Spregledana dejstva o zgodovinskem dnevu: Glasovanje za neodvisnost in konfederacijo - in ne za enostransko odcepitev

Šestindvajseti december leta 1990 se je v zgodovino Slovenije zapisal kot zgodovinski dan. Tega dne je bila namreč razglašena odločitev prebivalcev Slovenije, sprejeta na referendumu o neodvisnosti Slovenije. Vendar danes pogosto pozabljamo na nekatera manj znana dejstva tega procesa.

Letos namreč mineva 33 let od za zgodovino Slovenije prelomnega 23. decembra 1990, ko so se prebivalci Slovenije na plebiscitu odločili za samostojno državo. Rezultate plebiscita so uradno v skupščini Republike Slovenije – predhodnici Državnega zbora - razglasili tri dni pozneje, natanko pred 33 leti 26. decembra.

Na plebiscitu je odločala velika večina prebivalcev Slovenije. Pravilen termin je »prebivalci Slovenije« in ne »državljani«, kajti tudi slovenskega državljanstva v pravem pomenu besede takrat še ni bilo.

Odločali so namreč vsi, ki so imeli v Sloveniji stalno bivališče. Med njimi je bil tudi del prebivalcev, ki so pozneje Slovenijo zapustili in se iz nje izselili, ali pa so bili celo proti svoji volji in nezakonito izbrisani - na kar se ob tem lepem prazniku pogosto pozablja.

O slovenski prihodnosti je tako odločalo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, od katerih se jih je za osamosvojitev izreklo 95 odstotkov oz. 88,5 odstotka vseh volivcev.

prodali ste nas globalistom vsi do zadnjega https://t.co/n09o3ylWUG

— Advances of Relativity and Cosmology (@OfCosmolog13430) December 23, 2023

Vprašanje je bilo enostavno: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«

Možna odgovora sta bila seveda »da« in »ne.«

Zakon pa je zapisal tudi dogovorjeno rešitev, da se bo plebiscit štel za uspešnega, če bo ZA glasovala večina vseh volivcev – in ne zgolj večina udeležencev plebiscita.

»Jugoslavije ni več. Gre za Slovenijo,« je 23. decembra po 22. uri, ko je bilo preštetih že več kot 60 odstotkov glasov, v kamere dejal predsednik Demosa Jože Pučnik.

Vendar tudi ta izjava ni imela temelja v dejstvih. Jože Pučnik velja za enega od očetov slovenske osamosvojitve in v simbolnem pomenu je morda njegova izjava točna. Toda država SFRJ je seveda še obstajala.

Prenehala ni obstajati niti čez šest mesecev, junija leta 1991.

Obstoj ali neobstoj države ni vprašanje notranjega, pač pa mednarodnega prava. In iz zornega kota mednarodnega prava se je šele tedaj, junija leta 1991, po odcepitvi Slovenije, ki je bila nato za tri mesece »zamrznjena« z Brionsko deklaracijo, začel proces razpada države, ki se je končal šele nekje do pomladi naslednjega leta (1992) z nastankom petih naslednic SFRJ – Slovenije, Hrvaške, BiH, Makedonije in Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ), v kateri sta ostali Srbija in Črna gora.

Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990, na njem so se slovenski volivci odločali o vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«

O tem smo glasovali.
Nismo odločali o spremembi družbenega in ekonomskega sistema.

— Vitus  (@si_supervizor) December 26, 2023

Proces je bil nesporno končan z vstopom vseh novo nastalih držav in naslednic SFRJ v OZN, čemur tedaj ni nasprotovala niti ZRJ.

Kar je bilo zelo pomembno, čeprav se v drugih državah naslednicah ni obešalo na velik zvon.

Danes se prav tako pozablja tudi na dejstvo, da v trenutku plebiscita tisti, ki so glasovali za, niso konkretno dali »zeleno luč« tudi za končno, uporabljeno metodo izvedbe izglasovanega cilja – za enostransko odcepitev in razglasitev neodvisnosti, ki naj bi skupaj z oboroženo silo privedla do samostojnosti države.

