Zakaj znani ekstremisti lahko izvedejo teroristične napade?

BBC je objavil analizo Lorenza Vidina, direktorja programa o ekstremizmu na Univerzi Georga Washingtona, ki je pojasnil, kako lahko znani ekstremisti, pod nadzorom oblasti, izvedejo teroristične napade.

Zadnji tak teroristični napad se je zgodil ta torek, ko je v napadu umrla četverica civilistov, medtem ko je ranjenih še ducat več. Napadalec je bil ubit dva dni kasneje v spopadu s policijo.

V analizi so tako preverili 76 džihadističnih napadov v državah zahodne Evrope in Severne Amerike, ki so se zgodili v zadnjih letih. Ugotovili so, da je v več kot polovici primerov bil napadalec (oz. napadalci) znan varnostnim silam in so bili uvrščeni na sezname potencialnih groženj za nacionalno varnost. 

Prav v Franciji, kjer se je zgodil zadnji napad, je to dejstvo zelo očitno. Pod nadzorom oblasti sta bila brata Kouachi, ki sta januarja 2015 postrelila uredništvo satirične revije Charlie Hebdo in še nekaj drugih žrtev (vključno s policisti). 

Amedy Coulibaly, ki je kmalu zatem ustrelil policistko in štiri ljudi v judovskem supermarketu, je bil prav tako zaveden kot islamistični ekstremist. Trije od napadalcev na rokovski koncert v gledališču Bataclan novembra 2015, ko je bilo ubitih 90 ljudi, so bili prav tako poznani oblastem. Dalje je bilo na t. i. »Fiche S« uvrščenih še najmanj osem drugih storilcev terorističnih napadov v Franciji od leta 2015. 

Podobna zgodba je v Združenem kraljestvu. Tam so prav tako poznali ekstremistično ozadje nekaterih od napadalcev na Westminster in Londonski most, ko je bilo skupaj ubitih 13 oseb. Tudi v skandinavskih državah, Nemčiji in ZDA, so raziskovalci odkrili to pomanjkljivost – napadalci so bili predhodno znani, a jim vseeno niso mogli preprečiti napadov. 

Raziskovalna ekipa je tako ugotovila, da do tega pride zaradi več vzrokov. Britanska obveščevalna služba MI5 je tako spregledala Salmana Abedija, ki se je maja 2017 razstrelil po koncu koncerta v Manchester Areni, pri čemer je umrlo 22 ljudi. Abedi, ki je bil britanski državljan libijskega rodu, se je pred napadom odpravil v Libijo, kjer se je pridružil islamistični organizaciji, kjer se je radikaliziral. Po vrnitvi je ostal v stiku z Islamsko državo in je nato sam sestavil eksplozivno napravo, po načrtih in navodilih, ki jih je prejel preko spleta. 

A »nesposobnost« zaznavanja potencialno nevarnih oseb je po navadi posledica veljavne zakonodaje. Tako so opozorili, da samo izražanje ekstremnih pogledov v zahodnih demokracijah ni dovolj za aretacijo, saj je svoboda govora zavarovana.

Obstajajo primeri, ko so lahko tožilci dokazali, da je izražanje ekstremističnih idej neposredno vodilo h kaznivim dejanjem (terorizmu). Tak je bil primer britanskega radikalnega pridigarja Anjema Choudaryja, ki je bil zaprt zaradi podpore Islamski državi. 

V najboljšem primeru tako lahko oblasti le nadzorujejo ekstremiste, pri čemer po navadi potrebujejo sodni nalog. Tudi ko le-tega dobijo, se policije v zahodnih državah soočajo s problemom pomanjkanja osebja. Prav Francija je najboljši dokaz o šibkosti varnostnih sil v primerjavi s potencialnimi grožnjami. 

Na »Fiche S«, seznamu potencialnih groženj za nacionalno varnost, se trenutno nahaja več kot 20.000 oseb, ki imajo radikalne ali ekstremistične poglede. Cherif Chekatt, storilec torkovega napada, je bil prav tako uvrščen na ta seznam. 

