Tudi v Beogradu že renovirajo "žepno", diverzantsko podmornico Tisa, "ponos srbske mornarice"

Podmornica P-911 Tisa, ki je bila izdelana v nekdanji Jugoslaviji, je prispela v Beograd, kjer jo že renovirajo. Spremenjena bo v muzejski eksponat.

Njen prihod in popravilo je zelo pomemben za Združenje bivših podmorničarjev iz Srbije, ki bo maja leta 2019 gostitelj 56. mednarodnega kongresa združenja podmorniških veteranov sveta, kjer pričakujejo delegacije iz 30 držav.

Gre za žepno podmornico, ki je v Beograd prispela iz Boke Kotorske s posebniim tovornjakom. Te diverzantske podmornice so bile izdelane med leti 1981 in 1986, dobile pa so imena po jugoslovanskih rekah. Prilagojene so bile za polaganje min in izvidniške naloge.

Podmornica Tisa je dolga 18,8 metra, široka 2,7 metra in visoka 3,4 metra. Podobno podmornico je od Črne gore dobila tudi Slovenija. Jugoslavija je bila ena od enajstih držav na svetu, ki so uspele proizvesti podmornice, po razpadu SFRJ za kaj takšnega ni bila sposobna več nobena od naslednic bivše države.

V Srbiji so bili dolgo časa v dilemi, ali bi bilo smiselno sprejeti v dar staro podmornico, ki je nekoč služila v jugoslovanski mornarici.

Ena »žepna« podmornica »P-911«, vrste »Una«, težka okoli sto ton i podobna tisti, ki jo je Slovenija prejela v »dar« od Črne Gore, ter je trenutno razstavljena v Muzeju vojaške zgodovine v Pivki, je že pred leti poskrbela za vroče razprave tudi v Srbiji in na Hrvaškem. Skoraj enako podmornico, kot jo je dobila Slovenija je Črna gora želela namreč podariti tudi Hrvaški in Srbiji.

Toda Hrvaška je ponudbo že zavrnila, češ da so vse podmornice tako ali tako njene (pred vojno so bile namreč zasidrane v Splitu), zato pa spadajo v del »sukcesijske mase« in jo zato tudi ne želijo prejeti v obliki »darila«. Hrvaški mediji pišejo, da želi Črna gora Srbiji podariti »hrvaško podmornico.«

Vendar pa sukcesijski sporazum o delitvi orožja nekdanjih JLA in TO med naslednicami SFRJ nikoli ni bil podpisan.

Podmornice zgolj zato, ker so bile »vpisane« v nekem pristanišču na Hrvaškem zato niso že avtomatsko hrvaške, še posebej pa ne v primeru, če so bile še pred nastankom Hrvaške kot samostojne države že odpeljane iz njenih pristanišč.

Sicer pa je podoben tudi problem npr. slovenskih tankov, ki jih po črki sporazuma med JLA in TO iz leta 1991 Slovenija prav tako samo »varuje« do končnega transporta na jug – do katerega zaradi vojn in razpada države seveda nikoli ni prišlo.

Na podoben način pa bi Slovenija (in druge države) lahko zahtevala/le tudi kakšnega MiG-a 29 ali drugo orožje, ki je ostalo v Srbiji ali kakšni drugi državi po razpadu SFRJ. Večina tega orožja pa je že zastarelega.

V Srbiji so se dolgo časa spraševali nekaj drugega - ali se prevoz iz Črne gore, ki bi stal najmanj okoli 20.000 evrov – sploh splača? Pri tem so navajali tudi podatki o tem, kako zelo drag je bil prevoz »slovenske« podmornice iz Črne gore v Slovenijo preko Italije.

Hrvaška je namreč Sloveniji grozila celo z »zaplembo« Sloveniji podarjene podmornice na svojem ozemlju, saj tudi podmornico v Pivki še vedno smatra za svojo, zato so prevoz opravili skozi Italijo in ne po najkrajši možni poti. Ker imata Črna gora in Srbija tudi kopensko mejo v tem primeru pa Hrvaška predaje podmornice Srbiji ni mogla preprečiti.

Ponovna uporaba srbske podmornice je seveda tudi teoretično nemogoča, saj Srbija nima morja. Najverjetneje si jo bo mogoče gledati v bazi rečne flotilje v Novem Sadu.

Kljub temu so se v Srbiji pojavile tudi kritike celotnega projekta.

»Prepričana sem,  da je v tem primeru cena višja od koristi. Tega železja ne potrebujemo. Imela sem priložnost, da si ogledam mornariško bazo v Norfolku v ZDA. Tam se nahajajo tudi odslužene letalonosilke ZDA. Američani ne vedo, kaj naj naredijo z njimi, saj je razrez železa drag. Srbija pa naj bi uvozila neuporabno podmornico!? Bilo bi bolje, če bi Ministrstvo za obrambo svoje 'kosovocentrične' dokumente uskladilo z realnostjo,« je bila še pred prejemom podmornice prepričana Jelena Milić, izvršna direktorica Centra za evroatlantske študije.

Popolnoma drugačnega mnenja pa je bil vojaški analitik Aleksandar Radić, ki je opozoril, da bi bil strošek transporta majhen glede na zgodovinski pomen podmornice za Srbijo, »kajti spoštovanje tradicije ni fraza«, prav tako pa je nesporno dejstvo, da so »desetletja ljudje iz Srbije služili v mornarici, tudi v podmornicah.«

V teh podmornicah, tudi v tisti v Pivki, je sicer poleg delov tovarn iz Slovenije, tudi iz Hrvaške, BiH in drugih nekdanjih republik. V teh podmornicah je na primer vgrajenih tudi veliko delov iz tovarn »Prva petoletka«, »Trepče«, »Severa« in drugih, ki se nahajajo v Srbiji ali Republiki srbski.

Podmornice "P-911" so bile namenjene diverzantskim operacijam. Jugoslavija je imela šest takšnih podmornic, vsaka pa je bila imenovana po eni od rek v posamezni republiki. Danes nobena od držav nastalih na njenem ozemlju nima več niti ene podmornice.

Slovenska diverzantska podmornica je bila »Soča«, vendar je razpad Srbije in Črne gore dočakala v tako slabem stanju, da so jo na koncu razrezali, Sloveniji pa so raje podarili podmornico, imenovano po črnogorski reki »Zeta.« Podmornica »P-912 Una« je končala v zbirki Porto Montenegra v Tivtu.

Zgrajene so bile v hrvaškem "Brodosplitu". Lahko so se potopile do 105 metrov globoko, teoretično še malo globlje, najpogosteje pa so se gibale okoli 50 metrov globoko pod morjem. Imele so tudi poseben pasivni »podvodni lokator«, s katerim so lahko neopaženo spremljale druge objekte pod vodo.

Premazane so bile s posebnimi barvami, ki jih je razvilo podjetje Color iz Medvod.

Posadko je sestavljalo do deset podmorničarjev in diverzantov, ki so pod vodo lahko ostali neprekinjeno do pet dni. To je bilo dovolj, da bi podmornice lahko odplule proti Italiji in se neopaženo vrnile.

Slovenski primerek podmornice bi z nekaj dela to lahko izvedel celo danes – podmornica je bila namreč še leta 2003 v uporabi. Podmornice pa so bile za Slovence pomembne - kar 40 odstotkov vseh podmorničarjev v jugoslovanski JLA je bilo namreč Slovencev.