Posvet SD: vsebinsko prazno o "sovražnem govoru" in "dvigu kulture dialoga"

Na dan človekovih pravic je v klubu Maxi potekala konferenca oziroma posvet SD z naslovom »Dvig kulture dialoga.« Vse skupaj je bilo posvečeno predvsem vprašanjem svobode govora, »lažnim novicam«, kazenskemu pregonu drugače mislečih in podobno.

Posvet je vodil nekdanji predsednik Državnega zbora in poslanec Milan Brglez, sodelovali pa so ministrica za pravosodje Andreja Katič, evropska poslanka Tanja Fajon, publicist Žiga Turk in minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo ter pravnica in univerzitetna profesorica Nina Plavšak.

Med vsemi nastopi je po polemični noti izstopal predvsem Žiga Turk. Kritično je izpostavil predvsem dele globalnega sporazuma o migracijah, ki po njegovem mnenju preveč posegajo v svobodo govora, ko gre za poročanje o migracijah in migrantih.

To vprašanje moramo po njegovi oceni reševati z drugačnimi ukrepi, ne pa z omejevanjem svobode govora. Nato je na podlagi zgodovinskih paralel izpostavil razliko med »jeffersonovskim« in »jakobinskim« pojmovanjem svobode govora in kolegom iz SD položil na dušo, da se lahko opredelijo zgolj za enega od ponujenih dveh modelov. Pri čemer je svojo naklonjenost podelil prvemu, ne pa drugemu pojmovanju svobode govora.

Ostali sodelujoči so imeli nekoliko drugačne poglede. Tanja Fajon je poudarila, da to področje spremlja tudi kot nekdanja novinarka in da se ji zdi, da »tehnologija prehiteva« zakonodajo tudi na področju svobode govora ter da je sovražni govor zato postal celo nekaj vsakdanjega, kar je nesprejemljivo. Andreja Katič, Jernej Pikalo in Nina Plavšak pa so opozorili na različne nevarnosti tako pri uporabi sovražnega govora v vsakdanjem življenju kot tudi ob poskusih zgolj represivnega uravnavanja tega problema.   

O vsem tem je poročala tudi STA.

Na to poročilo pa se je nato v svojem blogu kritično odzval filozof in medijski kritik Boris Vezjak. V zapisu »Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega« je kritiziral tako kratko sporočilo STA o tem dogodku kot tudi vsebinsko prazne nastope večine nastopajočih na omenjenem posvetu.

»Spodnje poročilo v obliki Slovenske tiskovne agencije je tako rekoč skoraj genialno: v njem so vsi nesporazumi, ki zadevajo aktualno vročo razpravo o sovražnem govoru, vsi nesmisli, vsa politična moč, ki želi biti in ostati nemoč, vsa polnina retorike, ki hrepeni po lastni praznini. In vse to na tako malo prostora.

Naj jo kar navedem v celoti:

Seveda za vso praznino najbrž ni kriva SD, morda je odgovoren avtor novinarske vesti. A sem prepričan, da bi tudi sicer prišli do istega rezultata. Za začetek se vprašajmo: kaj so v tem dialoškem krožku stranke sploh napovedali? Menda odločno reakcijo, pravi naslov. Ampak iz povedanega res ni tega videti. Še več, odkar je Ministrstvo za pravosodje v rokah stranke SD, nam obljubljajo le to, da glede boja proti sovražnemu govoru ne bodo nič spremenili. Navzlic njegovi eskalaciji pri nas ministrica Andreja Katič in njena državna sekretarka Dominka Švarc Pipan obljubljata status quo. Oziroma, kot je zatrdila slednja, ne pripravljajo nobenih zakonskih sprememb. Toliko o njihovem razumevanju situacije. Na kaj bodo potem oprli svojo obljubljeno bolj odločno reakcijo? Na kaj se bo oprl generalni državni tožilec, ki je toliko napovedoval v tej smeri?

Govorna dejanja v prostoru

Gremo dalje. Minister za izobraževanje Jernej Pikalo, seveda iz iste stranke, je dejal, da je sovražni govor govorno dejanje. Tako ohlapne definicije, kakor da bi bila vzeta iz učbenika filozofije jezika, že dolgo nisem slišal. Še več, menda govorna dejanja sooblikujejo prostor. Prostor? Znova nenavadno širok opis, da si ne znam predstavljati, kaj naj s tem počnemo. Ker ni jasno, kaj bi nam to pomagalo pri določitvi sovražnega govora in še manj pri boju proti njemu.

»Pikalov predhodnik na ministrskem položaju« je prispeval najbrž najbolj tragikomično epizodo. S to elastično retorično praznino, da govorna dejanja sooblikujejo prostor, se je Žiga Turk pričakovano strinjal. Kar je dodal, sodi v anale najbolj trapastih domislic, kar sem jih slišal o sovražnem govoru: da besede menda ne ubijajo. Še več, da te tisto, kar te ne ubije, naredi močnejšega. Sovraštvo, žalitve in nasilje v besedah bi morali tako rekoč promovirati.

Na poti k nadčloveku

No, Turkovo ničejanstvo manifestira prav surovo, že bebavo nerazumevanje smisla pregona in ustavljanja sovražnega govora. Ker nikoli ni bil med tistimi, ki bi to želeli početi, pač ne zna in ne želi ujeti duha ustave in kazenskega zakonika širom sveta: regulacija nasilje v besedah je v izvoru vedno namenjena temu, da bi preprečili nasilna dejanja. Ravno zato, ker besede lahko vodijo do ubijanja. Končno na tej podlagi, sicer preozko, presojajo tudi tožilci in sodniki – če sovražni govor obravnavajo kot kaznivo dejanje, ga ravno zaradi znakov možne kršitve javnega reda in miru, kar pomeni, da zaradi možnega nasilja. Bodi dovolj o tem, kako komična je zato, v vseh ozirih, ničejanska pozicija, ki bi iz sovražnega govora menda črpala še dodatno moč. In kako lepo se poda k praznini strankarske geste okrogle mize, ki kliče h kulturi dialoga. In, očitno, fiskulturi duha in telesa.

Svoboda govora in javni red

Končno je tu še ugotovitev ministrice, češ svoboda govora je omejena s človekovim dostojanstvom ter s predpisi na področju javnega reda in miru. Če je povzetek točen, majhne grotesknosti izjave ni mogoče spregledati: svoboda govora ni povezana z nobenimi predpisi s tega področja, pač pa je inkriminacija javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v Kazenskem zakoniku (nesmiselno) umeščena v poglavje o kaznivih dejanjih zoper javni red in mir.

Povedano drugače: trditev je pravno nelogična, neposredna povezava med svobodo govora in kršitvijo javnega reda in miru pač ne obstaja. Prve ne omejuje javni red in mir, temveč je po 297. členu Kazenskega zakonika spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kaznivo le, če je »storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev«. Kar omejuje svobodo govora, je torej nekaj bistveno bolj kompleksnega, namreč sovražni govor, kjer tožilci k temu dodajajo še nekatere »robne« pogoje.

Če nisem preveč prijazen, potem bi dejal, da je strankarska razprava aktivnih politikov in ministrov o »kulturi dialoga«, kot so temu dejali, bolj kot kaj drugega vplivala na krepitev duha nekaterih udeležencev – na jačanje njihovega uma, morda teles. Napovedano »odločno reakcijo« moramo najbrž razumeti bolj v tej smeri, hvaležni pa bodo tudi vsi, ki za vsem slutijo prazno govoričenje – kajti kar te ob neumnostih ne ubije, to najbrž okrepi tvojega duha,« je ocenil Boris Vezjak.