Vrnitev podcenjevanega

»Da so me podcenjevali, je bila vedno moja primerjalna prednost, ki sem jo doslej spretno izkoriščal in stranko s pičlih nekaj odstotkov pripeljal do tega, da se prvič poteguje za zmago na volitvah. Hočem torej neskromno reči, da nekaj voditeljskih sposobnosti že moram imeti, da sem stranko, ki je bila obsojena, da gre na smetišče zgodovine, s spremembami, ki so bile zares vratolomne, pripeljal v vrh slovenske politike.«

S temi besedami se je nekoč ocenil Pahor. Toda potem, ko je Marjanu Šarcu uspelo sestaviti vlado, bi te besede lahko izrekel tudi nekdanji Pahorjev protikandidat. Tudi pri Šarcu gre za zgodbo o »vrnitvi odpisanega« oziroma bolje rečeno – »vrnitev podcenjevanega.« Po ugodnih napovedih mu je začelo kazati slabše, po volitvah ga ne Pahor in ne Janša nista želela videti na položaju predsednika vlade, svojo stranko je ustvaril tako rekoč iz nič, politični analitiki so mu ves čas pogajanj po volitvah napovedovali, da ob tako različnih interesih različnih strank ne bo uspel, kljub temu pa se je iz županskega fotelja zavihtel v središče slovenske politike.

To se ni posrečilo niti Jankoviću. In vse to se je zgodilo kljub temu, da so se v času pogajanj o novi vladi neprestano vrstili komentarji, češ da bo v tretjem krogu iskanja mandatarja mandat skoraj zagotovo pripadel Janši. Ali pa njegovemu »adutu iz rokava«, Romani Tomc, ki je tako državniško stala ob Janši, ko je imel tisti svoj dolgi govor takoj po volitvah. S to računico v žepu je NSi iz pogajanj o koaliciji najverjetneje umaknil tudi Matej Tonin. Vendar se njegov politični gambit ni izšel. Tonin je plesal samo eno poletje in te dni hitro pospravil pisarno predsednika državnega zbora.

Zakaj je torej Šarcu uspelo, Janši pa ne? Razlog za to se najverjetneje skriva prav v tem, kar so različni komentatorji navajali kot Šarčevo največjo »napako« ali »slabost«. Namreč, da je bil Šarec v svoji karieri nekoč »Serpentinšek«, torej komik, komedijant, burkež, pavliha in da je takšen »tudi ostal.« In da je sramota za Slovenijo, da jo vodi burkež, da se nam bodo zaradi tega vsi smejali in podobno. Toda prav to je bila zgrešena kritika. Smisel za humor ni največja Šarčeva pomanjkljivost, pač pa njegova največja prednost.

Poglejmo si vse skupaj iz poljudnoznanstvenega vidika. Antropolog Edward Hall je bil prepričan, da je razumevanje smisla za humor ljudi ključ do razumevanja strukture neke družbe. Menil je, da ima lahko tisti, ki ima sposobnost, da z verbalnimi izrazi in karizmo sproža dobre občutke v ljudeh, tudi določeno družbeno avtoriteto nad drugimi. Ta socialna avtoriteta pa ni utemeljena na pravu in na tradiciji, pač pa na »izrednem vplivu osebnosti, da katalizira in sproža interakcije med ljudmi. »Stephanie Koziski je to definirala podobno: »Ljudje se smejejo in pripovedujejo šale. In če se lahko naučite humorja ljudi in ga res nadzorujete, potem veste, da nadzorujete tudi skoraj vse ostalo.«

Ob tem je analiza vsebin, ki so jih uporabljali najbolj znani ameriški »stand - up« komedijanti kot so Bill Cosby, George Carlin, Dick Gregory, Hal Holbrok,  Steve Martin, Bob Newhart, Richard Pryor, Flim Wilson in Lily Tomlin pokazala, da so bili vsi dobri kritiki svoje kulture.

To je te dni znova pokazal tudi Šarec, ob izvolitvi. Na vprašanje novinarja, »kako se znajdete na mednarodnem parketu?« je Šarec iskrivo odgovoril: »Tukaj je tepih, ni nobenega parketa«. Na podoben način je že prej ocenil, da si očitno nekdo želi, da se »še naprej muči« in tudi s svojim tvitom na vrhuncu pogajanj, ko je sporočil, da SMŠ predlaga »koalicijo 1+5«, saj bo tako »LMŠ sama v koaliciji z močno podporo od zunaj« ob tem pa dvoumno dodal, da »septembra sledi ohladitev, morda bo koristilo.«. Gre za pronicljivo kritiko. Nekaj tako ironičnega lahko na vrhuncu pogajanj o vladi zapiše samo nekdo, ki ima res jeklene živce.

Prav zato je Šarcu uspelo, Janši pa ne. Janševi številni napadi na ostale voditelje strank so bili pogosto tudi takšni »izpod pasu« in zato je najpomembnejšemu in skorajda edinemu resnemu voditelju opozicije uspelo mostove prej zgraditi do Madžarske in tajkunov Viktorja Orbana, kot pa do drugih političnih strank v Sloveniji. Janševe šale so bile doslej večinoma pikre in razdiralne. Šarčeve so bile kritične, celo samokritične, toda hkrati zabavne in nežaljive. Šarčeve zbadljivke mu med kolegi politiki niso nakopale nepremostljivih zamer. Janša tega ne more reči. Vsi, ki Šarca obkladajo, češ da je »komedijant«, se zato globoko motijo, ker ne razumejo, da Šarca kritizirajo prav zaradi tistega, kar je njegova prednost pred vsemi ostalimi.

»Pajac Serpentinšek sestavlja vlado s tistimi, ki so jim volivci rekli ne, če so že sploh imeli voljo udeležiti se cirkusa, ki se mu v zadnjih letih pravi slovenske volitve,« je srborito zapisal eden od komentatorjev. Toda »pajacu« je sestavljanje vlade uspelo, domnevnemu »relativnemu zmagovalcu« pa ne.

Kdo je torej resnični komedijant in »pajac« v politiki, če vemo, da v politiki gre za oblast in vladanje in ne za širokoustenje v medijih? Tisti, ki mu uspe sestaviti koalicijo, zagotovo ni pajac. Prej je pajac tisti, ki bo moral sedaj vračati dolgove zunanjemu gospodarju, Orbanu, »finančna konstrukcija pa se je pravkar podrla,« kot je hudomušno in točno zapisal nekdo na Twittru. In volivci seveda niso »rekli ne« koalicijskim strankam, saj imajo očitno povsem dovolj glasov, da sestavijo vlado. Ljudstvo je torej »za« to vlado.

Da, nova vlada se bo seveda že od začetka soočala s številnimi izzivi. To je dokazala že njena izvolitev z vzdržanimi glasovi Levice. In za vladanje je poleg smisla za humor potrebno obvladati še marsikaj. Toda, če vlado vodi človek, ki ve, kaj je prav in kaj ne, če kot človek s smislom za humor dobro »razume strukturo družbe«, če zna tudi s humorjem »sprožati interakcije med ljudmi« in je to vsaj dobra popotnica, če ne že ključ za »obvladovanje vsega ostalega« - potem ta vlada ni brez možnosti, da doseže vsaj svoje najpomembnejše cilje.