REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

V postelji z Janšo

Vrsta javnomnenjskih raziskav, objavljenih v zadnjih dneh, kaže na osupljive metodološke spodrsljaje agencij, ki jih opravljajo, kot tudi na konflikte interesov ter predvsem na jasen poskus zlorabe tega instituta, da bi v fotofinišu predvolilne kampanje vplivali na javno mnenje.

To, kar berete, je komentar. Moje, uredniško mnenje. Lahko, da se motim, lahko, da se ne boste strinjali z mano, vendar vam zagotavljam, da je vse, kar boste prebrali, preverljivo. Tema komentarja so manipulacije z javnim mnenjem. Jasno, da Slovenija ni edina država, kjer se to dogaja. So pa pri nas običajno aktualne “milejše oblike”, podobno kot to velja za nevarnosti, ki prežijo na novinarje in urednike. V Sloveniji niso še nikogar ustrelili, povozili do smrti ali ugrabili. Razen zgodbe z Mirom Petkom davnega leta 2001 se ne srečujemo z resnimi grožnjami žurnalizmu. Ko so zadnjič v Črni gori v nogo ustrelili znano preiskovalno novinarko, sem tvitnil nekaj takšnega, kot “še dobro, da je pri nas drugače, da ni potrebno uporabljati mafijskih metod pri novinarjih in urednikih, saj zadostujeta že lepa beseda in kak evro”.

Če to ne bi držalo - pa ne govorim o neposredni korupciji, da me ne bo kdo napačno razumel -, potem bi tudi pri nas pokalo, posamezniki pa bi verjetno živeli pod policijsko zaščito. Toda tega filma v Sloveniji ne boste videli, ker se o večini stvari, s katerimi bi se morali ukvarjati tudi mainstream mediji, dogovori pod mizo. Na nek način velja to tudi za prevolilno kampanjo oziroma favoriziranje političnih strank. Zakaj bi se sprenevedali, če pa je jasno kot beli dan, da skoraj vsi mainstream mediji zaradi osebnih oziroma ekonomskih interesov njihovih lastnikov odkrito ali prikrito navijajo za status quo v politiki oziroma strašijo bralce pred “političnim ekstremizmom”. V predvolilnih soočenjih politiki, ki so celo kot lažnivci podpovprečni, sprenevedavo ponavljajo fraze o “izključevalnosti” in o tem, kako bodo sklepali povolilne koalicije samo z “demokratičnimi” strankami.

Imamo mar tudi nedemokratične stranke? Celo legalne? Drži, da bo med 23 kandidatnimi listami 3. junija nastopila tudi Socialistična partija Slovenije, katere program je nenavaden, morda v določeni meri tudi družbeno utopističen in politično neobrušen. A k nasilnemu prevzemu oblasti, terorističnih akcijah zoper kapitaliste in buržoazijo niti ti “socialisti” ne pozivajo več. Evolucija? Josip Broz, če bi nastopil na teh volitvah, bi bil verjetno aretiran, saj bi pozival k nasilni spremembi družbenega reda, likvidaciji določenega razreda ter dejanjem, ki jih nobeno ustavno sodišče ne bi moglo spregledati. Da, komunisti v tistem starem, primitivnem smislu iz 20. stoletja bi bili danes vsekakor prepovedani. Ne le pri nas, pač pa povsod po svetu. Razen seveda tam, kjer so še vedno na oblasti: v Venezueli, na Kubi in v Severni Koreji.

A če se vrnem na manipulacije z javnim mnenjem v predvolilnem času: napihovanje podpore SDS, ki jo levičarski mainstream označuje kot ekstremistično stranko (zakaj potem ne sprožijo pobude pred ustavnim sodiščem za njeno prepoved?!), ima lahko en sam cilj - mobilizacijo naveličanih in apatičnih volivcev leve sredine, ki so 3. junija želeli bojkotirati tudi te volitve. Kajti volilna udeležba bo izjemno nizka, morda bo komaj presegla prag 50 odstotkov, zato bodo odločali že prepričani in predvsem “na hitro” oziroma “tik pred zdajci” opredeljeni volivci. Teh pa je ta trenutek še skoraj petina.

S čem jih mislijo prepričati? S strahom. Kajti celotna slovenska levica tokrat sploh nima nobene vsebinske kampanje, kar je sramotno. Namesto tega govorijo samo še o fenomenu Janša. Namesto da bi ponujali alternativno dosedanji kastrirani Cerarjevi koaliciji, strašijo ljudi z nekom, s katerim tako ali tako - če jim seveda verjamete - nihče noče skočiti v koalicijsko posteljo. Janše se vsi otepajo, vsi ga na soočenjih napadajo in tudi če mu ankete trenutno najbolje kažejo, deluje kot gobavec v politiki. 

Letošnja predvolilna kampanja je najbolj izključevalna doslej - in k temu so odločilno pripomogli prav tisti, ki pred izključevalnostjo svarijo. Navidezni paradoks močno spominja na mirovniška gibanja v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja na Zahodu, ko so protestniki na shodih za mir zganjali nasilje, pretepali nasprotnike in povzročali materialno škodo. Ni ga hujšega, kot se je dobesedno boriti za mir. Zato se v teh dneh zdi, da bo šel po 3. juniju lahko Janša v koalicijo kvečjemu sam s sabo ...

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

urednistvo@insajder.com