To, na primer, kaže tudi 4. člen zakona o plebiscitu. Ob uspešnem plebiscitu je zakon zavezoval Skupščino RS, »da sprejme v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ, ter začne pogajanja z drugimi republikami v SFRJ o pravnem nasledstvu SFRJ in o bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava, vključno s ponudbo konfederalne pogodbe«.

»S plebiscitom se želimo samo pripraviti na morebitno odcepitev, kar ne pomeni, da smo za to rešitev. Ni nujno, da se Slovenija, Hrvaška in druge republike odločijo za to; lahko ostanejo v jugoslovanski državi, toda kot suverene države konfederacije,« je za časopis Delo 6. decembra 1990, na primer, izjavil takratni predsednik slovenske vlade Lojze Peterle.

Skratka, zakon je predvideval enostranski »prevzem suverenih pravic«, vendar ni omenjal razglasitve neodvisnosti države in je dopuščal možnost pogajanj in celo možnost nastanka neke nove konfederacije, v kateri bi bila Slovenija ena od suverenih držav – na podoben način, kot je danes Slovenija kot suverena država tudi članica EU.

Hkrati je seveda odredil tudi kratek rok za pogajanja, kar je prav tako vplivalo predvsem na nasilen razplet krize v celotni Jugoslaviji.

S tem se je slovenska politika prva odrekla pogajanjem in odločila za enostranske ukrepe.

To sicer še danes, tudi v drugih primerih v Evropi velja za nesprejemljivo, kot kažejo primeru Škotske, Katalonije, Gorskega Karabaha in odcepljenih republik v Gruziji in Ukrajini, kjer Evropska unija dosledno zahteva le pogajnanja, zavrača enostranske odcepitve in vztraja na varovanju ozemeljske celovitosti držav.

Enostranske odcepitve so s stališča kodificiranega in običajnega mednarodnega prava danes nesporne in dovoljene v kolonielnem kontekstu, torej ko gre za osamosvojitev kolonij - kar pa Slovenija leta 1991 ni bila.

Ne glede na to pa se je slovenska politična elita odločila prav za takšen način prekinitve pogajanj z drugimi republikami SFRJ ter za enostransko odcepitev, podprto z vojaško silo - kar je legitimiralo tudi druge podobne primere odcepitev na področju SFRJ in vplivalo na izjemno krvav razplet krize in vojne.

Tako kot Slovenija so se namreč enostransko in brez dogovorov ter s pomočjo nasilja nato odcepile tudi Republika Srbska Krajina, Republika Srbska, Kosovo, neuspešno tudi Albanci v današnji Severni Makedoniji, pa tudi mnoge druge entitete na področju nekdanje Sovjetske zveze.

Niso pa vse bile enako uspešne - Krajina na Hrvaškem je bila uničena in etnično očiščena s pomočjo hrvaške operacije Nevihta, Republika Srbska pa je postala enakopraven del mednarodno priznane, samostojne BiH, ki je prav tako na robu razpada.

Kosovo se je enostransko odcepilo ob pomoči zahodnih držav in ZDA, ki so v tem primeru poteptale načela, na katerih so v drugih primerih nasprotovale enostranskim odcepitvam - predvsem zato, ker je Srbija veljala za zaveznico Rusije, zato so zahodne države, vključno s Slovenijo, podpirale in še podpirajo njeno ozemeljsko okrnitev.

Tudi za te razplete velik del odgovornosti nosi slovensko politično vodstvo tistega časa, ki je s svojimi odločitvami dalo zelo slab vzgled drugim narodom in entitetam in se je odločilo za sicer (zaradi pomoči Zahoda, zlasti Nemčije) uspešno pot, ki pa je oslabila in spodkopala mednarodno pravo, kar je privedlo do sedanjega stanja, v katerem smo soočeni z vojnami velikega obsega v Evropi in svetu in zaostrovanji med velikimi silami, ki so svet pripeljale do samega roba tretje svetovne vojne.

