Vlada z NSi in vlada z Levico: razlike in podobnosti

V četrtek bomo najverjetneje dobili 13. vlado. To bo tudi prva manjšinska vlada do zdaj, zaradi česar je še toliko težje napovedovati, kako uspešna bo. Le redko pa se zgodi, da koalicijski partnerji uskladijo kar dve različni vsebini koalicijskih pogodb. Temu smo bili priča, ker se je Nova Slovenija odrekla vstopu v Šarčevo vladno koalicijo.

Kot je priznal predsednik stranke Matej Tonin, so se pri temu ušteli, saj so mislili, da stranka Levica ne bo zmogla uskladiti vsebine koalicijske pogodbe. Naposled je tako vladni peterček z Levico podpisal dogovor o sodelovanju in se dogovoril za drugačno različico koalicijske pogodbe. Preverili smo, kakšne so ključne razlike med obema pogodbama.

Bo koalicija naposled ukinila dopolnilno zavarovanje?
Med največjimi so gotovo razlike na področju zdravstva. NSi ne skriva povezav z močnimi in vplivnimi privatnimi lobiji. Če so ti v preteklosti na vsebino vplivali prek posrednikov, je tokrat NSi za ministrski resor predlagala kar Matjaža Trontlja, ki v zasebni zavarovalnici Vzajemna opravlja funkcijo direktorja za zavarovalne primere. Ni presenetljivo, da je zato koalicija v dogovoru z NSi morala pristati na to, da bo v zdravstvo vse bolj vključevala zasebnike in v njem sprostila trg dela, kar bi zdravstvo naredilo dostopnejše za bogatejše sloje.

Toda z Levico je nato uskladila pogodbo, ki bolj ščiti javno zdravstvo. Za skrajševanje čakalnih vrst bodo tako najprej izkoristili vse potenciale v javnem zdravstvenem sistemu. Delež sredstev za zdravstvo bodo dvignili na 9 odstotkov BDP.

Zdaj namreč za zdravstvo prispevamo manj, kot je povprečje EU. Pri tem opozicija upravičeno svari, da več sredstev brez zmanjšanja korupcije, ne bo prineslo izboljšanja stanja.

Pogodba z NSi ni omenjala odprave dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kot je zapisano v sprejeti koalicijski pogodbi. Ta ukrep so koalicijski partnerji zapisali šele po vztrajanju Levice. Glede na to, da je zakon za ukinitev tega zavarovanja že spisan, preseneča, da kandidat za zdravstvenega ministra Samo Fakin, tega ukrepa ni predvidel kot prioritetnega.

Sam je namreč že pred časom dejal, da ocenjuje, da je razlogov, zaradi katerih še ni bilo ukinjeno to nesolidarno zavarovanje približno 4,5 milijona, kolikor je različnih sponzorskih pogodb. Bo vladna koalicija tokrat imuna na tovrstne razloge in ji bo naposled uspelo izpeljati nujno reformo zdravstva, ki bi zaščitila predvsem najrevnejše zavarovance, ali pa bo tudi tokrat zavlačevala toliko časa, da na koncu sprememb na bolje ne bo?

Boljši časi za upokojence?
Velik premik in odklon od neoliberalne usmeritve, ki je uspela odmerni odstotek za dohodnino s skoraj 80 odstotkov od časa osamosvojitve znižati na 58 odstotkov in posledično pripeljati do tega, da polovica upokojencev prejema pokojnino, ki je nižja od praga revščine, je bil storjen na področju pokojnin. Gre za pomembne spremembe, ki bi zaustavile poslabševanje položaja upokojencev. Oba koalicijska dogovora sicer (verjetno na vztrajanje stranke Alenke Bratušek) predvidevata dvig odmernega odstotka na 63 odstotkov.

