Mostovi (Hidak)

Točno tako se je imenovala (ali se še?) oddaja na RTV SLO, ki je namenjena madžarski manjšini v Sloveniji. In prav to je beseda, o kateri bi moral Janez Janša, ko bo najverjetneje dobil v roke mandat od predsednika države, ponovno premisliti. Kajti prav to je največji problem Slovenije, pa tudi SDS-a. Vse namreč kaže, da je Janez Janša mostove bolje in veliko prej izgradil z Viktorjem Orbanom in njegovimi tajkuni iz sosednje Madžarske, kot pa s samimi ljudmi in političnimi strankami v Sloveniji.

Prav to je bil problem, na katerega je tudi nekdanja predsednica NSi Ljudmila Novak dolgo časa opozarjala – na dejstvo, da je predsednik SDS-a preveč izključujoč in da bo takšna politika desnici onemogočala prihod na oblast. Kmalu je bila zamenjana – prišel je Matej Tonin, ki je Janši seveda veliko bolj po volji, obljubljal je deset odstotkov na volitvah, potem pa so ga kamere televizij in novinark, ki jih je zanimalo, ali bo odstopil, kot je napovedal, zaman iskale v štabu njegove stranke.

Medtem je odstopil Marko Zidanšek. Mesec dni pred tem je vso Slovenijo prelepil s plakati, da »Slovenija ni Ahmad«, nato pa dosegel precej klavrn rezultat. Marko Zidanšek se je hvalil z »dobro finančno kondicijo, toda očitno je, da je celo Zmago Jelinčiču z delčkom tistega, kar je porabila SLS, uspelo doseči precej več. Opozarjanje na probleme, ki jih prinašajo begunci, je seveda legitimno in pogosto tudi na mestu, še posebej v situaciji, ko vodilni mediji o tem poročajo zelo »v rokavicah.« Toda tudi pretirano napihovanje tega problema se je SLS-u očitno vrnilo kot bumerang.

Po volitvah so se številni analitiki znova zgražali nad volilnim sistemom v Sloveniji. Toda nihče se ni zgražal nad politiki, ki najbolje vedo, kakšen sistem imamo, hkrati pa s svojimi nastopi neprestano kopljejo globoke jarke med svojimi in drugimi strankami. To pa še posebej velja za SDS. Odkrito povedano ima SDS v svojem programu tudi točke, pod katere bi se lahko podpisal skoraj vsak dobromisleč državljan. Tudi v času, ko je SDS vladala, ni bilo vse narobe in marsikaj je bilo narejeno dobro. Toda ni problem v programu. SDS bi morda lahko dosegla veliko več glasov, toda za to bi morala omiliti svojo retoriko, se odreči nekaterim predsodkom do levega pola politike, odvreči nekaj ideološke navlake in manire obkladanja vseh, ki se ne strinjajo z njimi z najrazličnejšimi vzdevki in etiketami. Toda predsedniku SDS to, žal, ne gre dobro od rok. Celo na dan volitev, ko so novinarji »zmagovalca na papirju« dolgo časa čakali (le kaj je počel?) ni zmogel, da ne bi znova duhovičil o »trenirkarjih.«

In prav zaradi tega je sedaj Slovenija znova pred dvema slabima izbirama – da se z vlado najprej (neuspešno) ukvarja Janša, nato pa z nepotrebno zamudo dobimo Šarčevo pisano vlado, ki bo zaradi številnih strank in krize, ki se že vali izza ovinka (najprej zaradi Italije) težko kos vsem izzivom. Pot iz teh dveh pasti je enostavna – s pomočjo neke »velike koalicije«. Toda ta pot je žal – zaprta.

Zakaj že? Zato, ker je prav Janez Janša v svojih nastopil uspešno »rušil mostove« in si iz nekdanjih zaveznikov – na primer DeSUS-a, ki ga je za mandatarja podprl še pred samo šestimi leti – ustvarjal sovražnike. Povsem po nepotrebnem.

Seveda, ko je Janez Janša v studiu POP TV kot izmuzljivega lažnivca, ki se prikrito pogovarja z Janšo, novinarjem pa o tem laže, prikazal Marjana Šarca in nato (ko mu je Dejan Židan obrnil hrbet in odkorakal iz studia!) na enak način še Židana – je bilo to seveda morda zelo všeč Janševi volilni bazi. In morda je nekaj desetin odstotkov volivcev zaradi tega Janševega »stunta« dalo še dodaten glas SDS-u, toda istočasno si je Janša s temi »minami« zapravil priložnost, da že v tednu, ki je pred nami - sestavi vlado. So se mu torej te retorične bombe res splačale?

Nauk te zgodbe je preprost; da, mostove (hidak) je treba graditi.

Ampak ne (samo) proti Madžarski.

Najprej jih je treba zgraditi doma.