Enostranska odcepitev po decembru leta 1990 ni bila edina možnost, še posebej pa nikjer ni bilo jasno zapisano, da bo metoda enostranske odcepitve izpeljana tudi z oboroženo silo, čeprav je tedaj seveda že »dišalo po slovenski vojski.«

Odcepitev, še posebej pa enostranska, se v zakonu o plebiscitu sploh ne omenja. Tudi uporaba oborožene sile ne.

Odločitev za enostransko odcepitev in za izvršitev prenosa pravic z razglasitvijo neodvisnosti je bila odločitev tedanje politične elite.

Cilj nastanka konfederacije je seveda zaradi različnih razlogov ostal neuresničen, čeprav je bila ideja »konfederacije« leta 1990 v Sloveniji zelo popularna in so jo zagovarjali številni mnenjski voditelji.

Predvsem v drugih republikah pa so konfederacijo videli zgolj kot eno od poti za legalizacijo odcepitve Slovenije in drugih republik s podobnimi težnjami, zlasti Hrvaške.

Slovensko politično vodstvo se je nato junija leta 1991 odločilo za enostransko odcepitev Slovenije od Jugoslavije.

kdaj in na katerem referendumu smo se odločili, da bomo samoupravni socializem zamenjali za izkoriščevalski kapitalizem?

— Asterix Bloodhound (@Asterix66690719) December 24, 2023

Šlo je za v tem delu sveta in tudi v svetu za metodo nastanka države, ki je praviloma obsojena na neuspeh in je bila – in je še – tudi v Evropi praktično neznana, iz zornega kota običajnega in pozitivnega mednarodnega prava pa ni bila zakonita.

To dokazuje tudi zadnji primer Katalonije.

Zato je bil uspeh Slovenije še toliko bolj presenetljiv in je zagotovo izjemen, ker predstavlja veliko izjemo, ne pa primer potrjevanja nekega pravila.

Nima veze, tudi praznik je izpraznjen vsebine. Tj. obhaja se samostojnost, čeprav je RS že od maja 2004 članica EU. RS ni samostojna niti formalno. Poleg tega, plebiscit je bil 23. 12., praznik pa je 26. Praznik laži naj se ukine. Oz. prestavi na 23. & preimenuje v dan Ustave RS.

—  (@pju12c) December 22, 2023

Nekaj podobnega se je pred tem, v drugačnih okoliščinah, posrečilo zgolj Bangladešu. To je doslej edini nesporni primer uspešne enostranske odcepitve.

Primeri dogovorjenih razglasitev neodvisnosti v Sovjetski zvezi ali primer Čehoslovaške niso primeri odcepitev.

K uspehu Slovenije pa je zelo pripomoglo tudi dejstvo, da je slovenska razglasitev neodvisnosti sprožila plaz, ki se je končal z razpadom SFRJ.

Neodvisna Slovenija je bila tako na koncu rezultat razpada države, ne pa odcepitve, čeprav se je začela prav tako – z odcepitvijo.

Slovenija ni zgodba o uspehu. Ne samo zaradi te vlade ampak tudi zaradi te vlade....in vseh predhodnih vlad ter osebkov, ki od leta 1991 zasedajo poslanske klopi. Tistih nekaj minut na leto, ko pogledam dogajanje v parlamentu ...je tragikomedija. Vedno. Lepe praznike.

— Minuscolaforever (@Minuscolaxever) December 23, 2023

Brez plazu ostalih odločitev za samostojne države v drugih republikah SFRJ bi bila slovenska pot v neodvisnost veliko težja.

In v tem pogledu je bila slovenska usoda ne samo ob nastanku, pač pa tudi ob razpadu države zelo tesno povezana z usodami ostalih jugoslovanskih narodov, čeprav je vladajoča politika to seveda prikrivala in to dejstvo prezrla ter za svoje potrebe mitološko predrugačila.