Vendar pa z Levico usklajena pogodba predvideva tudi dvig najnižje pokojnine za polno delovno dobo na 613 evrov, kolikor znaša prag tveganja revščine. Da bi nabrali več sredstev za pokojnine, bi postopno na 12 odstotkov spet dvignili prispevek delodajalcev za Pokojninsko in invalidsko zavarovanje (PiZ). Spomnimo, da je ta davek Drnovškova vlada leta 1996 »začasno« znižala na 8,85 odstotkov in ga nikoli več ni dvignila, zaradi česar je pokojninski sistem izgubil prepotrebne milijarde evrov.

Brez domovinske vzgoje
Na predlog NSi se je v koalicijski pogodbi očitno znašlo učenje domovinske vzgoje, ki ga dogovor z Levico nato ni več vključeval. Za razliko od pogodbe z NSi, kjer je bila družina smatrana kot temeljna celica naše družbe, v veljavni koalicijski pogodbi za družino zapišejo, da njena definicija nima enoznačne definicije.

V njej tudi ni zapisanega sprejema novela zakona o kazenskem postopku, ki jo je želel izpeljati že minister za pravosodje Goran Klemenčič. To je toliko bolj presenetljivo, ker so v stranki SD, ki ji je pripadel ta resor, podpirali njegove spremembe. Morda bo nova ministrica Andreja Katič zato vendarle te pomembne spremembe vložila v proceduro.

Obenem se koalicijska pogodba osredotoča predvsem na delo sodišč, področji odvetništva in tožilstva pa sta zapostavljeni. Iz pogodbe, ki so jo uskladili z NSi so pozneje izpadli tudi postopki za hitrejšo izdajo gradbenih dovoljenj, ki bi jih lahko pridobili najpozneje v devetdesetih dneh od vložitve popolne vloge. V sprejeti pogodbi pričakovano ni določila, kjer bi uveljavili odločbo ustavnega sodišča glede popolnega financiranja zasebnih šol.

Širše razumevanje varnosti
Na področju varnosti je koalicijska pogodba z NSi varnost videla predvsem kot vprašanje vojaško-obrambnega področja. Pogodba, usklajena z Levico pa varnost razume širše, tudi v smislu socialne in ekonomske razsežnosti. Obenem ni več določeno, da bo Slovenija večala obrambne izdatke na 2 odstotka BDP. Takšno zvišanje bi namreč iz državnega proračuna vzelo več kot 400 milijonov evrov.

Za primerjavo povejmo, da smo lani za vse denarne socialne pomoči dali približno pol toliko denarja, pa smo v medijih ob letošnjem zvišanju lahko poslušali, kako tega državni proračun ne bo prenesel.

Zvišanje minimalne plače za drugačen razvoj Slovenije
Minimalno plačo se je Šarčev petorček v povezavi z Levico zavezal postopno dvigniti na 700 evrov neto brez vseh dodatkov, ki so sedaj vključeni v minimalno plačilo. Obenem bi minimalno plačo z letom 2021 usklajevali avtomatično po formuli. Ta dvig bi sicer povzročil tudi dvig vseh ostalih plač, kar bi v času, ko imamo eno najvišjih rasti v EU, morali biti sposobni izpeljati.

Gre za pomemben premik od politik večine dosedanjih vlad, ki so konkurenčnost dvigovale predvsem na račun postopnega nižanja standarda prek plač, ki se niso usklajevale z rastjo inflacije in produktivnosti.

Posledično danes kar dve tretjini zaposlenih prejema nižje plačilo od povprečnega, kar polovica pa prejema manj kot 943 evrov neto.

Na takšen razvoj države se je prilagodilo tudi vse več podjetij, ki so konkurenčnost iskale predvsem v nizkih plačah. Dvig minimalne plače bi zato podjetja prisilil v to, da bi konkurenčnost začela dvigovati na druge načine (npr. prek inovacij, novih produktov, boljše organizacije proizvodnje, prodora na tuje trge ipd.) Da bodo vzpodbujali takšen razvoj z davčnimi olajšavami na podlagi tehnološke naprednosti, pričakovane dodane vrednosti ter mednarodne konkurenčnosti, so zapisali tudi v koalicijsko pogodbo. Obenem se je koalicija zavezala k povečanju javnih in zasebnih sredstev za raziskave in razvoj na tri odstotke BDP.  

