Požrtvovalne reševalce zavirajo slaba organizacija dela, zastarela tehnika in počasni vojaški in policijski helikopterji

Nadaljujemo s pregledom stanja na področju helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP).  Tokrat se bomo osredotočili na zagotavljanje standardov, ki jih narekuje evropska zakonodaja. 

Slednja namreč predpisuje, da lahko HNMP, ki je definirana kot komercialna dejavnost, opravlja tudi policija in/ali oborožene sile, če lahko zagotavljajo iste standarde kot civilni izvajalci.

V Sloveniji so se glede vzpostavitve HNMP, izven področja gorskega reševanja, pričeli delati šele leta 2003, nakar je HNMP pričela delovati 1. decembra 2006. 

V sklopu pilotnega projekta je sprva helikopterje zagotavljala Slovenska vojska. 45 dni, med 1. decembrom 2006 in 12. januarjem 2007, je helikopter zagotavljalo tudi podjetje Flycom, nato pa je od 13. januarja 2007 helikopter zagotovila Letalska policijska enota. Pozneje se je izvajanju ponovno priključila Slovenska vojska, istočasno s policijo. 

Prav dober mesec dni izvajanja HNMP, ko je bil operater civilni izvajalec (kot v večini držav EU), je omogočil primerjavo izvajanja med tremi različnimi operaterji: vojaškim, policijskim in civilnim.

Najbolj nazorni element primerjave je aktivacijski čas helikopterje, torej koliko časa potrebuje reševalni helikopter od prijetja aktivacijskega klica do vzleta. 

V raziskavi iz leta 2007 so tako ugotovili, da je Slovenska vojska v 556 intervencijah potrebovala povprečno 17 minut, policija (v 55 intervencijah) povprečno 10,3 minute, medtem ko je Flycom, ki je izvedel 16 intervencij, potreboval le 6,8 minute za vzlet.

Zapisali so še, da je Flycom proti koncu »sodelovanja ob vse večji usklajenosti tima približeval 5 minutam, kar je primerljivo s helikopterskimi enotami razvitega sveta.« 

Za komentar smo zaprosili R. S. (polno ime in potrdila hranimo v uredništvu), reševalca, nosilca mednarodne licence za HEMS TCM in poznavalca te problematike, ki sodeluje s tujim podjetjem za izvajanjem HNMP. 

R. S. poudarja, da so policijski in vojaški piloti ter osebje izjemno sposobni ter požrtvovalni ljudje, a jih zavira organizacija dela. Ni problem v letalskem kadru, ampak v sistemu in zastareli tehniki, ki ne ustreza predpisom EU.

Policija in SV tako zagotavljata po en helikopter, ki sta v pripravljenosti na Brniku in Mariboru ter enega v rezervi. Največji problem je v tem, da ta helikopter, ki je v osnovi večnamenski, nima stalno vgrajene medicinske opreme.

To pa je zato, ker je ta helikopter namenjen izvajanju štirih različnim operacijam: klasični HNMP, medbolnišničnemu prevozu (predvsem inkubatorjev), sekundarnim prevozom ter gorskemu reševanju. 

Za policijo velja, da je helikopter, s katerim se izvaja nujna medicinska pomoč, ta čas tudi namensko opremljen z medicinsko opremo. Edina razlika, je kadar je potreben prevoz inkubatorja, se z medicinskega podvozja v helikopterju umakne postelja, da se naredi prostor za inkubator, ki je nameščen na enakem podvozju, kot je bolniška postelja. Pri helikopterju AW109 Power prevoz inkubatorja ni možen. 

Helikopter je enako ves čas izvajanja HNMP polno opremljen z medicinsko opremo. Helikopter, ki izvaja naloge nujne medicinske pomoči ta čas, skladno s pravilnikom, ni na voljo za druge naloge.

Res pa je, da kadar helikopter ni na voljo za opravljanje medicinskih letov, je pa to potrebno zaradi narave dogodkov (npr. izredni prevoz bolnika ali inkubatorja, ko je prvi helikopter zaseden z intervencijo HNMP), je pa helikopter potrebno opremiti, da nato odide na nalogo predpisano opremljen.

Pri Slovenski vojski je situacija podobna, le da je medicinska oprema drugačna. Predelava policijskih in vojaških zrakoplovov v HEMS konfiguracijo nima EASA certifikatov, opozarja R. S.

Civilni operaterji namreč uporabljajo namenske helikopterje, ki so lahko uporabljeni le za potrebe HNMP in tako lahko intervenirajo brez potrebe po (re)konfiguracije opreme. 

Večnamenskost enega helikopterja za štiri različne operacije povzroča tudi težave, če istočasno dobijo klic na pomoč za dve, tri ali celo vse štiri operacije. V tem primeru morajo določiti nujnost posamezne intervencije oz. čakati na helikopter iz drugega konca Slovenije.

Nekdo bo vsekakor ostal brez helikopterja in se bo moral poslužiti zemeljskega prevoza, kar bo podaljšalo dostop do potrebnega zdravljenja.

Drugi problem R. S. vidi tudi v tem, da so le-ti večnamenski helikopterji namenjeni za opravljanje različnih nalog: tako lahko en dan helikopter uporabljajo za prevoz vojakov na poligon, drugi dan za prevoz tovora na Kredarico, tretji dan za HNMP, na koncu pa tudi gašenje požara.

To samo po sebi ni težava, ker kadar opravlja naloge HNMP, drugih dejavnosti ne opravlja, edina težava je vmesno čiščenje.

Tretji problem je, da evropska zakonodaja prepoznava HNMP kot civilno operacijo, sicer navaja poleg še poimenovanje komercialno, ki ga je potrebno gledati širše, saj je Uredba 965/2012 letalski varnostni predpis in ne finančni, torej narekuje v smislu komercialni, da zagotavlja operater izvajanja nujnih medicinskih prevozov enako stopnjo varnosti za potnike, kot vsak drug komercialni operater v EU.

To pa izkazuje z AOC in dovolj zmogljivimi helikopterji in je podvržen zunanjemu civilnemu nadzoru neodvisne inštitucije, ki je v Evropski uniji EASA.