sreda, 27. november 2024 leto 29 / št. 332
Andrej Šiško v intervjuju iz zapora: "Držali se bomo našega slogana - od zmage do zmage naprej!"
Postroj »Štajerske varde« je sprožil buren odziv v slovenskem političnem in medijskem prostoru. Predsednik Zedinjene Slovenije trdi, da je bil to tudi namen njihove »provokacije.«
Odzvali pa so se tudi v policiji in tožilstvu. In zato je Andrej Šiško, edini, ki na posnetkih postroja Štajerske varde ni imel zakritega obraza – že skoraj dva meseca v zaporu. Toda – le zakaj? Je takšno ravnanje sploh upravičeno? Zakaj sodišča sploh niso obravnavala Šiškovih dokazov, kot priznava celo tožilstvo? Celo državna tožilka Barbara Brezigar meni, da pripor ni upravičen, o tem pa še vedno odloča Vrhovno sodišče Slovenije.
Obramba temeljev ureditve države je seveda legitimen cilj - toda ali je državo res potrebno braniti tudi z nezakonitimi sredstvi, s kršitvijo pravic državljanov in tedaj, ko dejansko sploh ni bila ogrožena? O tem, kako na vse to dogajanje gleda predsednik Zedinjene Slovenije Andrej Šiško nam je iz zapora na pismeno zastavljena vprašanja odgovoril v intervjuju za Insajder.com. Vprašanja in odgovore objavljamo v celoti.
Potem ko vas je preiskovalni sodnik najprej izpustil, sta vas senata znova priprla. Ste bili nad tem presenečeni?
Niti ne, čeprav je praksa sodišč, da te najprej izpustijo, potem pa ponovno zaprejo bolj redka. Razmišljal sem tudi o tem, da ne bi bil doma in me posledično ne bi mogli najti, v kolikor bi senat okrožnega sodišča v Mariboru odločil drugače, kot je odločil preiskovalni sodnik, dr. Žirovnik. Po mojem prvem zagovoru na policiji, potem pa še pred njim, je namreč odgovorno odločil, da ni suma, da bi naj storil očitani kaznivi dejanji. Senat pa je potem na podlagi istih dejstev in »dokazov« odločil prav nasprotno. Lahko bi se torej izognil zaporu, saj že imam izkušnje s tem. Pred desetimi leti (2008) sem namreč, potem ko je postala pravnomočna sodba v zadevi Jelinčič, ali pravilneje ponarejeni tolarji (1992), vložil na sodišče prošnjo za preložitev prestajanja zaporne kazni. A je takrat predsednica okrožnega sodišča Alenka Zadravec po telefonu poklicala direktorja mariborske policije, Karola Turka, ter mu naročila, da me morajo zapreti, čeprav sodišče o tem še ni odločalo in seveda sklepa še ni bilo. Zapreti so me hoteli mimo zakona, ker sem tedaj v državni zbor vložil pobudo za referendum o Lizbonski pogodbi, novi »ustavi« EU. Mene je o tem, da me bodo zjutraj aretirali obvestil eden izmed mariborskih policistov in zato potem nisem bil doma. Zjutraj je policija res potrkala na moja vrata, a me ni našla doma. Potem sem bil od 5.2.2008 do 1.9.2088 v ilegali oz. na begu, vse dokler nisem šel na TV- soočenje v zvezi z državnozborskimi volitvami tisto leto. Tako, da torej vem, kako je, če te s tiralico išče policija. Tokrat sem se odločil, da se ne bom umaknil in skrival, saj nisem storil kaznivega dejanja. Ostal sem doma in sedaj sem že skoraj dva meseca v priporu.
Ste iz odzivov policistov. tožilcev ali sodnikov opazili, da so delali pod kakšnim pritiskom, na primer s strani politike ali ministrice za notranje zadeve?
