Zorman je z zakonom o igrah na srečo (ne)pošteno zavajal poslance

Pred kratkim sprejeta novela Zakona o igrah na srečo je sicer doživela veto v državnem svetu, kar pomeni, da bo moral o tem ponovno glasovati državni zbor in če poslancu Branko Zormanom in njegovim podpornikom ne bo uspelo zbrati 46 glasov, se jim bo poskus revolucije, kot so nekateri poimenovali rokohitrsko spreminjanje zakonodaje na tem področju, izjalovil.

V Sloveniji smo davkoplačevalci že kar navadili na škodljive zakone, ki vedno znova po denarnici udarijo davkoplačevalce. Toda nedavno sprejeti Zakon o igrah na srečo žal ne sodi zgolj v domeno nepremišljene zakonodaje. Gre za zakon, ki je v škodo vsem tistim, ki naj bi jim koristil. To so prepoznali tudi v Državnem svetu, kjer so svetniki predlagatelju zakona Branku Zormanu (SMC) očitali celo laži in korupcijo ter nato na čelu s prvopodpisanim Borisom Šuštaršičem, ki zastopa interese invalidov, nanj izglasovali veto.

Že v teku sprejemanja zakona so se proti takšnim predlaganim spremembam igralniške zakonodaje jasno opredelile vse ciljne skupine – športniki in športne zveze, invalidske in humanitarne organizacije, ki naj bi jim zakon »pomagal« do več sredstev za delovanje. Civilne organizacije so jasno povedale, da t.i. Zormanov zakon uničuje ravnovesje med škodljivimi posledicami in javnimi prihodki v proračun iz naslova športnih stav, ki je bilo pred uveljavitvijo Zormanovega zakona vzpostavljeno v Sloveniji.

Opozarjali so predvsem na dostopnost in odgovorno prirejanje športnih stavk ter izpostavljali primerjavo s Hrvaško ter drugimi državami, ki imajo liberalizirano področje stav. Hrvaške izkušnje namreč kažejo na pravo epidemijo zasvojenosti s stavami med vso populacijo. Indikator, ki vzbuja največ strahu in ki se ga najbolj bojijo tudi pri nas, je dejstvo, da je na Hrvaškem osem od desetih otrok v srednjih šolah vsaj enkrat že stavilo na izide športnih tekmovanj. Športna sfera si je po drugi strani izračunala, da bo z novim zakonom slovenski šport na letni ravni oškodovan za več milijonov evrov.

V zakon zavit predlog tujih interesnih skupin

Zakon, ki ga je predlagal poslanec SMC, so številni videli kot predlog interesnih skupin, portal siol.net in časopis Svet24 sta poročala celo o možnih Zormanovih koruptivnih ozadjih in povezavah s svojima bivšima delodajalcema iz ljubljanskega nočnega kluba Global, razvpitima bratoma Stary, ki sicer vse obtožbe zanikata, in vodilnim avstrijskim igralničarskem konglomeratom Novomaticom, ki že dolgo steguje svojo lovke proti Sloveniji. Kolegi novinarji so poročali, da sta sedaj Zormanova bivša šefa v podjetju Na zvezi, ki se ukvarja s športnimi stavami, aktivna kot solastnik in kot direktor.

Glede na dejstvo, da je imela koalicija svoj osnutek predloga v predalu in da sta Zormanovemu predlogu zakona nasprotovala tako vlada kot tudi ministrstvo za finance, ki je pristojno za to področje, je bilo očitno, da poslancu pri pripravi novele zakona niso pomagale strokovne službe državnega zbora. Kljub temu so bili nekateri kolegi poslanci naravnost navdušeni nad pravno utemeljitvijo in strokovnim jezikom, ki ga je v noveli zakona uporabil Zorman, saj so na podlagi besedila sklepali, da ima Zorman magisterij pravnih znanosti in več kot deset let prakse s pripravo kompleksnih pravnih besedil. Vsi so bili prepričani, da Zormanu ni moč očitati, da je za vložitev zakona prejel visoko finančno nagrado ali donacijo, saj je z novelo zakona dokazal, da bi se lahko po koncu mandata, ko bo zopet brez službe, z lahkoto preživljal kot strokovni sodelavec kakšne ugledne odvetniške pisarne, glede na izpričane kvalitete v Državnem zboru pa bi mogoče znal dobiti tudi kakšno ponudbo za menedžersko ali celo vrhunsko lobistično službo.

