Legendarni francoski maršal d'Espèrey: "Srbom ni potrebna pomoč, hitijo naprej kot nevihta!"

Ob obeleževanju 100. obletnice konca velike vojne, ki se je končala 11. novembra leta 1918 so srbski mediji spomnili, da nobena država, ki je sodelovala v prvi svetovni vojni, ni plačala tako visoke cene za svojo svobodo, kot jo je plačala Srbija.

V prvi svetovni vojni je Srbija namreč izgubila skoraj 1.300.000 ljudi - tretjino svojega prebivalstva, od tega celo 62 odstotkov moških, starih od 18 do 25 let.

Minilo je 100 let od kadar je legendarni srbski vojvoda Živojin Mišić popeljal srbsko vojsko v preboj Solunske fronte z besedami, ki so odmevale skozi poznejša desetletja: "Z neomajno vero in upanjem, junaki, naprej - v domovino!"

Solunska fronta je poimenovanje za zavezniško fronto proti centralnim silam v prvi svetovni vojni na Balkanu. Ime je dobila po grškem mestu Solun. Fronta je bila odprta avgusta leta 1916, ko so sile srbske in francoske vojske začele napad in po hudih spopadih zasedle strateško pomembna Kajmakčalan in Bitolo.

Frontna črta je potem obmirovala do preboja zaveznikov. Vsesplošna ofenziva na bolgarsko-nemške položaje se je začela 15. septembra 1918. Glavnino napada sta nosili srbska vojska, ki se ji je po preživeti Golgoti preko Albanije mudilo nazaj v domovino, in dve diviziji francoskih sil.

Bolgarija je kmalu spoznala, da ne bo zdržala pritiska in je zaprosila za premirje, nemške enote pa so se umikale na sever celine. Srbska vojska je nato pričela naglo napredovati (v samo nekaj dneh je napredovala za 170 kilometrov). Tako so njene enote že 1. novembra 1918 vkorakale v Beograd. Nekaj dni kasneje so se spopadi končali s prodorom srbskih in francoskih enot preko Donave ...

Ne smemo pozabiti, da se je na strani srbske vojske borilo tudi veliko Slovencev, t. i. dobrovoljcev.

Skupaj je v vojni sodelovalo okoli 4.000 Slovencev, velika večina preživelih pa se je sčasoma odločila za vrnitev v vojno ujetništvo ali pa dezertirati. Leta 1918 je v srbski vojski ostalo še 234 Slovencev.

Slovenci so bili med dobrovoljci od samega začetka 1. svetovne vojne, saj je takrat, podobno kot že prej v balkanskih vojnah, v srbsko vojsko prostovoljno vstopilo nekaj deset v Srbiji živečih Slovencev. Na splošno pa so med prostovoljci izstopali sokolovci in preporodovci. 

O nezaslišanem junaštvu vojske majhne Srbije najbolje pričajo besede velikih svetovnih vojskovodij, novinarjev, politikov, zlasti iz vrst takratnega sovražnika, ki so objavljene v knjigi Vojska Srbije v veliki vojni 1914-1918.

Žrtev srbskega naroda so v tistem času prepoznali in seveda spoštovali zavezniki iz celega sveta, o čemer pričajo besede znanih državnikov in generalov.

Predvsem je zanimivo poročilo Francheta d'Espèreyja, legendarnega francoskega maršala, ki je o preboju Solunske fronte zapisal: "Operacije moramo upočasniti, ker nimamo komunikacije za dobavo hrane francoskim enotam, ki napredujejo. Samo srbske sile niso odvisne od komunikacije, srbski vojaki gredo naprej kot nevihta".

Tudi vodja ameriške diplomacije Robert Lansing je bil navdušen nad srbsko vojsko. "Ko se bo pisala zgodovina te vojne, bo njeno najpomembnejše poglavje imenovano SRBIJA," je zapisal Lansing.