Iz odziva policistov ne. Oni so pri preiskavi in zaslišanju dokaj korektno opravili svoj posel. Pri tožilstvu in senatu Okrožnega sodišča v Mariboru pa je zgodba precej drugačna. Vem, da me je senat sodišča ponovno zaprl potem, ko so se v zvezi z mojo zadevo javno oglasili Pahor, Cerar in Šarec. Iskreno povedano sem to tudi pričakoval. Moram pa reči, da ne smemo v isti koš metati vseh. Preiskovalna sodnica, ga. Obersnel se mi zdi, da je bila do sedaj kar korektna. Tako, da so med sodniki tudi razlike. Sodnika Žirovnik in Obersnelova se mi zdita diametralno drugačna od sodnikov senata, kot so Dežman, Srednikova in Grmovšek. Ta si v svojih sklepih dobesedno izmišlja neke dokaze in ustvarja konstrukte, kar je povsem nedopustno. A o tem več po praznikih, ko bom te trditve jasno argumentiral. Tudi ravnanje državnega tožilstva je diametralno nasprotno. Tožilci v Mariboru so istega mnenja kot senat okrožnega sodišča in tudi po mnenju mojega odvetnika delujejo skupaj ter usklajeno. Vrhovna državna tožilka svetnica Barbara Brezigar, pa je enakega mnenja, kot sodnik dr. Žirovnik, ki me je izpustil iz pripora, ker ni našel znakov kaznivega dejanja.
Menite da tožilci tožijo, sodišča pa v Sloveniji sodijo neodvisno?
Vsi sodniki in tožilci po mojem mnenju niso enaki. Kot je razvidno tudi iz prejšnjega odgovora, se eni trudijo biti neodvisni in odgovorni, drugi pa to zagotovo niso. Sodnik Dežman, mi je recimo že leta 1992 po tekočem traku podaljševal pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, vse dokler me ni Svečana 1993 višje sodišče izpustilo iz pripora. Takrat je ponovitvena nevarnost čez noč izginila. No, sodnik Dežman pa po 25. letih še vedno rutinsko podaljšuje pripor zaradi ponovitvene nevarnosti. Pa ne samo meni, da ne boste zmotno sklepali.
Kakšni so pogoji v priporu in kako se počutite?
Predstavljajte si, da ste v sobici 4m x 2,5m, v kateri sta dve omari, ena miza, en stol, postelja, umivalnik, ogledalo in WC školjka. In da ste v taki sobi 21 ur vsak dan. Sonca nikdar ne vidite. Kako bi se vi počutili, ob tem da veste, da niste naredili tega, kar vam očitajo? Prejšnji teden je sodišče izpustilo iz pripora Tihomirja Ruganija po dveh letih in petih mesecih. In kaj doživlja Alen Cvek (in njegova družina), ki je v priporu tudi že več kot osem mesecev. Zaradi ministrstva za zunanje zadeve in Karla Erjavca v zadevi goljufov iz Tajske, on pa je osumljen trgovine z ljudmi, ki je ni bilo. Pa še drugi so tu, vendar sta mi oba imenovana dala soglasje, da ju imenujem. Tukaj nikomur ni lepo, tistim, ki so nedolžni, pa je naravnost grozno.
Ali vam pripor otežuje kandidiranje za župana in kako?
Pripor mi ne le otežuje marveč dobesedno onemogoča kandidaturo za župana. Tukaj nimam novic, nimam interneta, komunikacija s sodelavci iz Gibanja Zedinjena Slovenija je zelo otežena. Da lahko odgovorim na vprašanja novinarjev traja najmanj 4-5 dni. Voditi ne morem nikogar, tudi nagovarjati volivcev mi do sedaj ni bilo mogoče. Na TV soočenja zaenkrat ne morem, to je po mojem mnenju protiustavno, saj nimam niti približno enakih možnosti, kot jih imajo drugi kandidati in kandidatke. Sem očitno diskriminiran, a se konkurenca s tem ne ukvarja. Kot kaže, so zadovoljni, da se ne morem soočiti z njimi, sama zakonitost volitev pa jih tako ne zanima. Res bedno, a obenem dokaz, da nikoli ne bodo mogli voditi našega mesta v smeri, ki bo dobra za Mariborčane in Mariborčanke. Za svojo kandidaturo sem moral izpolniti vse zakonske pogoje in sem jih. Sedaj pa sem v neenakopravnem položaju. Mariborsko sodišče in senat mi očitata, da ne spoštujem zakonov in ustave RS, ko pa izpolnim vse zakonske določbe, me pa pri kandidaturi ovirajo prav oni. Absurdno in ironično, mar ne?