Običajna operacija nadzora enega osumljenca tako zajema skupina 25 policistov oz. varnostnih agentov na dan. Če bi tako želeli nenehno nadzorovati vse osebe na seznamu potencialnih teroristov, bi samo za njih potrebovali več kot pol milijona nadzornikov.  

To presega trenutno število zaposlenih v varnostnoobveščevalnih silah, ki v Franciji delujejo na državni ravni in so odgovorni za take primere. Tako je v nacionalni policiji zaposlenih okoli 150.000 ljudi, v orožništvu dobrih 105.000, ter v obveščevalni agenciji DGSI še dobrih tri tisoč oseb. 

Po nekaterih podatkih britanska MI5 vsak dan izvaja čez 500 aktivnih operacijah, preko katerih nadzorujejo okoli 3.000 ekstremistov. Od leta 2009 so registrirali in preiskali še okoli 20.000 drugih oseb, a trenutno zanje ne smatrajo, da so nevarni. 

Ker število potencialnih napadalcev presega zmožnosti varnostnih sil, da bi izvajale nadzor nad vsemi njimi, so tako varnostne sile primorane v racionalizacijo nadzornih operacij. Racionalizacija poteka na principu razdelitve potencialnih groženj na posamezne stopnje. 

Prav ocena, kdaj bo potencialni terorist prešel iz besednih groženj k dejanjem, je srž problema. Večinoma varnostnim službam uspe pravilno zaznati proces iz teorije v prakso, včasih pa na žalost ne. V tem primeru se lahko zgodi napad s smrtnimi žrtvami. 

Varnostne službe zahodnih držav tako nenehno delujejo s posamezniki, ki se nahajajo v tej sivi coni; ko so že radikalizirani, so ponotranjili ekstremistično ideologijo, a še vedno niso storili kaznivih dejanj.

Zaradi naraščanja števila radikaliziranih oseb so v zadnjem času varnostne sile pod vse večjim pritiskom, da zagotovijo pravilne ocene, nadzor ter v skrajnih primerih tudi izvedejo preiskave ter aretacije osumljenih. 

Hkrati so tudi odločitve za dejansko izvršitev napadov znotraj teroristične organizacije ali v umu posameznika sprejete zelo hitro. Prav ta nepredvidljivost ter uporaba vsakodnevnih predmetov, kot so noži, plinske jeklenke, avtomobili, tovornjaki, še dodatno otežuje delo preiskovalcev. V preteklosti so varnostne sile lahko dalj časa nadzirale teroristično skupino, ko so slednje načrtovale in organizirale svoj načrt. 

Posamezne zahodne države so pričele iskati in izvajati (delne) rešitve glede novodobnih teroristov. Tako je Italija pričela preventivno izganjati znane radikalne osebe brez italijanskega državljanstva; v zadnjih treh letih so izgnali okoli 350 ekstremistov. A to ni rešitev, ko napade izvajajo državljani. 

V Združenem kraljestvu lahko sodišče uvedejo »Ukrepe za preprečitev in preiskavo terorizma«. Ekstremistom tako omejijo svobodo gibanja (z nošnjo sledilcev gibanja), kot tudi prepovedo komuniciranje s preostalimi ekstremisti. 

Tožilci v drugih državah so pričeli uporabljati kršitve drugih zakonov za pregon ekstremistov; tu gre predvsem za davčne utaje, kršitve zakona o orožju, zloraba socialne pomoči, itd. 

Taki ukrepi lahko zmanjšajo možnost terorističnega napada, a jih ne morejo popolnoma odpraviti: v demokraciji so omejitve glede boja proti terorizmu. Varnostne sile tako ne morejo prekršiti nekaterih osnovnih norm demokratične države, kljub temu, da bi s tem preprečile teroristične napade.