100.000 evrov ali nove volitve?

Od 3. junija, ko smo preživeli državnozborske volitve, bo vsak čas minilo šest tednov, pa še nič ne kaže, da je na obzorju nova vlada. Ne samo to, niti obrisi bodoče koalicije in mandatarja niso jasni. Resda sta trenutno v igri le dva pretendenta, Marjan Šarec in Janez Janša, vendar sta vsak zase svojevrsten problem. Če ni dvomov glede Janševih operativnih sposobnosti in izkušenj, nenazadnje tudi osebnih stikov z evropskimi voditelji, potem je pri kamniškem županu, ki si želi postati 13. slovenski premier, situacija precej drugačna.

 

Šarec namreč nima kvalitet, ki so predpogoj za politično kariero na nacionalni ravni. Da bi bolje ilustrirali njegov realni domet, ga bomo primerjali z Zoranom Jankovićem. Drži, težko je primerjati Kamnik in Ljubljano, še težje bi bilo zaključiti, da sta oba “približno enako uspešna župana”. Verjetno bi anketa pokazala, da je Janković v zelo zelo veliki prednosti. A vseeno: tudi ljubljanski župan je nekoč poskušal delati politiko na nacionalni ravni. Na parlamentarnih volitvah je celo za las prehitel Janševo SDS - in dobil privilegij mandatarstva. Pozitivna Slovenija se je trudila in mučila, da bi sestavila vlado, Gašpar Gašpar Mišič delal čudeže in Janković je obljubljal takorekoč vse, samo da bi postal premier. Na koncu mu je vseeno spodletelo. Tako zelo mu je spodrsnilo na parketu nacionalne politike, da se letos ni več hotel blamirati in je ostal na Magistratu.

 

Kaj pa Šarec? Se je od svojega županskega kolega kaj naučil? Brez skrbi, ničesar. Ne samo da gre po isti poti, dela celo še hujše napake. In nima najboljše ekipe, s katero se je napihoval Janković. Celo Gregor Golobič se previdno drži v ozadju in noče tvegati s trhlim Šarcem. Epilog bo zato popoln brodolom. Šarcu ne bo uspelo sestaviti koalicije. V to sem skoraj prepričan (in doslej sem se le redko zmotil, ko sem se šel "politično prerokovanje”).

 

Kaj to pomeni za državo? V bistvu Šarčev polom ne rešuje ničesar in nikogar. Niti Janši ne pomaga, kajti tudi če Šarcu ne uspe, to še ne pomeni, da bosta Alenka Bratušek in Miro Cerar zdrvela v objem k Janši, ki lahko zares računa le na NSi in potihem tudi na Jelinčiča. In tudi če ga podpreta oba manjšinska poslanca, še vedno potrebuje deset glasov, da je na “varni strani” in ida bo mel nekaj glasov večine v državnem zboru.

 

Je že res, da je Bratuškova dovolj pragmatična, da bi šla v koalicijo tudi z Janšo, če bi dobila dovolj mamljivo nagrado. Večji problem bi bil s Cerarjem oziroma njegovo stranko SMC. Kot politični diletant je namreč profesor Miro zadnje mesece papagajsko ponavljal, da z Janšo niti pod razno ne bi šel v vlado. Nenazadnje si polovica poslanske skupine, sploh tisti del, ki simpatizira s kastriranim Milanom Brglezom, ne želi biti del desnosredinske koalicije. Manj komplikacij bi bilo s poslanci Marjana Šarca, še posebej ob zavedanju, da nove predčasne volitve pomenijo novo iskanje služb.

 

Ekonomskih razlogov nikar ne podcenjujte. Po zadnjih volitvah več kot polovica bivših poslancev nima služb. Mislite, da bi bilo zdaj kaj boljše? Niti slučajno. Nove volitve bi najverjetneje pomenile izpad upokojenske stranke iz parlamenta (ob misli, da bi se znebili Karla Erjavca in njegovega izsiljevanja, so mnogi že danes blaženi), precejšen udarec pa bi prinesle tudi SMC in seveda Marjanu Šarcu, ki bo - potem ko mu ne bo uspelo sestaviti koalicije - postal politični luzer leta.

 

Če torej upoštevamo, koliko ljudi bi ostalo brez službe, potem se sestavljanje bodoče koalicije lahko precej spremeni. Poslanske skupine lahko odločijo tudi drugače. Možna bi bila celo manjšinska vlada. Vse samo zato, da bi si petdeset ali šestdeset predstavnikov ljudstva za nekaj let, morda celo za cel štiriletni mandat, zagotovilo plače. In ko smo že pri številkah: upoštevaje, da je povprečna minimalna poslanska plača brez vseh dodatkov, dnevnic, nadomestil in drugih apanaž 2.000 evrov (neto), znese to v štirih letih skoraj 100.000 evrov. Kako bi ob teh številkah razmišljal povprečni Slovenec? Bi ga zanimala (ne)sposobnost Šarca ali izključevalnost Janše? Dajte no, saj se hecate, mar ne? Denar je vendar denar.

 

Skratka, tudi če Šarcu ne bi oziroma mu ne bo uspelo, problem brezvladja še ni rešen. Kot trenutno kaže, Janši prav tako ne bo uspelo dobiti 46 glasov, da bi lahko sestavil vlado. Zaradi tega je povsem realna možnost razpisa novih predčasnih volitev pozno jeseni letos. Predsednik republike Borut Pahor jih bo razpisal s težkim srcem, vendar če ne bo imel druge možnost, bo to pač edina rešitev.

 

Sreča v nesreči je kvečjemu to, da so javne finance relativno stabilne, da je ekonomija (za zadaj) še v konjunkturi in da na obzorju ni videti neke resne krize (morda se lahko z novim migrantskim valom to spremeni čez noč). Kaj bi nove predčasne volitve pomenile za sedanjo deveterico parlamentarnih strank, ni težko uganiti. V vsakem primeru bo po prihodnjih volitvah v državnem zboru manj strank. Ali bo Janši potem le uspelo priti na oblast, je težko reči, vendar to ni izključeno. Morda je prav ta paranoja tista, ki bo t.i. levico in sredino pripeljala do zasilne rešitve: odstranitve Šarca in angažiranja nekakšnega “neodvisnega tretjega človeka”. 

 

Imena že krožijo ...