Več inšpektorjev za preganjanje kršitev pravic delavcev
Obe koalicijski pogodbi sta predvidevali tudi učinkovitejše delo inšpektorjev za delo in njihovo povečanje. Pogodba, usklajena z Levico predvideva njihovo podvojitev. Obenem je določena tudi prepoved veriženja pogodb, ki so podjetjem omogočala izigravanje zakonodaje. Minimalno plačilo nameravajo zajamčiti tudi za agencijske delavce.

Pogodbi sta predvidevali tudi zmanjšanje prekarnega dela med mladimi. Medtem ko je pogodba z NSi predvidevala olajšanje sklepanja rednih zaposlitev (z varno prožnostjo), pa z Levico podpisana pogodba govori zgolj o spodbujanju sklepanja tovrstnih pogodb.

Velik izziv pri zmanjševanju prekarnosti čaka vlado tudi pri zmanjševanju vse bolj razraščenega »espejevstva.« Na tem področju bolj konkretnih ukrepov še ne moremo najti.

Za bolj socialno Slovenijo
Pomembne in za najrevnejše prebivalce nujno potrebne izboljšave se sodeč po pokojninski reformi obetajo na področju socialnih zadev. Socialno pomoč nameravajo tudi po novem letu obdržati na 385 evrih. Do leta 2020 pa želijo vse minimalne dohodke dvigniti na 442 evrov, kolikor znaša zadnji izračunani eksistenčni minimum.

Urediti nameravajo status invalidov, kjer morajo sedaj nekateri posamezniki, ki niso zmožni delati, preživeti z nekaj sto evrov mesečno. V koalicijo so zapisali tudi dvig minimalnega nadomestila za brezposelnost. Vseh teh stvari v koalicijski pogodbi z NSi ni bilo, kar nazorno razkriva, da problemi teh skupin te stranke ne zanimajo preveč.

Razburjeni podjetniki in domnevno previsoki davki
V zadnjih tednih smo lahko veliko prebirali o ogorčenju podjetnikov zaradi višje obdavčitve osebnih prihodkov iz kapitala in rent, ki bi jih ponovno vključili v odmero dohodnine, kot je bilo to urejeno že pred letom 2006. Takrat je od idej o enotni davčni stopnji Janševe vlade, ki so jo zminirali sindikati, preživela edino ta izpeljava.

Tokrat lahko govorimo o preuranjenem odzivu podjetnikov, ki so začeli izvajati pritisk na vlado, še preden je ta sploh predstavila v pogodbi zapisane podrobnosti sprememb. Stališča nekaterih podjetniških organizacij v zadnjih letih postajajo vse bolj radikalna. Krivda za to pa leži tudi v tem, da je bilo v Gospodarski zbornici Slovenije leta 2006 odpravljeno obvezno članstvo v tej organizaciji, zaradi česar je morala radikalizirati svoja stališča, da je ohranila članstvo v tekmovanju z drugimi organizacijami.

Čeprav pri nas samo 11 odstotkov (v EU je ta delež v povprečju 20-odstoten) vseh davkov prispeva kapital (po čemer smo predzadnji v EU) in čeprav imamo četrto najnižjo statutarno stopnjo davkov na dobičke v državah OECD, s strani kapitala pogosto poslušamo o tem, da so naši davki odločno previsoki in med najvišjimi v svetu. 

Pričakovati je, da bo vlada v takšnih razmerah imela probleme z usklajevanjem predvidenih ukrepov, ki bodo šli proti temu, kar tovrstne organizacije smatrajo za branjenje svojih legitimnih stališč.

