(Ne)svoboda »osrednjih« medijev

Tudi letos so se mediji in novinarji po vsem svetu ob 3. maju, Unescovem dnevu svobode medijev razpisali o medijskih svobodah doma in po svetu. To je, brez dvoma, pomembna tema. Brez svobodnih medijev ni svobodne družbe in tako naprej. To litanijo poznamo. In kot zmeraj smo tudi letos lahko poslušali najmanj dve plati iste zgodbe; ameriški State Department je grmel o nesvobodi medijev v avtoritarnih državah kot so na primer Kitajska, Rusija, Venezuela in Iran (ki so hkrati, po ameriški zakonodaji, tudi »nasprotnice« ZDA v zunanji politiki), predvsem ruski in kitajski mediji pa so opozarjali na pristranskost zahodnih medijev in dvojne kriterije ZDA, ki, na primer uboja dveh palestinskih novinarjev v Gazi, sploh ni omenila kot resno kršitev svobode medijev.  

Slovenija je že kar nekaj časa na »zahodu« in se zato navkljub laskavim ocenam (večinoma zahodnih) organizacij za oceno svobode tiska uvršča kar visoko na lestvicah domnevne »svobode«. Toda kakšna je res ta, »zahodna« svoboda tiska? Lahko bi rekli, da je pogosto nič kaj »zahodna« in zelo »zahojena.« Kot novinar in urednik (neka časa tudi v enem od slovenskih »mainstream«) medijev sem si to zahodno cenzorsko mašinerijo lahko ogledal tudi zelo od blizu. Teoretično pa je njene stranpoti v eseju o tem, zakaj so vodilni mediji na »zahodu« dejansko »vodilni« najbolje že leta 1997 opisal Noam Chomsky. In Chomsky lepo opiše, zakaj so tudi na prvi pogled »svobodni« zahodni mediji zelo pod nadzorom vladajočih elit in so v resnici pogosto zelo »nesvobodni«, le na drugačen način kot tisti (z »vzhoda«), ki so pod neposrednim državnim nadzorom. 

Namesto teorije si lahko ogledamo nekaj praktičnih dokazov. Pred mesecem dni je bila Sirija s 105 manevrirnimi izstrelki napadena zaradi trditve, da so prebivalce v mestu Guta pripadniki sirske vojske preprosto zaplinili. Večina svetovnih medijev je brez preverjanja povzela očitno lažno (in celo spremenjeno) novico pristranskega urada, ki se je sklicevalo na trditve pripadnikov humanitarne organizacije z zelo jasnimi zvezami z »uporniki«. Še predno je bila (ne) resnica odkrita, so že padale bombe. Večina medijev na zahodu je to seveda pozdravila. Šele novinar Robert Fisk je rešil čast zahodnega novinarstva in prvi, ko je prišel na »kraj zločina« sporočil, da je šlo za velik »nateg.« Za laž. Za njim je tako naredilo še nekaj, toda zelo malo novinarjev. Večina slovenskih medijev je raje varno ostala na drugi strani – v greznici laži, iz katerih je dan za dnem ponavljala očitne neresnice, ne da bi javnosti predstavila tudi drugo plat zgodbe. 

Priznam, da se mi obrne želodec zmeraj, ko vidim Karmen W. Švegel (in njej podobne), kako s tresočo ročico maha s svojim mikrofonom iz nekega varnega zavetja v Istanbulu ter z očitnim navdušenjem enostransko poroča z nekega novega prizorišča novinarskega zločina, od Libije do Sirije in tako naprej. Kdor navaja (nepreverjena) poročila anonimnih virov o domnevnem »kemičnem napadu« in istočasno, ne predstavi pomembna dejstva, ki mečejo sence dvomov na izrečene obtožbe, ta ravna v nasprotju z načeli novinarskega poklica. 