Očitali so vam rušitev ustavne ureditve in strmoglavljenje vodilnih politikov? So bili to res vaši nameni?
To kar mi očitajo, nikoli in nikdar niso bili moji nameni. Očitajo mi ščuvanje in hujskanje k nasilni spremembi ustavne ureditve (359.člen KZ-1) v zvezi s 355.členom KZ-1, ki govori o organiziranju ali vodenju oboroženega upora, da bi ogrozil obstoj Republike Slovenije, spremenil njeno ustavno ureditev ali strmoglavil njene najvišje državne organe. In kaj od tega sem dejansko storil? Čisto nič! Niti za to ne obstaja noben dokaz. Res pa je, da tožilstvo in senat Okrožnega sodišča v Mariboru v zvezi s tem delata konstrukt, a o tem več prihodnjič. Moj resnični namen je bil pokazati ljudem, kako pri nas delujejo politika, mediji, pravosodje in varnostni sistem. To je to in nič drugega. Vse, kar mi očitajo, je del uradnega programa ZSi, s katerim sem nastopil na predsedniških volitvah 2017, državnozborskih 2018 in sedaj še na lokalnih volitvah. V čem je torej problem?
Policija trdi, da ste člane Štajerske varde zavajali in da sploh niso vedeli, katerega dogodka se udeležujejo. Je to res?
Niti sam ne vem, kdo vse se je udeležil dogodka1.9. 2018, oz. ustanovitve Štajerske varde, zato je mogoče tudi to, da nekateri udeleženci res niso vedeli, za kaj gre. Vsekakor pa sam nisem nikogar prisilil, da je glasno podal svečano roto. Verjamem, da se dobro sliši.
Pravite, da imate pravico do ustanovitve obrambnih sil in nošenja orožja. Kje je temelj te vaše pravice, kajti slovenska Ustava in zakoni teh pravic ne poznajo?
123. člen ustave RS (dolžnost sodelovanja pri obrambi države) pravi, da je obramba države za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon. Po ustavi je torej sodelovanje pri obrambi države obvezno! In dejstvo je, da ima Slovenska vojska, ki je danes profesionalna, že nekaj let nezadostno oceno, njenih pripadnikov pa je premalo. Kako lahko torej državljani uresničimo 123. člen ustave RS? Naša dolžnost je sodelovati pri obrambi RS. Ne samo pravica, ampak tudi dolžnost! Smo mi krivi, da zakon o obrambi ne upošteva povsem 123. člena ustave? Ali so za to krivi poslanci DZ RS? In kaj pravi 29. člen splošne deklaracije človekovih pravic? »Vsakdo ima DOLŽNOST DO SKUPNOSTI, v kateri je edino mogoč SVOBODEN IN POPOLN razvoj njegove osebnosti.« Dobro bi bilo torej, da bi poznali tudi dolžnosti do Republike Slovenije, ne samo pravic, saj je sicer to navaden egoizem.
Ali glede ureditve nošenje orožja niste zamešali ZDA in Slovenijo?
