Pristranska pravičnost

Mednarodno kazensko sodišče (ICC) je te dni v soglasni odločitvi zavrnilo preiskavo ameriških sil zaradi morebitnih vojnih zločinov v Afganistanu.

Ameriški predsednik Donald Trump je to odločitev že označil »veliko mednarodno zmago.«

Istočasno je tudi opozoril sodišče, da naj niti v prihodnje ne poskusi preiskovati ali obsoditi Izraelce ali Američane, na podlagi pritožb Palestincev, ki so zahtevali preiskavo zoper Izrael.

Gre samo še za enega od zadnjih praktičnih primerov, ki kažejo, da smo še zelo daleč od prave mednarodne pravičnosti, še posebej, ko gre za ugotavljanje kazenske odgovornosti za najtežja kazniva dejanja, ki jih praviloma zagrešijo vojaki ali državljani »velikih sil« ter njihovi zavezniki.

Mednarodna pravičnost, ki smo ji priča danes, je torej selektivna. Dobro je torej vedeti, da se pred sodišči lahko praviloma znajdejo le državljani majhnih držav, ki so brez zaveznikov, nikoli pa velikih in močnih ali takšnih, ki imajo močne zaveznike.

Selektivna pravičnost pa je že po definiciji negacija pravičnosti kot takšne.

Ampak ameriški predsednik Donald Trump se s tem verjetno ne bi strinjal.

»To je velika mednarodna zmaga, ne samo za te domoljube, pač pa za vladavino prava. Pozdravljamo to odločitev in ponavljamo naše stališče, da ZDA ameriške državljane ocenjujejo po najvišjih pravnih in etničnih standardih,« je sam ocenil odločitev ICC.

To seveda ni res, kajti številni primeri iz preteklosti, ko so ameriška sodišča zelo blago ali pa sploh niso obsojala zločinov ameriških vojakov v tujini, dokazujejo, da bodo zločini ameriških vojakov in njihovih zaveznic na ta način kvečjemu znova nekaznovani. Zaradi česar bodo mnogi v svetu znova še posebej motivirani, da še bolj kot doslej nasprotujejo ameriški zunanji politiki.

Poglejmo samo en primer. Polkovnik William Calley, ki je poveljeval ameriškim vojakom v morda najbolj znanem ameriškem masakru v My Laiu, v Vietnamu marca leta 1968, je bil obsojen le na tri leta in pol hišnega zapora, nato pa je bil - svoboden.

Pri tem je užival široko podporo javnosti in medijev, tudi zatem, ko je bila njegova zločinska vloga že razkrita v medijih. In nihče drug iz njegove enote ni bil niti preiskan, kaj šele obtožen, čeprav so vojaki pod njegovim poveljstvom umorili nekje med 350 in 500 oseb, večinoma žensk in otrok.

Da ne govorimo o tem, da noben ameriški predsednik ni odgovarjal zaradi zločinov proti miru, kljub na primer neutemeljenemu napadu na Irak.

To so torej ti, »najvišji pravni in etični standardi«, na katere je verjetno mislil ameriški predsednik Donald Trump, ko je pozdravil zadnjo odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča.

Podobnih primerov je seveda še veliko in ni potrebno vse do Afganistana, da bi jih našli. Na zelo podoben način so bile tudi v preteklosti zavrnjene zahteve za preiskavo zločinov zveze NATO ob napadu na primer na ZRJ leta 1999. Večino teh napadov – preko 90 odstotkov – pa so izvajale ameriške sile.

Prav te dni so se v Srbiji, na primer, spomnili napada na potniški vlak številka 393, na poti iz Beograda v Skopje, v Grdeliški klisuri. Letala zveze NATO so tedaj raketirala vlak, poln civilistov.

Takrat je umrlo 15, ranjenih pa je bilo več kot 50 ljudi.

Povsem neutemeljen je bil tudi napad zveze NATO na zgradbo televizije RTS v Beogradu.

