Uboji brez meja: Trump dodatno liberaliziral nezakonito politiko likvidacij s pomočjo dronov in agentov

Nedavna odločitev ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da odslej ob napadih dronov v tujini vojakom in obveščevalcem ni več potrebno poročati o “kolateralni škodi” med nedolžimi civilisti je odprla nove razprave o upravičenosti in koristnosti “ciljanega ubijanja”, ki ga izvajata ameriška vojska ob sodelovanju z CIO, NSA in drugimi ameriškimi organi v izven ZDA.

Vse pa kaže, da bo omejitev poročanja o civilnih žrtvah privedla do še večjega razmaha in “liberalizacije” različnih vrst atentatov.

Še posebej ameriška obveščevalna organizacija CIA je ob tem znana po tem, da povsod, kjer so ogroženi “ameriški interesi” zna organizirati atentate, subverzivna dejanja in tudi upore. 

O tem so napisali celo seda deloma javno knjigo, "Študijo ubojev."

Zadnji takšen primer je po prepričanju venezuelskih oblasti prav Venezuela, ki jo je prizadel velik izpad električne energije, še pred tem pa se je znašla pod zelo hudimi pritiski ZDA. V Venezueli trdijo, d aje izpad električnega oka posledica sabotaže in ob tem prosijo za pomoč strokovnjakov iz Rusije in Kitajske.

CIA sicer pri izvajanju operacij v tujini uporablja vrsto različnih tehnik – kupovanje glasov, seksualne intrige, propagando, lažne novice, infiltracijo agentov v opozicijske in vladajoče stranke, izsiljevanje, sabotaže in če vse to ne pomaga – tudi uboje.

Vse to svoje zaveznike tudi podučuje v posebni “Šoli Amerik” (“School of the Americas”), ki je v Panami in jo poznavalci popularno imenujejo “šola za diktatorje.”

Po oceni ameriških civilnodružbenih organizacij je za posledicami teh operacij ameriških državnih služb po letu 1987 v tujini umrlo šest milijonov ljudi. Seznam vseh poskusov subverzivnih dejavnosti pred in zatem pa je zelo dolg.

Je vse to zakonito? Ameriški pravniki trdijo da je. Pri tem trdijo, da so ZDA pač udeležene v boju proti terorizmu na globalni ravni, da gre za nekakšno “vojno” in da so zato takšni “ciljani uboji” dovoljeni in zakoniti. Dodaten, “rezervni” argument je, da se država pač “brani” pred napadi.

Vendar pa drugi strokovnjaki opozarjajo na neutemeljenost takšne argumentacije, kot je razvidno iz zanimive razprave na blogu Lawfare.

V sladu z Ustanovno listino OZN namreč je namreč uporaba sile dovoljena samo tedaj, kadar jo dovoli Varnostni svet OZN in kadar je država napadena. To pa se v vseh navedenih primerih nikoli ni zgodilo. ZDA trdijo, da so že dolga leta v neprestanem “konfliktu nizke intenzvnosti” oziroma da poteka “ne-mednarodni oborožen spopad” (non-international armed conflict - NIAC) med ZDA in talbani, Al Kaido in podobnimi salami.

Toda pravniki, kot na primer Andrew Orr opozarjajo, da stopnja the sovražnosti ne predstavlja “vojne” in da ne gre za prave “oborožene spopade.” Kar se tiče “samoobrambe” ZDA pa na primer Mary Ellen O’Connell zavrača to utemeljitev in opozarja, da ob odsotnost prave vojne ZDA nimajo nobene pravice, da izvajajo “ciljane uboje” v drugih državah – in to celo tedaj, ko te države pristanejo na takšno ravnanje ZDA.

Ob tem opozarja tudi, da ti napadi kršijo načelo nujnosti in proporcionalnosti. Ob tem bi ZDA še prej morale izčrpati vsa sredstva, da najprej poskusijo aretirati osumljene. Tudi Philip Alston opozarja, da so “ciljna ubijanja” v skladu z mednarodnim pravom v splošnem prepovedana in da jih večina držav sveta zavrača.

Razprave o tem so se začele že pred nekaj leti, ko je dejansko prišlo do velike spremembe v ameriškem program “ciljanega ubijanja”, katerih posledice čutijo še mnoge države po vse svetu.

Vse skupaj je že leta 2009 razkril Leon Panetta, tedanji direktor CIE. Na zaslišanju pred preiskovalnim odborom senata in Kongresa je namreč priznal, da je odkril osem let star "tajni program", ki so ga pet mesecev skrivali tudi pred njim ter da ga je takoj tudi ukinil.

Wall Street Journal, ki se sklicuje na obveščevalne agente je medtem poročal, da je bil tajni program CIE namenjen aretacijam in ubijanju članov mednarodne teroristične mreže Al Kaida.

To pa pomeni, da bi lahko bila kršena tudi notranja ameriška zakonodaja. Odbori Kongresa morajo biti namreč po ameriški zakonodaji obveščeni o delu obveščevalnih agencij, razen v določenih primerih. Celo republikanski senator Judd Gregg je tedaj priznal, da je bila v primeru, da je Cia dobila ukaz, naj o programu ne obvesti kongresa, storjena napaka.

V ZDA mora namreč CIA tudi o svojim najbolj tajnih operacijah obveščati štiri predstavnike Predstavniškega doma in štiri predstavnike Senata. Vendar CIA pri svojem programu atentatov tega ni naredila po izrecnem ukazu nekdanjega podpredsednika ZDA Dicka Cheneya.