Za Slovenijo je bil zelo pomemben tudi val mednarodnih priznanj, ki jih je v okviru tedanje Evropske Skupnosti sprožil zlasti Berlin.

Washington je bil še dolgo časa po razglasitvi neodvisnosti Slovenije zelo zadržan, Slovenije ni priznal in je zagovarjal enotno SFRJ.

O slovenskih potezah je tedaj zelo kritično pisal predvsem ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Warren Zimmermann, ki je kritiziral slovenski »Garbo nacionalizem,« ne glede na to pa je bila konec maja leta 1992 Slovenija sprejeta v OZN in s tem se je proces, začet decembra 1990, dejansko končal.

Slovenske odločitve so bile egoistične, je bil kritičen ameriški veleposlanik, v ospredju so bili zgolj kratkoročni interesi Slovenije, prav nič pa se v obzir niso vzeli interesi ostalih narodov v SFRJ in prav tako ne vpliv slovenskih odločitev na mednarodne rezmere.

Ne glede na to pa je bil plebiscit leta 1990 izveden, na njegovi podlagi pa so bili nato sprejeti še bolj usodni ukrepi, ki so vodili do razpada SFRJ.

Zanimivo je, da ga je SFRJ, ki so jo mnogi slikali kot povsem nedemokratično tvorbo dopustila, kajti demokratična Španija s podporo EU tega Kataloniji ne dopušča niti danes.

Berem na jumbo plakatih reklamo za EU. Svoboda, enotnost, mir, energetska neodvisnost. A to naštevajo kaj so nam zapravili? Na kozlanje mi gre

— inVinoVeRitas (@bdd_1000) December 16, 2023

Da je plebiscit uspel, je bilo znano že nekaj po 22. uri leta 1990, ko so prešteli okoli 60 odstotkov glasov.

Do septembra leta 2005 se je praznik, ki se v Sloveniji praznuje 26. decembra, imenoval dan samostojnosti, nato pa so ga preimenovali.

Enotnost Slovencev in slovenskih državljanov na plebiscitu velja namreč za največjo stopnjo soglasja na Slovenskem v zgodovini, zato je bil imenu praznika naknadno dodan pojem enotnosti.

Zanimivo je, da so se tedaj motile tudi številne ankete, ki preprosto niso »pokrile« vseh neopredeljenih volivcev ali tistih, ki se niso želeli izreči o svojem glasovanju.

pic.twitter.com/gWGrcpUPSH

— Andrej (@endi_got) December 23, 2023

Tik pred iztekom zakonsko določenega polletnega roka je nato 25. junija 1991 skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.

Na večerni slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije 26. junija je nato takratni predsednik Milan Kučan preroško dejal: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«

Novi dan je nato prinesel enostranski prevzem mejnih prehodov s strani organov Slovenije s pomočjo enot slovenske policije, nato pa šele intervencijo zvezne države in »spopade nizke intenzivnosti« (kot so opisani v zahodnih vojaških virih) z zgolj 1990 vojakov JLA, ki so bli poslani na mejne prehode, torej na zunanje meje SFRJ, ki so trajali 10 dni. V Sloveniji to obdobje pogosto imenujejo »vojna za Slovenijo.« Padlih je k sreči bilo malo - večina žrtev pa je bila na strani JLA.

Sovražnosti med slovensko TO in policijo in Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) so se končale s podpisom Brionske deklaracije 7. julija.

Nato je predsedstvo SFRJ (s podporo srbskega člana predsedstva Borisava Jovića in glasom proti predstavnika Hrvaške Stipeta Mesića) JLA ukazalo umik iz Slovenije.

Jugoslovanska ljudska armada se je iz Slovenije umaknila do 26. oktobra leta 1991. S tem je Slovenija dosegla »de facto« nadzor na svojem ozemlju, kar je eden (ne pa edini) od pomembnih pogojev za mednarodno priznanje.

Slovenski vzgled pa je nato doživel odmev v številnih podobnih odcepitvah in enostranskih dejanjih, katerih posledice čutimo še danes.