Za denar gre, nič drugega

Mnogo hrupa se je dvignilo zaradi izjave premierja Marjana Šarca o spornosti oglaševanja državnih podjetij v medijih, ki širijo sovražni govor. Mnogo hrupa za nič? Ni čisto tako. Če odmislimo subjektivni faktor presojanja o tem, kaj sploh je sovražna vsebina in kdo jo lahko edini preganja, potem je edini motiv tega medijskega laježa denar. Oglaševalski denar. Vse drugo je čisti blef!

Sprva se mi je zdelo neverjetno, koliko pozornosti so mediji namenili izjavi predsednika vlade Marjana Šarca, s katero je precej suvereno komentiral “moralno spornost” oglaševanja državnih podjetij v tistih medijih, ki naj bi po premierjevem mnenju razširjali sovražni govor oziroma objavljali vsebino, ki naj bi bila sporna. No, če je kaj sporno, je to, da se premier vtika v medije. Naj bo to Šarec, Cerar ali Janša, saj je vseeno.

V trenutku, ko politiki začnejo “urejati” razmere v medijih, je Rubikon že zdavnaj prekoračen. Kajti politiki se nimajo kaj vtikati v medije! Žal so mediji tisti, ki tega nočejo ali si celo ne upajo dojeti.

Če bi mediji kot popadljivi psi čuvaji planili po vsakem politiku, ki bi pametoval o sovražnem govoru, svobodi tiska in podobnih rečeh, potem si noben resen politik ne bi več upal soliti pamet medijem, novinarjem ali urednikom.

Svojevrstna incestuoznost med politiki in mediji je pri nas prislovična, pri čemer je po mojem mnenju krivda na strani urednikov, ki v vseh teh letih niso imeli jajc, da bi se politikom uprli in jih, oprostite prosim izrazu, poslali v kurac. Ko mi je nekoč, ko sem bil še urednik Žurnala, tednika z naklado 250.000 izvodov, telefoniral tedanji predsednik vlade Tone Rop in se začel nekaj dreti name, sem mu nazaj mirno zabrusil, naj se dere na koga drugega in prekinil zvezo. Občutek je bil lep, je pa seveda res, da so mi kolegi uredniki kasneje razložili, da zaradi takšnega obnašanja verjetno nikoli ne bom mogel postati urednik kakšne res velike medijske hiše …

Kakorkoli, želel sem izpostaviti pomen osebne integritete in poguma, če hočete, torej nečesa, kar našim urednikom kronično primanjkuje. Zlasti ko gre za razmerje s politiko. Na Šarca bi se moral zaradi izjave o oglaševanju usuti plaz ostrih kritih vseh medijev. Ker je prestopil mejo in ker kot predsednik vlade nima nobene pristojnosti za urejanje razmer v medijih. Če je nezadovoljen z delom državnih podjetij, če misli, da ga direktorji ne poslušajo, potem naj jih vlada kot skupščina oziroma lastnik zamenja. Odstavi. Odžaga. Ker ne delajo po navodilih. In če premier misli, da mediji z objavami kršijo zakone, jih naj pač kazensko ovadi.

Namesto tega se zatekamo k slepomišenju in sprenevedanju. Šarec je desničarskim medijem, ki ne marajo migrantov, zažugal z utišanjem zato, ker mu gredo na živce oziroma ker ljudje okoli njega (in predvsem za njim) izgubljajo potrpljenje s preveliko svobodo tiska. To je edina resnica. Briga Šarca sovražni govor! Glede na njegove pretekle geste podpore na tviterju, kjer je “lajkal” protimigrantske zapise svojega prijatelja Damirja Črnčeca, bi lahko celo sklepali, da gospod premier tudi sam ne marajo migrantov. Zdaj pa Šarcu levičarski aktivisti ploskajo, ker se je oglasil. So res tako naivni? Je tako naivna Mladina, ki prav tako pozdravlja premierjevo potezo?

Skoraj zagotovo ne. Če bi državna podjetja sledila Šarčevi “direktivi” in dejansko ustavila oglaševanje v medijih, ki bi jih lahko prepoznali kot problematične, potem bi to pomenilo dvoje: da se medijske hiše, obtožene razširjanja sovražnega govora, znajdejo v finančnih težavah, saj bodo izgubile pomemben vir prihodkov, ter da bo se oglaševalski denar začel stekati v tiste medijski hiše, ki so na liniji, oziroma ki niso osumljene razširjanja sovražnega govora.

Z drugimi besedami, denar bi oziroma bo najverjetneje šel drugam. In denar je, na veliko razočaranje vseh vas idealistov in naivnežev, pri vsej tej zgodbi ključen.

Za oglaševalski denar gre, zgolj za to. In gre za kar precej denarja, veste. Vse drugo je cenena, mestoma patetična kozmetika. Kajti če bi v tej državi s preganjanjem sovražnega govora kdo resno mislil, potem bi ravnal tako, kot so to v svoji izjavi zapisali štirje pravniki (Teršek, Avbelj, Toplak, Letnar Černič): da bi se v skladu z ustavo in zakoni odzvale državne institucije (policija, državno tožilstvo itd.). Kajti zato pa imamo zakone in institucije Če se premier postavi nad zakone in arbitrarno razsoja, kateri medij je dober in kateri slab, potem je to vsekakor znak za rdeči alarm.