Ena izmed najbolj inovativnih in smiselnih idej, ki jih je v koalicijsko pogodbo zapisal Šarčev peterček, je 5-odsotna efektivna obdavčitev vseh podjetij. Ta meja bi lahko bi postavljena tudi nekoliko višje, saj bi jo vsa največja podjetja morala biti sposobna plačevati. Od 30 največjih podjetij pri nas namreč veliko podjetij skorajda ne plačuje nikakršnih davkov na dobiček, država pa zato izgublja milijone evrov.

Kakšni so resnični stroški zavez?
Med glavnimi očitki, ki so tudi iz vrst koalicijskih SMC in Stranke Alenke Bratušek leteli na vsebino koalicijske pogodbe je opozorilo o stroških vseh v pogodbi izraženih zahtev. Odhajajoča ministrica za finance Mateja Vraničar Erman je odhodke, kot je dejal mandatar Marjan Šarec, ocenila na 1,7 milijarde evrov. Toda pri tem je potrebno omeniti, da bi stroški toliko znašali, če bi bili vsi uvedeni takoj.

Veliko večinao ukrepov nameravajo uvesti postopoma. Obenem bi številni ukrepi prinesli v proračun tudi nove, več sto milijonov evrov visoke prihodke (npr. zvišanje prispevne stopnje za ZPIZ, efektivno davčno stopnjo na dobičke, večjo potrošnjo najnižjih slojev zaradi njihovega zvišanja prejemkov ipd.), kar se pri vsej zgodbi povsem pozablja.

Šarec je že dejal, da bodo načrtovani ukrepi odvisni tudi od makroekonomskih kazalcev. Pogosto je (namenoma) spregledano, da bi se ob tako visoki gospodarski rasti, kot smo jo beležili lani, že v prihodnjih dveh letih v proračunu nabralo za približno 2 milijardi evrov več sredstev, ki bi več kot pokrila omenjene stroške.

Koliko obljub bo koalicija izpolnila?
Opazno je, da je koalicijska pogodba usklajena z NSi mnogo bolj naklonjena interesom kapitala in veliko manj pozornosti posveča socialnim temam. Gre za programska izhodišča, ki so jih v devetdesetih letih z doktrino šoka že sprejemale države iz Vzhodne Evrope. Vendar tam te rešitve niso prinesle obljubljenega blagostanja in izboljšanja.

Dovolj je pogledati samo nam sosednjo Hrvaško, kjer je večino poosamosvojitvenega obdobja na oblasti desno usmerjena HDZ. Državo zaradi nizkih plač in pomanjkanja priložnosti vsako leto zapusti za celo Celje veliko število prebivalcev. Od osamosvojitve je državo zapustilo za štiri Maribore prebivalcev.

Pri obeh koalicijskih pogodbah je zanimivo tudi to, da namesto o ukrepih, kot je bilo zapisano v sicer po številu besed dvakrat daljši koalicijski pogodbi Cerarjeve vlade, pišeta o izzivih. Kot da so se snovalci koalicijske pogodbe tudi na deklarativni ravni zavedali, da bo ob manjšinski vladi, kjer bo v vladi sedelo kar pet strank, veliko časa namenjenega usklajevanju, kar bi znalo zmanjšati vladno učinkovitost in zaradi različnih interesov pripeljati do tega, da marsikakšen ukrep na koncu ne bo stopil v veljavo.

Čas bo pokazal, koliko od predvidenih ukrepov bo vladi uspelo realizirati. Pri čemer pa se morajo vse stranke, ki so zasnovale koalicijsko pogodbo zavedati, da bo njihov neuspeh pomenil, da bodo na prihodnjih volitvah precej verjetno doživele velik poraz in zmago močno drugačnih politik.

Z izjemo Levice, ki bi bila prav tako soodgovorna za vladni neuspeh, namreč v opoziciji drugih levo-liberalnih strank ne bo. To bi ob neodločni vladi krepilo moč desne opozicije, ki ji gredo na roko tudi mednarodne razmere.