Nikakor ne. Ameriška deklaracija o neodvisnosti iz leta 1776 v svojem uvodu pravi, da »so vsi ljudje po naravi enaki in neodvisni ter imajo nekatere prirojene pravice…, in sicer pravico uživanja življenja in SVOBODE ter iskanje in doseganje SREČE IN VARNOSTI.« Deklaracija o pravicah človeka in državljana, ki jo je sprejela Francoska narodna skupščina 26.8.1789, tudi slovesno priznava obstoj »NEODTULJIVE IN NEPREKLICNE PRAVICE do katere je upravičen vsak človek: SVOBODE, lastnine, VARNOSTI in PRAVICE UPRETI SE ZATIRANJU«. Obe deklaraciji sta nastali na podlagi dela francoskega pravnika Jeana Bodina, ki je konec 15. stoletja razvil teorijo o suverenosti človeka in o družbeni pogodbi. Za njim so to teorijo nadgradili še Hobbes, Locke, Rousseau in drugi. Treba pa je vedeti, da se je Bodin v svoji knjigi Ljudovlada konkretno skliceval na slovensko ustoličevanje v Karantaniji in potem na Koroškem, ter ga predstavil kot konkreten dokaz družbene pogodbe. Potem se je pri pisanju ameriške deklaracije na to skliceval Thomas Jefferson, njen avtor. Tudi francoska revolucija se je sklicevala na to. In seveda ne moreš biti svoboden, če ti nek tiran krati pravico do nošenja orožja! Zato pa v ZDA nikakor nočejo pristati na omejevanje te pravice. Tako da nikakor nisem zamešal ZDA in Slovenije. ZDA temeljijo na poznavanju stare slovenske pravde in njene pravice brezkompromisno varujejo. Slovenija in njeni državljani pa smo prikrajšani za vedenje o tem in to je res žalostno. To bi moral vedeti vsak Slovenec!
Na kakšnem zemljišču ste opravili postroj – je šlo za javno jaso in gozd ali zasebno zemljišče?
Postroj smo opravili na zasebnem zemljišču.
Na postroju so bili obrazi vaših članov zakriti. Zakaj, če niste naredili nič nezakonitega? In zakaj ste se sami odkrili - niste nosili obrazne maske?
Saj vidite, da sem sedaj edini, ki ni nosil maske v priporu. Nisem želel, da bi imeli vsi tam navzoči in njihove družine težave s policijo. Nekdo je moral prevzeti odgovornost in biti »strelovod«. Saj podkape nosi marsikdo, pa zato še ni kriminalec – motoristi, smukači, itd.
Videli smo tudi puške. So bile puške, ki ste jih nosili vi in vaši člani – prave?
Puške na posnetku niso bile prave, marveč airsoft igrače. Policija pri preiskavah ni našla nobene puške ali orožja.
Opazili smo tudi človeka s sekiro. Je bila sekira v vlogi orožja?
Sekira je bila še za časa Franceta Prešerna in prvega programa Zedinjene Slovenije leta 1848 sestavni del slovenske narodne noše. Ni bila orožje, temveč orodje.
Proti komu bi orožje varde uporabili?
Proti nikomur, saj ga nismo imeli.
Razglasili ste Deželo Štajersko. Ste želeli to Deželo Štajersko odcepiti od Slovenije?
Nikakor ni bil namen razglasitve Dežele Štajerske odcepitev od Republike Slovenije. Naše politično gibanje ima ime Zedinjena Slovenija, ne pa Razbita Slovenija. V svojem političnem programu imamo ustanovitev petih slovenskih zgodovinskih dežel; Štajerske, Koroške, Krajnske, Prekmurja in Primorske (Primorja). V ustavi RS je 143. člen, ki ima naslov pokrajine, le-te pa mi imenujemo pravilneje – dežele, saj smo jih Slovenci imeli skoraj 1000 let. Najstarejša je bila Koroška, Štajerska pa je nastala leta 1180. Te dežele so nam ukinili v kraljevini SHS – srbski kralj, ki naših ljudi v zvezi s tem ni vprašal čisto nič. Sedaj pa je ravno 100 let od tega. Seveda mora po ustavi RS dežele/pokrajine z zakonom ustanoviti še državni zbor RS. To imamo že zelo dolgo zapisano v ustavi, a poslanci do danes niso storili še ničesar. Nam v ZSi pa ljudje očitajo, da samo govorimo in nič konkretnega ne naredimo. Ko smo lani 24.6. ustanovili Deželo Štajersko, smo o tem obvestili okrog 600 medijev ter organe oblasti. Novico je objavil en medij, policija pa nas je kaznovala, zdi se mi, da zaradi kršitve javnega reda in miru, čeprav smo bili na zasebnem zemljišču. Drugega nič!
