Slovenija in Hrvaška leto dni po odločitvi arbitražnega sodišča vsaka na svojem bregu

Slovenija in Hrvaška leto dni po objavi arbitražne razsodbe o poteku meje med njima ostajata trdno vkopani na svojih bregovih. Hrvaška vztraja, da je iz arbitražnega postopka izstopila, in ponuja dvostranski dogovor. Slovenija na drugi strani tudi zaradi preteklih izkušenj vztraja, da je treba razsodbo uresničiti. Morda tudi s tožbo.

Arbitražno sodišče je 29. junija lani odločilo, da meja med Slovenijo in Hrvaško po kopnem večinoma poteka po mejah katastrskih občin, kar pomeni, da je na mnogih območjih ostala razdrobljena in neživljenjska, zlasti ob Muri ali v Beli krajini v vasi Brezovica. Slovenija je dobila sporno območje pri Hotizi, Hrvaška pa levi breg Dragonje.

Na morju je sodišče veliko večino Piranskega zaliva prisodilo Sloveniji. Določilo je tudi 2,5 navtične milje široko območje stika Slovenije z odprtim morjem, t. i. junction, ki sicer de iure ostaja hrvaško teritorialno morje, a tam Hrvaška ne sme ovirati plovbe plovilom, ki iz mednarodnega plujejo v slovensko morje ali obratno, pa tudi sicer ne sme izvajati dejanj, ki bi lahko ovirala to povezavo slovenskega morja z mednarodnimi vodami.

Čeprav je Slovenija morda pričakovala ugodnejšo rešitev, je slovenska politika z vlado Mira Cerarja na čelu takoj zagotovila, da bo odločitev sodišča spoštovala in jo uresničila. Kljub nekaj kritikam s strani opozicije je slovenska politika ostala enotna.

Na Hrvaškem pa še naprej ponavljajo, da arbitraža ne velja, saj so izstopili iz procesa zaradi "kontaminacije postopka" z nedovoljenimi pogovori med slovensko agentko in arbitrom, pa čeprav je sodišče že v vmesni sodbi leta 2016 presodilo, da to ni bila tako velika kršitev, da sodišče ne bi moglo končati svojega dela.

Prizadevanja - ne s strani Slovenije ne s strani Evropske komisije ali drugih evropskih držav - da bi Hrvaško vendarle prepričali v spoštovanje arbitražne razsodbe oziroma mednarodnega prava, doslej niso obrodila sadov.

Nobena država ni izrecno podprla hrvaških stališč, da arbitraža ni zavezujoča. Je pa Hrvaška dobila kar nekaj podpore - najpomembnejše morda s strani ZDA - za stališče, da je vprašanje meje dvostranski problem.

Zagreb se je skušal pokazati kot pripravljen na dialog. Hrvaški premier Andrej Plenković je Cerarju 19. decembra lani v Zagrebu celo predlagal "pravni okvir" za dvostransko rešitev, vendar ga je slovenski premier zavrnil in vztrajal, da se je mogoče pogovarjati le o implementaciji arbitražne razsodbe, za kar sta imeli državi v skladu z arbitražnim sporazumom pol leta časa, torej do 29. decembra lani.

Slovenska vlada je bila odločena, da bo določila iz arbitražnega sporazuma izpolnila in je kljub odklanjanju Hrvaške začela postopke za implementacijo razsodbe na področjih, kjer jih je lahko izvedla sama. V ta namen je državni zbor sprejel paket t. i. implementacijskih zakonov.

V Zagrebu sicer vztrajajo, da enostranska implementacija arbitraže ni mogoča, in tudi v Ljubljani priznavajo, da bo za dokončno označitev meje na terenu in uskladitev evidenc potrebno sodelovanje južne sosede. Kljub temu je Slovenija s 30. decembrom lani začela arbitražno razsodbo izvajati tudi v praksi, zlasti na morju, kjer je meja določena s koordinatami in dodatno sodelovanje Hrvaške ni potrebno.

A so takoj izbruhnile težave oziroma "ribiška vojna"; hrvaški ribiči so tudi ob spodbudah premierja Plenkovića še naprej ob policijski podpori prečkali mejo, ki jo je določila arbitraža. Slovenska policija in ribiški inšpektorat pa sta jim začela pošiljati kazni. Hrvaška je enako odgovorila proti slovenskim ribičem, ki so prečkali sredinsko črto v zalivu, kjer Hrvaška vidi mejo.

Uresničevanje arbitražne razsodbe na kopnem poteka manj dramatično. Slovenija je z interventnim zakonom omogočila slovenskim državljanom in podjetjem, ki so po arbitraži ostali na hrvaški strani, da se preselijo na slovensko stran. Za to je predvidela tudi finančno pomoč. Proces zaenkrat poteka brez težav, skupno pa je namero za preselitev doslej izrazilo 32 družin s 84 osebami, so za STA pojasnili na vladnem uradu za komuniciranje.

Da bi Hrvaško morda vendarle prepričali v spoštovanje arbitraže, Slovenija zdaj upe polaga v Sodišče EU, pred katerim namerava na podlagi 259. člena pogodbe EU tožiti Hrvaško, ker ji zaradi nespoštovanja arbitražne odločitve o meji onemogoča izvajanje evropskega prava.

V skladu s predpisano proceduro je vlada Mira Cerarja 16. marca poslala Evropski komisiji pismo z elementi tožbe, komisija pa naj bi se v treh mesecih odločila, ali bo postopek prevzela sama ali bo to prepustila Sloveniji. Rok se bo iztekel 18. junija.

Če komisija postopka ne bo prevzela sama, je Cerarjeva vlada napovedovala, da bo Slovenija takoj po izteku trimesečnega roka tožbo vložila sama. Cerar je za to dobil tudi zeleno luč v zunanjepolitičnem odboru DZ, še preden je odstopil kot premier, in v ta namen je vlada 14. marca sprejela ustrezen sklep.

Ali bo Cerar to možnost izkoristil, ni jasno. Morda bo ta korak prepustil novi vladi, glede na to, da se Sloveniji nikamor ne mudi, saj ni nobenih rokov, do kdaj mora vložiti tožbo.

Stranke, ki so se uvrstile v nov sklic DZ, sicer nadaljevanju tega postopka glede na predvolilne izjave ne nasprotujejo, razen SNS.