V minulem tednu smo sicer dobili potrdilo, da je Zorman zavajal javnost, saj so na dan prišli izsledki letošnje raziskave ugledne raziskovalne agencije Mediana, ki kažejo, da Slovenci za športne stave okoli 80 odstotkov denarja porabimo doma, zgolj okoli 20 odstotkov pa ga porabimo pri nelegalnih stavnicah iz tujine. Branko Zorman je namreč kampanjo za sprejem zakona utemeljeval ravno na (sedaj potrjenih izmišljenih) trditvah, da naj bi bilo razmerje ravno obratno in da bo njegov zakon prinesel dodatne prihodke v državni proračun. Pri tem je pozabil omeniti, da tuje internetne stavnice kljub liberalizaciji še vedno ne plačujejo davkov skorajda nikjer v Evropi. Njegovim trditvam niso nasedle ne športne zveze ne invalidi niti humanitarne organizacije, ki so mu odločno nasprotovale.

Kolegi poslanci so bili bolj dojemljivi za Zormanove razlage, zlobni jeziki celo natolcujejo, da naj bi jih prepričale neke številke, ki so bile omenjane pri prepričevanjih. Mimogrede, je mogoče kdo zasledil, da bi se glede na navedbe Siol.net in Svet24 o možni korupciji v državnem zboru iz zimskega spanja zbudil Boris Štefanec iz Komisije za preprečevanje korupcije?

Kako je "pogrebna koalicija" izglasovala nevaren zakon

Interni viri iz Stranke modernega centra sporočajo, da je predsednik vlade v odstopu Miro Cerar sprejetje Zormanovega zakona vzel za nož v hrbet, saj je vlada imela svojo novelo zakona v predalu. Resda že tako dolgo, da se je na njej nabral prah, a imela ga je-. Dejstvo, da je zakon izglasovala t.i. pogrebna koalicija SMC – SDS, bržkone kaže zgolj to, da Miro Cerar ni sposoben obvladovati niti svoje lastne stranke. Zakaj bi mu potem ljudje zaupali še en mandat, so se spraševali v koalicijskih strankah in pri tem upravičeno kazali na pomanjkanje vodstvenih sposobnosti. Red se začne doma, so opozorili, če ne znaš postaviti v vrsto lastne stranke, ne znaš postaviti v vrsto vlade. 

Glasovanje o zakonu o igrah na srečo je znova obudilo še eno nepojasnjeno vprašanje o odnosih znotraj SMC, zlasti na relaciji med Milanom Brglezom in Mirom Cerarjem. Predsednik državnega zbora je namreč podprl Zormanov zakon, s tem pa prisolil Miru Cerarju politično zaušnico ter mu izrekel tudi nezaupnico kot predsedniku vlade, ki je nasprotovala sprejemu zakona, obenem pa ga je deklasiral tudi kot predsednika stranke, ki ga ne upoštevajo niti lastni poslanci. Kdo je sploh pripravljen podpreti Cerarja, če celo najožji sodelavci in lastni poslanci - in to kar 22 od 35 - vzdignejo roke proti njemu? Seveda lahko obstaja tudi kakšna druga razlaga, denimo ta, da si poslanci SMC pač urejajo eksistenco po koncu mandata. Za Mira Cerarja, ki se je z odstopom hotel pokazati za načelnega politika, je potencialna korupcija v lastnih vrstah naravnost sijajna popotnica za prihajajoče volitve ...