Kako ocenjujete odzive medijev, javnosti in politike na vašo aretacijo?
Odzivi so bili takšni, kot smo jih načrtovali in pričakovali. Medijsko so celo presegli pričakovanja. Žal sem bil na prostosti najprej le tri dni po objavi dogodka, potem pa znova še dva dni. Takrat nisem zmogel odgovarjati na vsa vprašanja novinarjev. V roki sem imel po dva telefona hkrati, so me pa klicali novinarji, ne samo iz Slovenije, marveč iz vse Evrope in sveta. To pa me je res presenetilo. Klicali so iz Francije, Italije, Nemčije, Avstrije, Velike Britanije, ZDA, Rusije, Hrvaške, BiH, Srbije, Makedonije, Aljazeera, Reuters, BBC, iz Indije, Argentine, itd. Žal zaradi obeh aretacij s številnimi mediji nisem naredil intervjuja, saj so me pri tem fizično onemogočili. Potem v priporu pa nisem vedel, kaj se dogaja, saj nisem imel TV, interneta, časopisov, revij. Žal.
Ste dobili kakšno podporo tudi iz tujine?
Rekli so mi, da so nas kontaktirali ljudje iz Švice, Slovaške, Rusije, Italije in Nemčije, vendar sam z njimi nisem mogel govoriti.
Kateri bodo sedaj vaši naslednji koraki?
Vsekakor bomo še naprej delovali v skladu z objavljenim programom Gibanja Zedinjena Slovenija. Preveč pa vam sedaj, ko sem v priporu ne smem izdati, saj sicer utemeljeno sumim, da me še dolgo ne bodo izpustili na prostost. Držali se bomo naših sloganov – Zedinjeni zmoremo vse in Od zmage do zmage - naprej, ter pozdrava Osti jarej oz. Oj! Sam pa bom vsekakor napisal še drugo avtobiografsko knjigo. Prva ima naslov Resnice je zmaga, govori pa o slovenski gardi 1991 in o mojem prvem sodnem primeru iz leta 1992/93-2008. Ta nova, druga, pa bo imela naslov Resjede je zmaga in bo govorila o sedanjem obdobju, o vardi in o tem mojem drugem sodnem primeru.
Boste v primeru nezakonitega pripora zahtevali odškodnino?
Vsekakor, vendar ne zase, marveč za delovanje Štajerske in drugih vard, ko bomo z vlado RS dosegli sporazum in upam, da tudi zakon.
Kaj bi v Sloveniji morali storiti, da bi država napredovala?
Predvsem se bodo morali najprej prebuditi naši ljudje – državljani in državljanke in končno spoznati, da bomo imeli takšno državo kot si jo zaslužimo. Če bomo sami pasivni in obračali glavo v stran, češ saj se nas to nič ne tiče in saj tako ne moremo ničesar spremeniti, bo šlo le še na slabše. Če pa želimo napredek, bo pa za to treba še veliko narediti. Rabimo aktivne, zavedne in odgovorne državljane. Razviti moramo vse svoje pozitivne lastnosti, energijo, silo, moč, znanje, sposobnosti, dušo in duha, potem pa se povezati z drugimi ter skupaj doseči spremembe na bolje. In takrat nam bo zagotovo uspelo.
Hvala za vprašanja in osti jarej!