Razkrite skrivnosti pro-zahodne slovenske obveščevalne skupine med drugo svetovno vojno

Ljubljanska založba Modrijan je lani izdala medvojne spomine slovenskega vojaškega častnika Vladimira Vauhnika (1896-1955) pod naslovom »Pod krinko«. 

Spomini so dejansko izdani v dveh knjigah; prva zajema njegovo delovanje kot vojaški ataše v prestolnici Tretjega rajha, medtem ko druga knjiga pokriva čas po napadu Tretjega rajha na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941. 

»Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti«

Vauhnik je leta 1938 postal vojaški ataše, dodeljen jugoslovanskemu veleposlaništvu v Berlinu in je tako neposredno opazoval dogodke tik pred in po izbruhu druge svetovne vojne. Med njegovimi nalogami je bilo tudi zbiranje (vojaških) podatkov o Tretjem rajhu, kateri bi lahko koristili Jugoslaviji, tako tistih, ki so bili objavljeni javni kot tistih, do katerih je prišel po drugih poteh.

Tako se je v Berlinu pričel ukvarjati tudi s prikritim pridobivanjem informacij, oz. po domače rečeno vohunjenjem. Opisuje različne metode, kako je prišel do želenih informacij: od izkoriščanja dobrih večerij in skupne vojaške zgodovine (bil je namreč avstro-ogrski častnik), prisluškovanju pogovorom v sosednji pisarni, ko je čakal na sprejem v nemškem uradu, pogovorom s slovenskimi (in jugoslovanskimi) delavci v Nemčiji, ... Posluževal se je tudi financiranju jugoslovanskega državljana, ki je zapeljal ženo nemškega častnika, včasih pa je imel le srečo, da je bil na pravem kraju ob pravem času in je po naključju dobil dokumente.

Preko vzpostavljenih kontaktov je tako skoraj teden dni pred invazijo na Jugoslavijo dobil opozorilo na prihajajočo nevarnost, kar je tudi posredoval jugoslovanskemu generalštabu. A njegovo opozorilo je naletelo na gluha ušesa. 

Napad na Jugoslavijo je povzročil, da je bil Vauhnik, skupaj z drugimi jugoslovanskimi diplomati, priprt in interniran. Kljub temu, da so pričakovali, da bodo bili poslani v Švico, se je odvilo drugače: diplomate so poslali v Beograd, kjer so Vauhnika (in nekatere druge diplomate) aretirali in zaprli. A že kmalu so jih nato prepeljali preko Gradca v Berlin, kjer je postal »gost« zasebnega zapora državnega vodje SS Heinricha Himmlerja. 

Po daljšem zaslišanju je bil izpuščen in poslal v Neodvisno državo Hrvaško, kjer naj bi se pridružil oboroženim silam te marionetne države, a se je novembra 1941 vrnil nazaj v Slovenijo. 

»Med izdajalci, vohuni in junaki«

Na začetku druge knjige gre Vauhnik bolj v podrobnosti svojega življenja neposredno po nemškem napadu na Jugoslavijo, pri čemer natačno opiše preživeti čas na Hrvaškem. Kot svetovalec načelnika hrvaškega generalštaba je izkoristil priložnost, da se je odpočil po nemškem zaporu in hkrati pričel delovati v škodo okupatorja.

Tu je tudi postal član obveščevalne organizacije BBZ, ki je pričela zbirati obveščevalne podatke in jih pošiljati naprej zahodnim zaveznikom.  Na podlagi predvojnih poznanstev in sorodstvenih vezi so spletli mrežo obveščevalnih centrov ter virov širom nekdanje Jugoslavije kot tudi v nekaterih sosednjih državah.

Ker so bili ključni člani organizacije (nekdanji) jugoslovanski častniki, uradniki, diplomati, itd., je bila organizacija pro-monarhistično usmerjeno, pri čemer je zbrane podatke predajala britanskim zaveznikom. A kljub temu so bili člani organizacije tako tisti, ki so bili nacionalistično usmerjeni in (tudi) sodelovali z okupatorjem, kot tisti, ki so se pozneje pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju. Na ta način je BBZ na nek način ohranjala sredinsko držo v vojnem času, ki je kmalu prerastel iz okupacije v državljansko vojno na podlagi ideoloških razlik. 

Jugoslavija je imela zaradi geostrateškega položaja pomemben del v vojni strategiji, saj so preko jugoslovanskega ozemlja potekale pomembne cestne in železniške povezave, usmerjene tako proti Italiji kot tudi proti Grčiji. Posledično so lahko obveščevalci BBZ preko svojih centrov v Trstu, Ljubljani, Zagrebu, Splitu in Beogradu nadzorovali prehod različnih nemških vojaških enot, vojaškega materiala in surovin po jugoslovanskem ozemlju ter o tem obveščali britansko obveščevalno službo.

Pri tem je zanimivo, da je Vauhnik pod krinko uradnika civilnega podjetja tik pred nosom italijanskega, nato pa nemškega okupatorja nadaljeval s svojim delovanjem, usmerjenim prav proti silam osi. Poleg opisovanja načina pridobivanja in analize zbranih podatkov pa Vauhnik opisuje, kako je njihova organizacija pričela razpadati oz. je bila razkrita s strani nemških oblasti. Tik po uspešnem zavezniškem izkrcanju v Normandiji je tudi Vauhnik moral zbežati iz Ljubljane v Trst in od tam preko Italije v Švico, kjer je dočakal konec vojne. 

Na koncu knjige tako Vauhnik med drugim opravi analizo delovanja organizacije BBZ: »V 30-mesečnem delovanju smo poslali v tujino več kot 70 obsežnih poročil s podatki z vseh področij. V tej obsežni pošti smo – kajpak v telegrafskem slogu – obdelali več kot 1250 vprašanj in problemov.« 

Po vojni – emigrant

Spomini, ki so bili prevedeni iz izvirnika v nemščini, so bili predhodno že prevedeni v slovenščino in srbohrvaščino, a so bili le-ti prevodi na določenih mestih (ideološko) spremenjeni oz. dopolnjeni. 

Izdaja založbe Modrijan, ki sledi izvirniku, tako predstavlja pomemben zgodovinski dokument o skupini Slovencev in Jugoslovanov, ki so v času državljanske vojne predstavljali tretjo skupino – tisto, ki je ne glede na ideološko opredelitev delovala v skupno korist zaveznikov.