Nož Srbiji v hrbet: Slovenija pristopila k »trojnemu paktu«, Golobova vlada usmerja Slovence v nove balkanske vojne

V Bosni in Hercegovini vlada mir že 30 let, zato je nerazumno in nepotrebno, da slovenski obrambni minister skrbi za ohranjanje miru v Bosni in Hercegovini, je danes dejal predsednik Republike Srbske Milorad Dodik.

»Slovenija nima nobene odgovornosti, ko gre za Bosno in Hercegovino, odgovornost je na njenem ljudstvu in vodstvu, ki ga je to ljudstvo izvolilo« je poudaril Dodik in ocenil, da bi se Slovenija morala ukvarjati s svojimi problemi, ne pa da se vmešava v odnose v drugih državah.

»Ko je Slovenija v preteklosti želela vsiliti svojo voljo, vemo, kako se je končalo«, je Dodik sporočil na X.

Slovenija in Hrvaška sta namreč v Zagrebu včeraj podpisali deklaracijo o vojaškem sodelovanju, da bi oborožene sile in obrambna industrija obeh držav »delovale bolje in bolj kakovostno«.

Slovenski obrambni minister Borut Sajovic je dejal, da imata Zagreb in Ljubljana »veliko odgovornost« na Zahodnem Balkanu, zlasti pri ohranjanju miru na Kosovu (in Metohiji) ter v Bosni in Hercegovini.

Na to se je odzval tudi predsednik Srbije Aleksandar Vučić, ki se je v svojem nagovoru državljanom skliceval na vojaško zavezništvo, ki sta ga podpisala Hrvaška in Slovenija, pred tem pa Hrvaška, Albanija in srbska pokrajina  pod upravo OZN - Kosovo.

»Danes so Hrvati in Slovenci podpisali vojaško zavezništvo, vojaško zavezništvo. Pred tem so pogodbo podpisali Zagreb, Priština in Tirana. Vedno so bili pametnejši in na koncu močnejši od nas, ne zato, ker bi bili močnejši in pogumnejši, ampak zato, ker so imeli za seboj močnejšo silo. Včasih Nemce, včasih Američane, včasih oboje. Želim vam samo povedati, državljani Srbije, da boste 20. septembra lahko videli moč srbske vojske, pa še nekaj - dovolj modri in pogumni bomo, da ohranimo mir, in če nas napadejo, bomo prvič v zgodovini močnejši od njih,« je dejal srbski predsednik Aleksandar Vučić.

Glede Vladimirja Prebiliča iz Slovenije pa je dejal, da »ni hujše barabe na zemlji« in da Prebilič »sovraži Srbijo«.

»Ne igram se s Srbijo in s Srbijo. Vem, kakšni so interesi Srbije. Ti in ta baraba nas ne bosta premagala,« je dejal Vučić in ponovno komentiral združevanje držav iz regije proti Srbiji.

»Ali me imajo radi ali ne, ni pomembno. Zanima me Srbija. Ta baraba v Novem Sadu, ki je poskušal ustvariti Republiko Vojvodino ... Od Republike Vojvodine ni nič. Ta baraba od zunaj, ki nas poskuša zrušiti ... Nič od tega se ni uresničilo! Tisti, ki poskušajo sklepati zavezništva, da ne bi strmoglavili Srbijo, boste 20. septembra videli, kaj je srbska vojska, in videli boste ... Vedno si bomo prizadevali za mir, in če nas napadejo, bo odgovor jasen« je dejal predsednik Srbije.

Ostra retorika iz Srbije je jasen znak, kako zadnjo slovensko potezo razumejo v Srbiji.

In glede na to je povsem vseeno, kako to potezo pojasnjuje slovenska vlada.

Kajti dejstva, da se je s podpisom posebnega vojaškega sporazuma s Hrvaško se je Slovenija uvrstila med države, ki se že grupirajo v sovražne bloke na »Zahodnem Balkanu« tudi za Slovenijo ne pomeni nič dobrega.

Povsem jasno je namreč, da smo priča hitrega kopičenja vojaških zavezništev blizu Slovenije, pri čemer je še ena slovenska soseda – Madžarska – v povsem drugem regionalnem zavezništvu.

V zavezništvu s Srbijo (s katero ima prav tako podpisan pakt o vojaškem sodelovanju) ter v zavezništvu z Republiko Srbsko, ki vsak dan bolj deluje kot de facto neodvisna država.

Slovenija se je s pristopom k »trojnemu paktu«, ki je dejansko usmerjen proti dolgoročnim nacionalnim interesom predvsem Srbije s to potezo iz relativno nevtralne države, ki je lahko igrala vlogo posrednika in poznavalca Balkana med različnimi državami v regiji spremenila v državo, ki je dejansko zgolj ena od orodij centrov, ki vlečejo poteze iz Bruslja in Washingtona.

Zadeva je v resnici precej enostavna.

V teh centrih so na oblasti krogi, ki vidijo Srbijo kot državo, ki je preveč blizu Rusiji, zato se proti njej iz rusofobnega dela svetovne politike že od nekdaj uporabljajo dvojni kriteriji, ko gre za urejanje ključnih vprašanj.

