Izjemna zgodba o človeku, ki je prostovoljno vstopil v Auschwitz, da bi iz njega poročal in organiziral odpor

V temnih letih druge svetovne vojne se je poljski odpornik Witold Pilecki lotil ene najbolj drznih misij – pustil se je aretirati Nemcem in poslati v nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz.

19. septembra 1940 je odšel na varšavsko ulico, med eno od množičnih artacij na ulicah, da bi bil aretiran. To se mu je tudi posrečilo.

Uspešen je bil tudi v misiji, ki je sledila – sabotirati taborišče in poslati novice o grozodejstvih v Auschwitzu prek poljskih odporniških mrež. Vendar svet ni bil pripravljen poslušati.

V svoji novi knjigi ‘Prostovoljec – Resnična zgodba o odporniškemu heroju, ki se je infiltriral v Auschwitz’, je veteranski tuji dopisnik Jack Fairweather razkril skoraj izgubljeno in pozabljeno zgodbo o zaporniku številka 4859, Witoldu Pileckiju, ki je v taborišču skoraj tri leta organiziral odpor in ki je bila vse dosedaj potisnjena v pozabljene kotičke zgodovine.

Novinar Elliot Ackerman je nedavno govoril z Fairweatherjem o njegovi novi knjigi in raziskavah, ki jih je opravil, da bi povedal to izjemno zgodbo.

Jack Faitweather je prvič izvedel za Pileckija leta 2011, ko se je srečal s prijateljem novinarjem Mattom McAlesterom. Skupaj sta poročala o vojnah na Bližnjem vzhodu in poskušala razumeti, čemu sta bila priči.

Matt je potoval v Auschwitz in izvedel za odporniško celico v taborišču. V Auschwitzu so bili fantje, ki so izvajali atentate na SS policiste, kradli radijske postaje za oddajanje sporočil, sabotirali naprave, kopirali in tihotapili zapise.

Taborišče je takrat videl kot zadnji simbol trpljenja in žrtev. Toda Pilecki je ponudil povsem nov način razmišljanja o taborišču skozi oči nekoga, ki je poskušal uničiti taborišče od znotraj.

Pred vojno je Pilecki živel precej brezskrbno življenje na vzhodu Poljske, kjer je kmetoval in vzgajal otroke z ženo.

To je bila ena od stvari, ki je avtorja pritegnila k raziskovanju te zgodbe. Kajti to je bila zgodba o navadnem fantu, ki je bil soočen z neverjetno izbiro.

In v tistem trenutku odločitve je bil nenadoma pripravljen tvegati vse. Pilecki je bil domoljub in pobožen katolik, njegova vera pa mu je pomagala pri preživetju v taborišču.

Nacisti so skušali razdeliti ljudi po rasni poti, jih dehumanizirati in pretrgati njihove skupne vezi. V Auschwitzu so ujetnike stradali do smrti, pretepali in zlorabljali.

Ko je Pilecki začel pridobivati prostovoljce v taborišču, je ljudem zaupal skrivnost svojega poslanstva in odločno pokazal, da lahko vzdrži nekaj, kar je večje od njih samih.

Po vojni so Poljsko zasedle sovjetske sile in pomagale vzpostaviti komunistično vlado.

Pilecki je vztrajal tudi pri boju proti tej drugi okupaciji, vendar so ga ujeli, mu sodili, ga usmrtili in vse sledi njegovega vojnega zapisa uničili ali zaprli v trezorje.

Njegova družina je izvedela podrobnosti o njegovi neverjetni misiji v Auschwitzu šele sredi devetdesetih let. Od takrat se tudi počasi razkriva njegova zgodba.

Ena izmed neverjetnih stvari, ki jih je Fairweather odkril med svojimi raziskavami, je bilo to, koliko ljudi, ki so poznali Pileckega, je še živelo.

Nekateri še nikoli niso delili svojih spominov - bodisi zato, ker si niso upali, bodisi zato, ker jih nihče ni vprašal.

Razen imen nekaj krajev, kjer se je skrival, je bila pot njegovega izjemnega pobega iz taborišča leta 1943 popolnoma neznana.

Obstajal je samo en način, kako povezati pike in odkriti resnico - ponovno ustvariti njegov pobeg točno ob 2. uri zjutraj, ko se je odpravil iz taborišča proti svobodi.

Pilecki je prečkal 160 kilometrov okupiranega nacističnega ozemlja v malo več kot tednu dni.

Na koncu je Pileckijev največji izziv pri poskusu ozaveščanja sveta o holokavstu prišel s strani zaveznikov, in ne Nemcev. To čemur je bil priča v taborišču, je bilo v človeški zgodovini popolnoma brez primere.

Ugotoviti je moral, kaj počnejo nacisti z vsakim novim korakom pri razvoju tovarne smrti. Vedno ni mogel dojeti obsega umorov, ki so se odvijali pred njim.

Fairweather je prepričan, da so se vsi, ki so prebrali poročila, ki jih je Pilecki pretihotapil do poljskih upornikov - najprej v Varšavi, nato v Londonu in naposled v Washingtonu – borili in imeli težave pri tem, da bi razumeli nepredstavljivo.

Pilecki pa je izstopal po tem, da je bil prisiljen k ukrepanju.

Pileckijeva zgodba nas spomni, da je empatija izbira - tako kot njegova odločitev, da se prostovoljno odpravi v Auschwitz.

Nacisti so namreč računali, da jim bo svet spregledal njihove zločine.

Pileckijeva zgodba nas opominja, da ne glede na to, kako grozna je tema ali kako težke so naše okoliščine, nikoli ne smemo prenehati v poskusih, da bi razumeli položaj drugih.

Witold Pilecki je umrl v prepričanju, da mu ni uspelo razglasiti njegovega sporočila.

Fairweatherjeva knjiga nam bo pomagala, da ga slišimo.