Ameriški podpredsednik Dick Cheney je s tem ameriški obveščevalni agenciji CIA prepovedal, da obvesti ameriški Kongres o tem tajnem načrtu likvidacij pripadnikov “Al Kaide” po vsem svetu. Ta načrt ne samo da je v nasprotju z mednarodnim pravom, pač pa je tudi formalno v popolnem nasprotju z notranjo ameriško zakonodajo oziroma z najmanj enim od  ukazom nekdanjega ameriškega predsednika Geralda Forda, ki je že sredi sedemdesetih leti CIA prepovedal, da organizira atentate na tujce.

Ta Fordov ukaz je bil posledica številnih podobnih atentatov, ki so jih ameriške obveščevalne službe organizirale v preteklih leti, predvsem v nerazvitih državah, kjer so poskušali ohraniti ali do oblasti spraviti režime, ki so bili blizu ZDA. Ne zgolj ZDA, tudi mnoge druge države so imele podobne programe.

CIA je po drugi svetovni vojni v tujini izpeljala vrsto odmevnih atentatov. Z njimi so predvsem poskusili vplivati na politiko posameznih držav.

Nekateri niso bili uspešni, drugi ne. Na Fidela Castra je CIA na primer poskusila izpeljati več sto atentatov. CIA jih je kasneje priznala samo nekaj, nekateri med njimi pa so bili precej nenavadni.

Enega od atentatov so poskusili izvesti s pomočo mine v obliki školjke blizu mesta, kjer se je Castro rad potapljal. Ko bi mu živo pobarvana školjka pritegnila pozornost naj bi jo agenti z daljinskim sprožilcem aktivirali. Poskusili so ga ubiti tudi z zastrupljenimi cigarami, strupi in očali, ki naj bi eksplodirala.

Nek atentat so poskusili izvesti s kemično substanco, od katere bi Castru odpadla brada in lasje. Za uboj Castra so najeli celo ameriškega gangsterja Sama Giancana, leta 1961 pa je propadla tudi invazija v Zalivu svinj. Na Fidela Castra naj bi CIA skupaj poskusila kar 638 neuspešnih antentatov.

CIA je svoje obveščevalce infiltrirala tudi med pripadnike protivojnega gibanja ter vohunila za novinarji, na primer za Jackom Andersonom, urednikom desno usmerjene televizije Fox News Britom Humeom ter novinarjem Washington Posta Michaelom Getlerjem ter kolumnistoma  Robertom Allenom in Paulom Scottom. Podatki o tem so postali znani že leta 2007, ko je tedanji šef CIE Michael Hayden sprejel odločitev o razkritju nekaterih starih dokumentov CIE.

Richard A. Clarke, koordinator za protiterorizem v času ameriškega predsednika Billa Clintona in Georga Busha do leta 2003 ko je odstopil v svoji odlično napisani knjigi “Proti vsem sovražnikom”, opozarja na moralne in pravne probleme pri ubojih in ugrabitvah v tujini.

Tako je na primer tudi Izrael imel program ugrabitev in ubojev, toda hkrati so “uboji le malo prispevali k zmanjšanju napadov na Izraelce, nasprotno, Izrael se je znašel v začaranem krogu ubojev in povračilnih ubojev, ki je postajal vse hujši.” V kasnejših letih, v času Reaganove administracije je po Clarkovih podatkih ameriška administracija dovoljevala uporabo “smrtonosne sile proti teroristu, če je bil uboj nujen, da bi z njim ustavili neposreden napad.”

Toda kaj je “neposredno” ? So obveščevalci morali vedeti za točno mesto in čas napada, da bi lahko ubili terorista? Kdaj so lahko v stilu agenta 007 lahko zares uporabili “licenco za ubijanje” ?

Toda v ZDA kljub temu dopuščali veliko izjem od pravila, po katerem uboji načeloma niso dovoljeni. Pred skupnim odborom Kongresa in Senata je v eni od preiskav Sandy Berger, svetovalec Billa Clintona za nacionalno varnost dejal naslednje. “Od pravosodnega ministrstva smo dobili navodila, s katerimi ne omejujejo naše napore, da ubijemo bin Ladna, kajti prepoved umorov se ne nanaša v primeru samoobrambe in kadar izvajate akcijo zoper poveljniške tarče, kar je Osama bin Laden vsekakor bil.”

Tudi Richard A. Clark v zvezi z ubojem Osame bin Ladna ni imel nikakrnih moralnih problemov.

“Še danes ne razumem, zakaj je bilo za ZDA nemogoče najti kompetentno skupino Afganistancev, Američanov in državljanov tretjih držav, ki bi odkrili, kje je bin Laden in ga ubili. Nekateri so trdili, da so bila dovoljenja za uboje kontradiktorna ter da ‘ljudje na terenu’ niso vedeli, kaj lahko in česa ne smejo storiti… Prepričan sem, da tisti, ki so v CIA trdili da so bila pooblastila premajhna ali nejasna, sklicujejo na to zato, da bi prikrlili dejstvo, da so bili patetično nesposobni, da bi izpeljali misijo,” je dejal.

V času Bushove administracije so pravila za umore očitno nekoliko “liberalizirali” – s tem pa odprli tisto Pandorino škatlo, vsebina katere še zmeraj ostaja državna skrivnost. In Donald Trump je sedaj še dodatno “liberaliziral” to očitno nezakonito politiko “ciljnega ubijanja”, tudi z droni v tujini – tako, da po novem agentom in vojakom sploh ne bo potrebno poročati o nedolžnih civilnih žrtvah, ki jih bodo ob teh napadih na svoje “tarče” ubili v prihodnje.