Toda na povsem enak način dela še horda podobnih novinarjev in medijev. To ni izjema, to je že običajna praksa. Vedno znova lahko opazimo enako bebavo navdušenje nad padci »režimov« in »intervencijami«, ki se končujejo s kaosom in uničenjem, o katerem ti isti mediji potem ne poročajo več. In v domači medijski krajini imamo na podoben način pravo gojišče raznih medijev, ki so vsi ali »levi« ali pa »desni« - in pač tako ali drugače prikrivajo tisto »napačno« stran zgodb, o katerih poročajo.  

Takšno medijsko poročanje, pa ne samo s strani nekih, v svetovnem merilu majhnih in obrobnih medijev, kot je RTV SLO, pač pa bistveno večjih medijskih korporacij, seveda ni samo medijsko »poročanje.« Je medijska priprava na vojne, ki se zelo približuje vojni propagandi. Na podoben način seveda tudi ruski mediji molčijo o zgodbi Vladimira Uganova, ki je morda naredil strup »novičok« za Skripalove. In britanski mediji hkrati popolnoma – to je res neverjetno – molčijo o priznanju predsednika Češke, da je tudi Češka izdelala »novičok.« Kar je trdila Rusija, zanikal pa celo predsednik češke vlade. To bi morala biti prava medijska bomba za vsak resen medij – toda večina britanskih medijev o tem vztrajno molči. 

Je to naključje? Seveda ni. 

Te medijske »slepe pege« so dokaz cenzure, ki poteka in se izvaja tudi v zahodnih medijih. Tiho, iz ozadja, na prvi pogled neopazno. In ta cenzura nas seveda, kot »del zahoda«, še posebej zanima. Zakaj in kako do tega prihaja, to pojasnjuje Chomsky, ki piše, da so »elitni mediji« pač »dobičkonosne korporacije«, ki so pogosto del večjih korporacij in predstavljajo »vrh strukture moči v zasebnem gospodarstvu«, ki ima zelo tiransko strukturo«. Kajti korporacije so »v resnici tiranije, nadzorovane od zgoraj.« Cenzura v teh medijih, o kateri seveda ne poroča nobena »lestvica nesvobodnega tiska«, je zato predvsem - kadrovska. Preprosto povedano: novinarji se v procesu »novinarske socializacije« naučijo, kaj in kako morajo poročati. Če ne – potem pač niso novinarji in uredniki! In zato jim nihče ne govori, »kaj naj poročajo.« To bi bila kršitev nenapisanih pravil. Vsi namreč točno vedo, o čem in kako morajo poročati. In tako cenzure, na prvi pogled – ni. 

Ali, kot pravi Chomsky, novinarji in uredniki v teh osrednjih medijih pogosto pravijo, da jim nihče ne govori, kaj naj pišejo, da je vse to govorjenje o pritiskih na medije čista »neumnost«, ker »nikoli niso pod pritiskom.« Chomsky komentira tako: »To je popolnoma res, toda bistvo je, da ti uredniki in novinarji sploh ne bi bili na svojih mestih, če ne bi že pokazali, da znajo napisati prave stvari, ne da bi jim to kdorkoli povedal. Če pa so na primer začeli v redakciji Metroja ali nekega drugega časnika in bi zasledovali napačno vrsto zgodb, potem sploh nikoli ne bi prišli do pozicij, na katerih lahko rečejo, karkoli želijo.« In prav zato so tudi naši »veliki« in »osrednji« mediji dejansko leglo nesvobode. Nesvobode, o kateri nihče ne poroča. Ker pravi novinarji in pravi uredniki vedo, da to - »ni tema.«

Nekaj povsem drugega pa so manjši, predvsem pa spletni mediji. Internet tudi tu širi meje svobode. Smo mi, na primer, nekoliko drugačni? Presodite sami. Na naših spletnih straneh ste vsekakor lahko prebrali tako pozitivne kot negativne zgodbe o emigrantih, o politični levici in desnici. In tudi obe strani zgodbe o zastrupljenih Skripalih. Ker nas ne zanima propaganda, pač pa resnica. Resnica pa najpogosteje, kot nas uči življenje, ni ne bela in ne črna. Pogosto je siva. Kot naš, novinarski vsakdan.