Ruska vesoljska agencija: Preverili bomo, ali so bili Američani res na Luni ali ne!

Direktor ruske državne vesoljske agencije Roskomos Dmitrij Rogozin je dejal, da bo imela načrtovana ruska misija na Mesec nalogo tudi preveriti - ali so Američani res bili tam.

"Postavili smo si cilj, da odletimo tja in preverimo, ali so bili (Američani) resnično tam ali ne?", je povedal Rogozin v šaljivem slogu na video posnetku, objavljenem danes na Twitterju.

Отвечаю на вопросы президента Молдавии: были ли американцы на Луне, зачем у @roscosmos есть истребители и трамваи и как российская космонавтика поможет молдавскому винограду?https://t.co/IRV3HUT6Sz

— Дмитрий Рогозин (@Rogozin) November 24, 2018

Rogozin je omenjeno nalogo prihodnje ruske ekspedicije na Luno omenil v odgovoru na vprašanje, ali je ameriška državna vesoljska agencija Nasa res pristala na Luni pred približno 50-timi leti, poroča ameriška tiskovna agencija AP ob poudarku, da je Rogozin to dejal menda v šaljivem tonu.

Rogozin je v začetku novembra letos že napovedal, da bi Rusija lahko v bližnji prihodnosti postavila oporišče na Luni.

Podrobna strategija za ta zgodovinski podvig bo zapisana v dokumentu Roskosmosa, ki ga pravkar končujejo. Namera Moskve, da osvoji Zemljin naravni satelit v naslednjem desetletju, je znana že dlje časa, najnovejša potrditev zanjo pa je nedavno prišla od samega direktorja ruske državne vesoljske agencije Roskosmos, Dmitrija Rogozina, v intervjuju za rusko agencijo Sputnik.

Pomembno je poudariti, da ima Moskva pred sabo daleč večji izziv od Američanov v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, saj tokratni cilj niso samo poleti na Luno, marveč tam vzpostaviti tudi trajno bazo.

Tekom nedavnega srečanja Rogozina z njegovim ameriškim kolegom, direktorjem Nase Jimom Bridenstineom, je bila ena od pomembnejših točk pogovora revizija namena Mednarodne vesoljske postaje (ISS) s ciljem doprinosa k bodočim lunarnim ekspedicijam.

Ameriška tiskovna agencija poudarja, da so "zarote glede misij Nase na Mesec običajni pojav v Rusiji".

Ob 40. obletnici pristanka ameriškega Apolla na Luni in prvih korakov Neila Armstronga  in Buzza Aldrina po njenem površju, se vedno znova pojavljajo ugibanja, ali je v resnici do pristanka Apolla na Luni sploh prišlo. Tako lahko na svetovnem spletu najdemo veliko različnih ugibanj in trditev, kaj se je leta 1969 v resnici dogajalo.

Tako  so na strani Wikipedije teorije zarot razdelili na tri dele:

a) Popolna potegavščina - tehnika v tem času naj ne bi zadostovala za polet človeka proti Luni zaradi različnih pasov sevanja, sončnega vetra, kozmičnega žarčenja in podobnega, zato človek poleta ne bi mogel preživeti.

b) Delna potegavščina – astronavti naj bi prišli do polovice poti do Lune, nakar so se morali vrniti, sliko in ostalo, kar bi se naj dogajalo na Luni, pa so posneli prej. Britanski založnik Marcus Allen celo trdi, da nobeni posnetki z vesoljskimi teleskopi ne prikazujejo stvari, ki bi naj po vzletu Apolla ostale na Luni, kjer je Apollo domnevno pristal.

"Priti na Luno ni nobena težava, Rusi so svojega robota poslali tja že leta 1959. Spraviti tja ljudi, to je problem, saj je bilo sevanje v vesolju ob tedanji opremi za človeka smrtonosno," je prepričan Allen.

c) Pristanek s posadko, vendar so podatki prirejeni – astronavti naj bi v resnici pristali na Luni, da pa bi Američani drugim narodom onemogočili dostop do novih znanstvenih informacij, so objavili lažne fotografije in posnetke.

Zmedo so povzročili še naslednji "dejavniki": pregloboki odtisi stopinj in plapolajoča zastava, čeprav na Luni ni vetra (veliko ugibanj se pojavlja tudi glede fotografij, ki prikazujejo ameriške astronavte na Luni; posnetki naj bi bili sumljivo dobre kvalitete, na njih pa se ne vidi nobenih zvezd, pa tudi barve senc in svetlobe naj bi padale pod neskladnimi koti; tudi stopinje astronavtov so preveč dobro ohranjene, saj naj bi bil po dostopnih podatkih lunarni pesek zelo droben in suh, odtisi pa izgledajo tako dobro ohranjeni, kot da bi jih napravili v mokrem pesku).

Špekulacija glede odtisa stopinj je sploh znana, saj naj bi ugotovili, da je globina odtisa na fotografijah glede na težo astronavta, njegove opreme in težnosti na Luninem površju - pregloboka.

Znani ste še dve drugi teoriji zarote in sicer naj bi bilo kamenje prinešeno iz Lune identično tistemu, ki so ga prinesle znanstvene odprave iz Antarktike. Zastava, ki sta jo Armstrong in Aldrin postavila na Luni pa neobrzdano plapola, čeprav vemo, da na Luni - ni vetra.

Posebno mikavno je vprašanje - kje so originalni videoposnetki pristanka na Luni in gibanja astronavtov po Zemljinem satelitu?

Ena izmed teorij trdi, da bi naj astronavti na Luni sicer pristali, vendar takratna oprema Američanom naj ne bi zagotovila prenosa slike, kar bi imelo za takratno politiko in javnost (ne le v ZDA) katastrofalne posledice.

Tako naj bi videoposnetek, ki se je vrtel kot prenos, pripravili vnaprej v ameriških filmskih studijih, kjer je ta čas snemal film o vesolju ugledni režiser Stanley Kubrick.

Teorije zarote še posebej podpihuje dejstvo, da originalnih posnetkov pristanka na Luni sploh ni mogoče najti. V Nasi jih iščejo že dalj časa, vendar jih v svojih arhivih - nikakor ne morejo najti ...

Zanimivo je, da se je Sovjetska zveza svojemu programu poletov na Mesec sredi 1970-ih, potem ko so eksplodirale štiri eksperimentalne rakete odrekla.

Leta 2015 pa je nekdanji tiskovni predstavnik ruskega preiskovalnega odbora pozval k preiskavi poletov Nase na Mesec, še opozarja AP.

Kako je bil videti prenos prvega pristanka na Luni pa si lahko ogledate v videoposnetku z YouTuba.