Ko se je to zgodilo, so nekateri novinarji in mediji - tudi v Sloveniji - ta zločin srčno pozdravili.

Toda, ko so mednarodne organizacije, na primer Amnesty International, zahtevale preiskavo teh zločinov, so naletele na isti problem.

NATO je preiskavi nasprotoval in se ji celo odkrito posmehoval, za zločine pristojno sodišče ICTY pa tega in drugih sorodnih zločinov nikoli ni obravnavalo, ker je v tem primeru že tožilstvo zavrnilo celo uvedbo preiskave.

Tožilstvo je bilo v primeru Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) res nekoliko bolj trdoglavo, ker je glavna tožilka sodišča Fatou Bensouda vse do konca vztrajala pri preiskavi.

Med drugim je želela preiskati tudi aktivnosti pripadnikov ameriške obveščevalne službe Cia v tajnih zaporih v Afganistanu in drugih državah, ki so članice sodišča.

Ameriški vojaki in operativci Cie v Afganistanu in nekaterih drugih državah so namreč po njenih že zbranih podatkih zagrešili zločine kot so mučenje, okrutno ravnanje, teptanje človeškega dostojanstva, posilstva in spolno nasilje nad zaporniki - večinoma v letih 2003 in 2004.

Ker je tožilka vztrajala pri preiskavi so v tem primeru ZDA postopale nekoliko drugače.

ZDA so tako prejšnji teden zaradi morebitne preiskave ravnanja ameriških vojakov v Afganistanu preklicale vizum Bensoudajevi, sicer državljanki Gambije.

In že lani je svetovalec za nacionalno varnost ZDA John Bolton zagrozil, da bodo ZDA prepovedale vstop v državo vsem uslužbencem ICC-ja, ki bi si upali preiskovati ali uvesti postopke proti Američanom zaradi domnevnih zlorab v tujini. Ameriški državni sekretar Mike Pompeo je marca letos to grožnjo ponovil in dodal, da bodo ZDA najverjetneje uvedle podoben ukrep proti vsemu osebju ICC-ja, ki bi preiskovalo domnevne zločine Izraelcev.

Da so pritiski na sodišče delovali je bilo jasno že lani, ob odstopu nemškega sodnika Christoph Flüggeja. Trdil je, da je Turčija s svojim »vetom« onemogočila delo turškega sodnika Aydına Sefa Akaya, kot glavni razlog za odstop pa je navedel prav grožnje iz ZDA.

»John Bolton, svetovalec za nacionalno varnost ameriškega predsednika je imel lani govor, v katerem je sodišču zaželel smrt … Ameriške grožnje mednarodnim sodnikom jasno kažejo novo politično klimo. In to je šokantno. Še nikoli nisem slišal takšne grožnje. To je skladno z novo ameriško politiko, češ da so 'številka 1' in nad zakoni,« je dejal šokirani sodnik po odstopu.

Tisti, ki niso odstopili, pa so očitno odločili tako, kot so želele ZDA.

Pri tem je seveda še posebej očitno, da skušajo velike države, še posebej pa ZDA uveljaviti sistem »dvojih standardov«, kjer naj bi na področju mednarodnih zločinov veljali drugačni standardi za majhne in »nepomembne«, znova drugačni pa za »pomembne« države v svetu.

Vendar je ta pravičnost očitno še zmeraj selektivna – vse bolj jasno je, da tožilci tega sodišča preganjajo samo domnevne zločince manjših, ne pa tudi velikih držav.

Pri tem se je isto sodišče že v preteklosti že večkrat soočilo s kritikami, predvsem iz ust voditeljev afriških držav, da je pristransko in da je orodje »zahodnega imperializma«, saj da kaznuje le voditelje manjših, šibkih držav, medtem ko ignorira zločine, zagrešene s strani bogatejših in vplivnejših držav.

Kot kaže zadnja »zmaga vladavine prava«, so bile te kritike na delo Mednarodnega kazenskega sodišča - žal očitno upravičene.