Trpljenje ostarelega Junckerja v času cmerave vlade

Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je v govoru na varnostni konferenci v Münchnu ponovil, da morajo države Zahodnega Balkana urediti vsa mejna vprašanja, preden se bodo pridružile Evropski uniji. Pri tem je prisotne presenetil s trditvijo, da trenutno »zelo trpi« zaradi mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško.

»Namesto da bi vprašanje rešili, preden sta Slovenija in Hrvaška vstopili v Evropsko unijo, se je to raje predalo mednarodnemu arbitražnemu sodišču. Sodišče je odločilo, ampak strani se ne moreta uskladiti, kako s to arbitražno razsodbo ravnati,« je dejal Juncker in dodal, da »tega ne želi doživeti še enkrat.« Potem je ponovil, da morajo države Zahodnega Balkana »nujno urediti vse mejne spore, preden postanejo članice.« 

Na podoben način je Juncker že pred tem v nastopu v Strasbourgu tudi zagotovil, da nobena država z Zahodnega Balkana ne bo več vstopila v EU, ne da bi pred tem rešila vse težave z mejami. »Igrice, da bomo te težave rešili, ko bomo vstopili v EU, ne bo več. Z mano ne več,« je bil oster predsednik Evropske Komisije.

Junckerjeve besede o njegovem osebnem »trpljenju« in posredno trpljenju celotne EU zaradi »balkanskih igric« ter »nerešenih problemov« so tragikomične. Če iz geopolitičega besednjaka presedlamo v literarno teorijo bi lahko rekli, da se Juncker in celotna EU še vedno nahajata še v nekakšni romantični fazi svojega razvoja. Realizem, neorealizem, moderni roman, postmodernizem – vse to EU šele čaka. Vsi pa vemo, kaj je bistvo romantičnega zapleta. Na eni strani je junak, dober in čist, ki si prizadeva za svoj Cilj, nato pa v boju s sovražnimi silami tragično propade. Tako je tudi mladi Goethejev Werther trpel zaradi neuslišane ljubezni do Lotte, vse dokler ga ni zavrnila zaradi Alberta, medtem ko si je trpeči Werther na dan, ko je prvič in zadnjič v življenju poljubil Lotto -  v obupu vzel življenje. In tako naprej do Prešerna in še kam… 

No, EU zaradi »obupnega« mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško res ne bo že jutri naredila kolektivni samomor. Toda če bi bila EU vsaj v realistični fazi svojega literarno-geopolitičnega razvoja, potem predsedniku Evropske komisije ne bi bilo potrebno tako trpeti. Predvsem zato, ker bi še pravočasno spoznal, da je EU s svojimi lastnimi potezami v največji meri sama prispevala k sedanjemu »trpljenju ostarelega Junckerja«. 

Trpeči Juncker sedaj pametuje, kakor da bi bila EU »prevarana«, ko mejnega vprašanja med Slovenijo in Hrvaško ni rešila pred vstopom Hrvaške v EU – toda prav Evropska komisija je v času slovenske blokade Hrvaške pritiskala na Slovenijo, trdila, da mejna in dvostranska vprašanja nimajo nobene zveze z vstopom in da zaradi tega Hrvaški ni mogoče onemogočiti vstopa! Da ne govorimo o tem, da so v EU z nerešenimi mejnimi spori vstopile tudi druge države, na primer velika Britanija in Španija (Gibraltar), Grčija (meja s Turčijo), Ciper  in mnoge druge. Na primer Portugalska, ki se s Španijo prička zaradi Olivenze in Vile Real, Irska in Velika Britanija, ki sta v sporu glede meje v Rough Foylu, Nemčija in Nizozemska, ki se gledata postrani zaradi meje v zalivu Dollart, Avstrija in Nemčija, ki sta v sporu s Švico zaradi meje na jezeru Konstanza ali pa Francija in Italija, ki se prepirata zaradi meje na vrhu Mont Blanca. Na enak način je seveda v EU vstopila tudi Slovenija, z nerešenim sporom s Hrvaško.

