kmalu zatem je začel delati za ljubljanskega župana Jankovića.

Pravne nelogičnosti kazenskega pregona

Za razumevanje konstrukta afere velja spomniti na nakatera dejstva. Uvedba dodatka za stalno pripravljenost sega v leto 2008, vsa izplačila  v javnem sektorju pa so se preverjala mesečno na osnovi uredbe Ministrstva za javno upravo, ki je določala detajlno poročanje AJPES o plačah v javnem sektorju od avgusta 2008 naprej zaradi kontrole.

Notranje revizije niso zaznale nobenih nepravilnostih. Medtem kar pet sodb višjega delovnega sodišča potrdi mnenje vrhovne revizorke, da je pravilnk, ki ga je sprejela Ekonomska fakulteta, ob krovnem zakonu in kolektivni pogodbi ustrezna pravna podlaga za odreditev in izplačilo dodatka. Januarja 2015 (po več kot sedmih letih od uvedbe dodatka) Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, »odkrije« ta dodatek za stalno pripravljenost na Univerzi in prijavi Ministrstvu za javno upravo kot nedopustno.

Ministrstvo za javno upravo svojim dodeli dodatek, za univerzo naj bi bil nazakonit

Februarja 2015 Ministrstvo za javno upravo uvede stalno pripravljenost za 24 svojih uslužbencev, od teh 18 v plačnih razredih univerzitetnih učiteljev, obenem pa julija istega leta inšpekcijski zapisnik ugotovi, da je dodatek za stalno pripravljenost na Univerzi protizakonit.

Pri tem sledi prvi sodbi (kasnejše so jo »povozile« druge) in dodatno vsebinsko opredeli namen na podlagi neustrezne interpretacije EU direktive. Ugovor fakultet minister za javno upravo zavrne, Univerza pa ostane brez pravnega varstva. 

Ministstvo naloži fakultetam, da izterjajo vračilo dodatka za do deset mesecev od svojih zaposlenih prejemnikov dodatka. Ministrstvo za šolstvo naloži Univerzi vračilo dodatkov v državni proračun, kljub temu, da Univerza dokaže izvor sredstev iz tržnih dejavnosti.

Kot je znano, sta Mramor in Brenčičeva v začetku leta 2016 vrnila celotni znesek, ne samo za 10 mesecev, zaradi nemotenega opravljanja svojih funkcij ministra, čeprav se z odločitvijo Ministrstva za javno upravo nista strinjala. Kazensko so ovadeni dekani in prodekani zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi in drugim. Ministstvo za javno upravo in drugi v javnem sektorju, seveda razen Univerze, pa nadaljujejo z izplačevanjem dodatka za stalno prisotnost brez posledic.

Dodatek nezakonit zgolj za Univerzo?

Če je afero zavestno sprožila vlada Mira Cerarja ter zaradi obračuna s svojim vplivim ministrom Mramorjem vanjo potegnila celotno Univerzo, iz katere prihaja tudi Cerar, je to ne le sramotno, ampak tudi pogubno za vso državo.

Če bi namreč bili ti dodatki dejansko nezakoniti, bi jih zagotovo ne v tako širokem obsegu izplačevali v celotnem javnem sektorju. In jih še vedno.

Poglejmo primer slovenskega pravosodja, kjer so si v zadnjih treh letih izplačali kar 4,8 milijonov dodatkov za stalno pripravljenost, in to iz proračunskih sredstev. Za razliko od Ekonomske fakultete, ki je omenjene dodatke izplačevala iz sredstev, pridobljenih s prodajo storitev na trgu. Danes očitno ljudje, ki prejemajo dodatek za stalno pripravljenost, sodijo profesorjem zaradi dodatka, ki ga sami prejemajo

Razkol znotraj Univerze ruši njeno avtonomijo in ugled

Kar bode v oči, je tudi očitno neenaka obravnava posameznih fakultet znotraj Univerze. Medtem ko so oči medijev in s tem javnosti uprte zlasti v ljubljansko Ekonomsko fakutleto, so nekatere druge izvzete iz takšne pozornosti. Tako skoraj nič ne vemo o stanju na Filozofski fakuleti in Fakulteti za družbene vede, čeprav sta obe izplačevali dodatke in četudi imata praktično neobstoječe tržne vire za svoje financiranje.