Cilj je razbijanje Rusije in njenih zaveznic in krepitev – predvsem seveda teritorialna – njenih nasprotnic in »zaveznic zahoda.«

Zato se je Srbiji na podlagi sklicevanja na »pravico do samoodločbe« Albancev na Kosovu poskuša odvzeti Kosovo, istočasno pa se »pravica do samoodločbe« Srbov ignorira v BiH, enako kot se je že prej v primeru že s strani Hrvaške etnično očiščene srbske manjšine na Hrvaškem.

Srbi so iz te perspektive zahodnih medijev vedno »agresorji«, zahodne države pa branijo »na pravilih temelječ red«, kot jim pač odgovarja.

In Slovenija v tej računici brani centralizem zveznih oblasti v BiH (čeprav se je sama borila proti centralizmu v času SFRJ) in nasprotuje odporu Srbov bošnjaškemu centralizmu,  hkrati pa bo na Kosovu ravnala v skladu z interesi Albancev in ne Srbov in zato priznava odcepitev Kosova.  

Enako, kot tudi večina zahodnoevropskih držav s častnimi izjemami Slovaške, Madžarske, Španije, Cipra, Romunije in še nekaterih…

Dolgoročni cilji so seveda jasni – čim večje albanske ali bošnjaške države in čim manjša Srbija.  

Zakaj je bilo potrebno, da se Slovenija, ki s Srbijo nikoli ni imela sporov (razen posredno, preko JLA leta 1991) vpleta v spore držav na tem območju na ta način pa vedo samo Golob in njegovi ministri.

Morda gre za prilizovanje Bruslju in Washingtonu, v katerem slovenska vlada ni dobro zapisana, a to je sedaj vseeno.

Srbi so ob tem ob nastanku slovenskih severnih meja vložili veliko naporov in življenj tudi za to, da je danes Slovenija večja, kot bi sicer bila in tudi zato ni bilo prav nobene nuje, da se Slovenija ob očitno vse bolj kaotični situaciji v BiH na primer postavlja proti interesom Srbov.

Povsem nasprotno, gre za zgodovinski nož Srbiji v hrbet.

Je pa to, kar je storila Golobova vlada s pristopom k trojnemu paktu Zagreb-Tirana-Priština zagotovo še ena katastrofalna zunanjepolitična poteza, podobna pošiljanju slovenskih vojakov v okupacijo Afganistana in podpori napadu ZDA na Irak z lažnimi razlogi, v kar je Slovenijo popeljal Dimitrij Rupel.

Golob in Sajovic bosta zato nekoč v prihodnosti označena za prav takšna »nova rupla«.

Ob tem je še posebej frapantno tudi to, da se Slovenija, menda varna v zvezi NATO sedaj tesneje vojaško prepleta s Hrvaško, državo, ki je licemerno odstopila od Arbitražnega sporazuma, prevarala Slovenijo in ji  s svojo policijsko kontrolo Sloveniji dodeljenih voda v Piranskem zalivu in Jadranu neprestano dela škodo.

Pajdašenje s to Hrvaško bi lahko privedlo le do tega, da se bo Slovenija morda že kmalu zapletla v »kinetične« spopade tudi v BiH, kjer si v Londonu in Bruslju seveda želijo, da bi na Balkanu, če bo to nujno, umirali pripadniki vojsk iz regije in ne njihove.

Sajovic in Golob pa bi očitno rada poslala slovenske vojake v boj proti »bratom.«

Pri tem zanemarjata tudi spremembo globalnih razmerij.

S porazom zveze NATO v Ukrajini se bo Rusiji in Kitajski preko Slovaške in Madžarske odprla tudi kopenska pot do Srbije in v tem novem redu si bodo večji igralci dobro zapomnili, kdo je bil tisti, ki jim je stal na poti.

Slovenija pa s svojo zadnjo neumno potezo tvega tudi poslabšanje odnosov z Madžarsko.

Namesto da bi si Slovenija preko Madžarske zagotovila energetsko neodvisnost (z rusko nafto in plinom) raje igra vlogo poslušnega vazala bruseljskih in washingtonskih rusofobov, cena za to pa bo na koncu visoka – in v škodo Slovenije.  

Nobenega zagotovila ni, da bo Janševa, še bolj rusofobna SDS v tem pogledu kaj boljša, toda zaradi nekaj drugih več skupnih točk s politiko Milorada Dodoka in Viktorja Orbana (migracije, tradicionalne vrednote itd.) se glede na zadnje poteze slovenske zdi, da bi lahko bila morda Janševa vlada na področju zunanje politike do Balkana celo manj katastrofalna in vsaj bolj pragmatična od Golobove.

To, da na zunanjepolitičnem področju padeš tako globoko, da je v primerjavi s tvojimi potezami celo Janša skorajda že videti kot razumen politik, pa dovolj pove o tem, kako globoko je pri odnosu do Zahodnega Balkana zabredla sedanja vlada.