Danes Ljubljana praznuje svojo osvoboditev

Devetega maja Ljubljana praznuje svojo osvoboditev. Zgodaj zjutraj 9. maja 1945 so namreč v Ljubljano namreč vkorakale enote 29. divizije in 7. korpusa slovenske partizanske vojske in osvobodile mesto. V začetku maja 1945 so se namreč partizanske enote približale Ljubljani, razvnemali pa so se tudi hudi spopadi. Najmočnejša je bila sovražnikova obramba na Orlah, ki jo je 15. partizanska brigada premagala šele 9. maja ob 3. uri zjutraj.

Ljubljano so z žico odrezali od zaledja

Približno dve uri kasneje se je oglasila sirena na glavnem kolodvoru, na ljubljanskem gradu pa je zaplapolala velika zastava. Ljubljanska brigada je na Magistratu izobesila slovensko zastavo in s tem oznanila osvoboditev mesta in konec štiriletne okupacije. Nato so v mesto vkorakali partizani, ljudje pa so osvoboditelje z navdušenjem pozdravljali.

Ljubljana je bila okupirana štiri leta prej, ob napadu sil osi na Jugoslavijo. Ljubljano so namreč 11. aprila 1941 zasedli oddelki italijanske vojske. Nato je bila 27. aprila ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je junija leta 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto (OF), Ljubljana pa je postala tudi sedež vodstva OF-a in glavnega poveljstva partizanske vojske. OF je organiziral pirotehniko, saniteto in intendanco. Pripadniki VOS-a so po mestu izvajali tudi včasih upravičene, včasih pa tudi neutemeljene likvidacije.

V letu 1942 in 1943 je v Ljubljani delovalo več kot 400 uličnih, hišnih in rajonskih odborov OF-a, pet ilegalnih tiskarn in nekaj deset ciklostilnih tehnik. Od 7. novembra 1941 do aprila 1942 je oddajal znameniti ilegalni radio "Kričač", tedaj edini odporniški radio v Evropi.

Okupacija Ljubljane je v evropski zgodovini posebna tudi zato, ker je bilo le malo naselij popolnoma okupiranih in odrezanih od zaledja z žično ograjo. Postavljanje žice se je začelo 22. februarja 1942 zvečer na ukaz Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino Graziola in poveljnika 11. armadnega korpusa generala Maria Robottija.

Ob osvoboditvi Ljubljane pogosto tudi pozabljamo, da je bilo samo še nekaj dni pred osvoboditvijo Ljubljane stanje v mestu precej drugačno. Ob koncu vojne je namreč iz ilegale stopil »Narodni odbor«, ki so ga sestavljali politiki protikomunističnega in protirevolucionarnega tabora. Ko je postalo jasno, da bo nacistična Nemčija vojno izgubila, so od novembra leta 1944 potekali napori za ustanovitev »Narodnega odbora« (NO), ki je zaživel decembra leta 1944. Sestavljalo ga je 13 članov, od tega sedem predstavnikov Slovenske ljudske stranke, šest pa predstavnikov drugih političnih skupin, kar je v praksi pomenilo pet članov Jugoslovanske narodne stranke JNS ob enem pripadnikov socialistov, ki jih je predstavljal Celestin Jelenec. Odbor je sprejel posebno »narodno izjavo«, ki jo je odpisalo okoli 290 članov strank, okoli 250 članov SLS in 40 liberalcev.

Izjava je imela datum 29. oktober 1944. Zahtevala je Zedinjeno Slovenijo kot del federativne kraljevine Jugoslavije pod vodstvom Karadjordjevićev, kjer bi imela zvezna država le omejene pristojnosti. Ustavo naj bi sprejeli le s potrditvijo kvalificirane večine prebivalcev vsake nove zvezne države. Narodni odbor je želel oblikovati tudi »Slovensko narodno vojsko«, ki naj bi jo sestavljale vse protipartizanske enote, tako domobranci, kot kralju zvesta »plava garda« oziroma Jugoslovanska vojska v domovini« (JVvD). Najpomembnejša vloga je bila zaupana generalu JVvD Ivanu Prezlju. Dokumente o ustanovitvi vojske so pripravili že do sredine januarja leta 1945. Večina častnikov te vojske – okoli 340 – je bilo pripadnikov domobranskih enot. Šele sredi aprila je bil Prezelj, ki sicer ni maral »klerikalcev« in je bil z vodstvom NO dalj časa v sporu, imenovan za poveljnika nove vojske.

Domobranci so zadnje dneve vojne tako zamenjali svoje embleme in jih nadomestili s kraljevimi kokardami. Vendar je nato Titova 4. armada prodrla na Primorsko, kjer je ostalo poveljstvo nove vojske z Ivanom Prezljem na čelu, medtem ko sta Ljubljano pred partizani branili le še dve diviziji domobrancev. Narodni odbor je 3. maja na Taboru sklical zasedanje obnovljene Slovenske zaveze, na kateri so prebrali izjavo o ustanovitvi narodne države Slovenije. Slovenski narodni vojski so poverili nalogo »zavarovanja slovenskih meja.« Odločili so se tudi poslati brzojavke nekdanjemu ministru Kreku, predsedniku ZDA Harryju Trumanu in britanskemu premierju Winstonu Churchillu ter kralju Petru II, ki so ga povabili na »svobodno slovensko ozemlje, ki ga drža vaše zveste čete.«

Natisnjeni letaki in diplomatski potni listi

Dan pozneje je izšel Slovenec s poročilom o zasedanju. Posebnega navdušenja v Ljubljani ni bilo opaziti, izobešenih je bilo le nekaj slovenskih zastav. Narodni odbor je ne glede na to v Ljudski tiskarni naročil 5000 plakatov s proklamacijo zasedanja na Taboru ter 50 000 letakov z isto vsebino ter še 10 000 izvodov narodne izjave. Ob tem so imeli pripravljene dokumente o izvajanju oblasti, pa tudi himno, grb, izkaznice za člane narodnega odbora, razne dovolilnice, tudi v angleščini in celo diplomatski potni list. Pesnik dr. Alojz Gradnik je že pripravil tudi pesem – dobrodošlico za primer prihoda zaveznikov v Ljubljano. Domobranskim enotam so poslali depešo s sporočilom, da je Narodni odbor prevzel oblast ter da se je treba »izogibati konfliktom z Nemci«, medtem ko se »operacije proti partizanom nadaljujejo v sporazumu z nemško oboroženo silo«. Sedmega maja se je južno od Ljubljane oblikovala nemško- domobranska obrambna linija. Tu sta imeli 15. in 18. partizanska divizija kar nekaj izgub. Osmega maja so domobranci dobili ukaz za umik. Vendar je bilo že prepozno.

Osamosvojitev domobranstva od nemškega poveljstva tako ni uspela niti v zadnjih dnevih pred osvoboditvijo Ljubljane, ki so jo partizani osvobodili 9. maja zjutraj. Naslednjega dne, 10. maja, je v Ljubljano prišla narodna vlada Slovenije, ki je bila imenovana 5. maja v Ajdovščini. Člane vlade, ki ji je predsedoval Boris Kidrič, je na Kongresnem trgu pričakala velikanska množica z zastavami, napisi in cvetjem.

V spomin na te dogodke praznuje mesto Ljubljana 9. maja svoj praznik, ki ga že vrsto let poleg drugih prireditev zaznamuje tudi pohod po 35 kilometrov dolgi Poti spominov in tovarištva; torej prav po poti, kjer je nekoč stala žičnata ograja.