Obe sta poslovali v preteklosti z izgubo. Kljub temu pa ni od njih nihče zahteval, da vrnejo izplačane dodatke. Očitno obstaja nek širši politični interes skregati fakultete med seboj, kar se danes dogaja. K temu pripomore v veliki meri tudi prvi visokošolski sindikalist, klasični filolog dr. Marko Marinčič s skoraj sovražnimi izjavami do svojih univerzitetnih kolegov, in dežurni moralizatorji, večinoma iz Fakultete za družbene vede, kjer sicer beležijo iz leta v leto manjši vpis, tržni viri za njihovo financiranje pa so miminalni.

Ob tem preseneča, da rektor ljubljanske univerze dr. Igor Papič takšno diskreditacijo Univerze mirno prenaša ter celo servisira novinarje. Ob tem velja omeniti, da je Univerza pod Papičevim vodstvom notranji revizorki v treh letih za 70 ur dela na mesec plačala kar 160.000 evrov (brez ddv), česar pa nihče ne problematizira.

In ko smo že pri Ekonomski fakulteti in njenih predstavnikih, danes v sodnem postopku, velja omeniti še en absurd. Fakulteta se je financirala z dodatnimi, tržnimi viri, s čemer so si zagotovili sredstva, potrebna za dodatne vsebine na osnovi odločitve o zvišanju kvalitete študijskih vsebin, ljudje so delali več in dobili za to tudi več plačila.

Tudi zato je fakulteta dosegla preboj v mednarodnem okolju in postala članica kluba najboljših svetovnih šol na področju poslovnega in ekonomskega izobraževanja. Danes so zaradi tega na sodišču.

Na 56. strani obtožnice je namreč tožilka Katja Kunej zapisala. »Biti odličen je cilj, ki si ga je zadala fakulteta sama. Zakon tega on nje ni zahteval.« In še sklep: Torej, če v zakonu ni eksplicitno zapisana odličnost, kar je najvišja kakovost izobraževalnega procesa in vsebin, kvalitetnga študija ni upravičeno financirati iz javnih sredstev oziroma je potrebno njegovo financiranje kaznovati. 

Ob takšni pravni logiki bi se morali resno zamisliti oziroma zgroziti vsi, od pravne stroke do politike, kajti lahko se zgodi, da se bo ta pravna neumnost sprejela kot nekaj normalnega, kot sodna praksa.  Pa še poduk za državljane, da ne bodo posegali previsoko in odstopali od sivega povprečja. Kajti če odličnost v Sloveniji ni zakonsko določena, si je očitno ne smemo postavljati za cilj našega delovanja, saj se nam lahko kmalu zgodi, da se nas kdo spomni kazensko preganjati.

Zanimivo bo spremljati sodni razplet »afere dodatki«, kajti dodatek za splošno pripravljenost sploh ni bil financiran iz proračunskih virov, zaradi nejasnosti v delovni zakonodaji pa je inšpektorat potreboval skoraj eno leto, da je našel nezakonitost in to kar sedem let po uvedbi spornega dodatka.

Če v zakonu ni eksplicitno zapisana odličnost, kar je najvišja kakovost izobraževalnega procesa in vsebin,  po mnenju tožilstva kvalitetnega študija ni upravičeno financirati iz javnih sredstev oziroma je potrebno njegovo financiranje kaznovati. 

Predsednik Visokošolskega sindikata dr. Marko Marinčič s svoji sovražnimi izjavami do kolegov zagotovo ne prispeva h krepitvi ugleda Univerza v javnosti, kot tudi ne moralisti iz vrst Fakultete za družbene vede. Mnogi menijo, da se za njihovimi ponesrečenimi javnimi nastopi skriva zavist, saj zaradi svojega tržno nezanimivega znanja ne morejo zaslužiti dodatnih sredstev.