To seveda pomeni, da Juncker zavaja in da ni problem v tem, da imajo nekatere države nerešene spore. Nekatere države s temi spori pač živijo, drugje pa je to nekoliko težje. Vendar v slovensko-hrvaškem primeru ne gre za to, da ta spor ne bi bil »rešen«, kot to vidi Juncker. Problem je bil namreč razrešen z arbitražo, ki jo je pomagala vzpostaviti tudi Evropska komisija. Toda sedaj, ko Hrvaška te arbitražne razsodbe ne želi spoštovati, od mlahavega in neodločnega Junckerja nismo slišali še nobene resne in preudarne ne na temo »nerešene meje«, temveč na temo »kršitev mednarodnega prava« s strani Hrvaške. Juncker tako v Evropski komisiji deluje kot nekakšen klovn, ne pa kot voditelj, ki zna udariti po mizi in pokazati pot; v začetku ga je bilo še zabavno gledati, kako je vse voditelje EU vlekel za različne dele telesa, se iz njih norčeval, kako je Viktorja Orbana imenoval »diktator« - toda sedaj to njegovo duhovičenje postaja že kar nadležno in tragično, ko od Junckerja ni mogoče slišati prav nič pametnega v zvezi z arbitražno razsodbo. 

Kljub mnenju pravnikov v EK, da je arbitražna razsodba veljavna, se je Junckerjeva Evropska komisija potuhnila v kot in v boj za »evropsko pravdo« v Luksemburgu Slovenijo pošilja golo in boso, Juncker pa medtem javno duhoviči o problemu, ki ga dejansko nikoli ni bilo. Ni namreč problem v »nedoločeni meji«, pač pa v tem, da se razsodba ne spoštuje. Juncker bi si moral odgovoriti na samo eno preprosto vprašanje – ali je Hrvaška na veljaven način odstopila od Arbitražne pogodbe ali ne? Če je, potem je obmejni spor dejansko »dvostranski problem.« Toda Junckerjevi pravniki so na to vprašanje že odgovorili z »ne«. In če je odgovor »ne«, potem bi Juncker lahko govoril samo še o eni zadevi – o kršitvi sodbe s strani Hrvaške. In niti najmanj o nekakšnem »usklajevanju Hrvaške in Slovenije« o tem, »kako sodbo izvrševati«, še manj pa o potrebi »obeh strani«, da naj rešita ta »problem«. Kakšno neverjetno, licemerno zavajanje in spodkopavanje mednarodnega prava! 

To seveda ne pomeni, da je kriva samo Evropska Komisija. Seveda ne. Tudi slovenska zunanja politika je očitno še zmeraj v nekakšni romantični fazi, kjer se njeni protagonisti zaklinjajo samo v mednarodno pravo in pozabljajo, da nastanek in obstoj držav ter njihove meje še vedno v veliki meri krojijo interesi držav ter sila in moč, ne pa samo mednarodno pravo. Poglejmo samo primer Kosova, ki je (za Slovenijo in 114 drugih držav) postalo »država« ob veliki uporabi mednarodne sile in po očitni kršitvi veljavnih mednarodnih pravil. 

Če bi bila tudi slovenska diplomacija že pred leti vsaj v »realistični fazi« svojega razvoja, potem bi bili njeni akterji dovolj pameti, da bi soglasje slovenskega parlamenta na vstop Hrvaške v EU preprosto povezali z implementacijo razsodbe, ne pa z začetkom arbitražnega postopka. Hrvaška bi pač na vstop v EU počakala še nekaj le. Morda bi Evropska komisija tedaj nekoliko ropotala, toda danes imamo dokaz, da bi nam ta ista komisija zagotovo dala za prav, saj je to nekdanje (in prehitro zavrženo) slovensko stališče o potrebi po ureditvi mejnih vprašanj sedaj nenadoma postalo »njeno stališče.« Vendar so naši politiki pred tedanjimi pritiski EK hitro in pohlevno popustili. In kdor hitro da – dvakrat da. Zato pa imamo sedaj tako krasno »rešen problem s Hrvaško«.

Diplomacija, ki ne bi bila v »romantični fazi« svojega razvoja bi prav tako vedela, da bi bilo namesto praznega govoričenja bolje v Piranski zaliv poslati, še prej pa kupiti resne policijske čolne in namestiti dobro obalno zaščito. Ne pa tiste škatlaste policijske gumenjake, ki izgledajo kot sosedov zimski vrt na preluknjani kamionski zračnici, zaradi katere se nam posmehuje ves svet. 

Kot je dejal T. Rooswelt, ki si je ta stavek dal za moto svoje politike: »Speak softly, and carry a big stick.« (Govori tiho, a nosi veliko palico). Slovenska diplomacija pa ravna prav obratno: na vse pretege razgraja, se pritožuje in cmeri, v rokah pa drži majhno, impotentno krepelce mednarodnega prava. Cmerava vlada in trpeči Juncker – kakšna odlična literarna predloga za novo, žal že preseženo Goethejevo dramo.