Desnice in levice ni več, so le sposobni in nesposobni

Ko sem pred dnevi gostoval v eni izmed večernih informativnih oddaj, sem med drugim odgovarjal tudi na vprašanje, ali bo šlo na junijskih parlamentarnih volitvah ponovno za glasovanje med levico in desnico, Kučanom in Janšo, komunisti in antikomunisti. Na srečo sem imel pol minute časa, da sem lahko vsaj spodobno odgovoril na to, po mojem mnenju izjemno pomembno dilemo. Kajti odgovor je jasen. Ne, ne gre za takšno dihotomijo, pravzaprav bodo letošnje volitve, vsaj tako kaže, najmanj ideološke volitve doslej, kar je seveda pozitiven korak, premik k normalizaciji. Vsaj na prvi pogled.

 

Bojim se, da res samo na prvi pogled. Kajti če že nimamo opravka s težkimi, ideološkimi ali svetovnonazorskimi prevolilnimi temami, kar se mi zdi, ponavljam, pozitiven premik, pa imamo problem v vsebini oziroma z vsebino. Kajti junijske volitve v državni zbor bodo očitno ena najmanj vsebinskih volitev doslej, kar seveda ni dobro. Fenomen strank, ki so nastale tik pred volitvami, v njihovih programih pa ne boste našli nobenih pametnih idej ali drznega programa, je zasenčil nekaj konkretnih tudi utemeljenih programov obstoječih, tj. etabliranih strank. V tem pogledu pa nam kaj malo pomaga dejstvo, da se v kampanji enkrat za spremembo ne obmetavajo s komunisti in domobranci, levimi in desnimi, če pa na drugi strani razen dveh opozicijskih strank in ene vladne ne slišimo konkretnih programov in načrtov. Poleg tega imamo - kar je zagotovo ena najhujših težav Slovenije - že predlogo na oblasti neodločne, nekarizmatične in relativno nesposobne like. V času gospodarske rasti sicer to še ni recept za katastrofo, vendar se bodo leta debelih krav enkrat iztekla, verjetno v prihodnjih dveh letih. Takrat bo nekompetentni, prestrašeni premier hitro izpustil krmilo iz rok, kar pomeni, da se lahko hitro znajdemo v zelo krizni situaciji.

 

Pahor in Cerar sta bila prototipa predsednikov vlad, ki niso za krizne razmere. Drnovšek, Janša in deloma celo Bratuškova so se, naprotno, vsaj malo izkazali tudi v “izrednih” razmerah. Največja iluzija - na žalost pa so Slovenci kot precej “lahek” in naiven narod idealni za to - bi bilo verjeti, da bo obstoječe ekonomsko blagostanje v Sloveniji še kar trajalo. Tja nekam v nedogled. Lahkoverno bi bilo živeti v prepričanju, da je Evropska unija večna, Rusija zaveznica, Hrvaška prijateljica, migranti iz Afrike in Bližnjega vzhoda pa preteklost.

 

Pogled skozi okno v središču Ljubljane resda razkrije modro nebo brez oblakov, množico novih avtomobilov na cestah, polne ulice turistov in lepo oblečene domačine. Morda je res vse tako idilično in morda bodo zato mnogi volivci 3. junija glasovali za stranke, ki nimajo programa, ampak le obraze; podprli voditelje, ki so že bili na oblasti, pa se niso pretirano izkazali - a ker ni bilo krize, niti niso naredili nobene usodnejše napake … Morda je res nemogoče Slovencem v času izobilja prodajati zgodbo o temnejših časih, ki prihajajo. O nujnih ukrepih in reformah, ki se jih bo treba lotiti. O voditeljih, ki morajo biti sposobni in odločni. O kopici sistemskih sprememb, zaradi katerih je ohromljen razvoj na številnih področjih…

 

Bolj ko razmišljam o idealnem profilu bodoče vlade, bolj sem prepričan, da potrebujemo koalicijo, v katerih bo dovolj strank, da bodo imele ustavno večino, v programu oziroma koalicijski pogodbi pa vse tisto, kar je nujno potrebno za normalno in uspešno prihodnost Slovenije. Ali bodo ključni akterji takšne kompromisne, vendar učinkovite koalicije levičarji in desničarji, pa je pomembno približno toliko kot lanski sneg.