Nestvarni podvig majhne države in njene vojske je žel spoštovanje tudi med sovražniki na drugi strani fronte. Tako je nemški cesar Wiljem II ob neki priložnosti pripomnil: "Res je škoda, da ta mali narod ni moj zaveznik."

Zanimivo je, da je naposled celo propagandni ustroj Avstro-Ogrske ostal "brez streliva".

Dunajski Freie Presse je v poročilu s prve frontne črte zapisal: "Zagotovo bo ostala uganka, kako so ostanki srbske vojske, ki so se komaj rešili pred Mackensenovo armado, lahko nato tako hitro opomogli in bili znova zmožni za bojevanje. To dejstvo dokazuje, da je srbski vojak eden najbolj trdovratnih bojevnikov, ki jih je videl svetovni požar".

Časnik iz Kölna pa je poročal takole: "Malo vojakov se je bilo sposobno boriti na enak način, kot srbski vojak. Umiral je tam, kjer mu je bilo ukazano, da mora braniti položaj."

Feldmaršal Mackensen ni skoparil s pohvalami na račun sovražnikov iz Srbije.

"Srbe smo spoznali kot dostojne sovražnike. Upošteval sem jih in jih upoštevam tudi sedaj kot vojaško najmočnejše od vseh naših sovražnikov. Zadovoljni so z majhnim, so iznajdljivi, premeteni, se sposobni hitro premikati po bojišču, dobro oboroženi, bogato opremljeni s strelivom, spretni v rabi danega zemljišča, odlično vodeni, s sovraštvom in navdušenjem zagreti za boj ... Srbi so nam povzročili veliko več težav kot Rusi, Romuni in Italijani," je sklenil nemški feldmaršal August von Mackensen.

Arvin Kiš, češki pisatelj in kaplar avstro-ogrske vojske, ki se je med veliko vojno bojeval tudi v odločilni  Kolubarski bitki, je zapisal: "Šele v Srbiji leta 1914 sem spoznal, da je svoboda majhnih narodov močnejša sila od nasilja velikih in močnejših."

Vodja misije japonskega Rdečega križa v prvi svetovni vojni in profesor medicinske fakultete v Tokiju je ob koncu vojne dobrosrčno priznal, da je celo ljubosumen na Srbe: "Do te vojne smo Japonci uživali glas vojakov z najmočnejšim bojevniškim duhom. Tokrat pa moramo priznati, da nam je srbski vojak to prednost odvzel. Ne zamerite nam, gospodje Srbi, ker smo malo tudi ljubosumni na vas."

Norveški polkovnik Karsten Angel je leta 1915 moral priznati svoje predsodke. "Prišli smo z malo spoštovanja do srbskih vojakov, a vračamo se polni občudovanja. Videli smo narod miren, samozavesten, domoljuben. Spoznali smo najboljše vojake na svetu, pogumne, poslušne, trezne, vzdržljive, pripravljene žrtvovati svoje življenje za svojo deželo in nacionalno idejo," je v svoj dnevnik zapisal nad Srbi navdušeni Angel.

Golgota velike vojne je rodila vrsto junakov; večina jih je ostala pozabljenih, toda morda najbolje jih je orisal francoski maršal d'Espèrey, ki je tudi po vojni ostal veliki prijatelj srbskega naroda. 

"Kdo so junaki, ki se lahko pobahajo, da si zaslužijo eno največjih odličij na svetu? To so kmetje, skoraj vsi, to so Srbi, trpežni na mukah, trezni, skromni, nezlomljivi, to so ljudje, ki so svobodni, ponosni na svoje korenine in so gospodarji svojih njiv," je dejal maršal d'Espèrey.

Tudi danes, 100 let kasneje, se spominjamo te hrabre vojske in  tudi slovenskih junakov, ki so se ob boku svojih srbskih sotrpinov borili v veliki vojni in leta 1918 ter mogočnega okupatorja - vrgli na kolena.