Vse fobije so »fak«

Zapleti glede nošenja slovenske zastave na Olimpijskih igrah v Južni Koreji kažejo na globlji problem, ki se dotika vseh nas. Raziskovati omenjeno zadevo do zadnjih podrobnosti se brez Jakova Faka, ki se o tem iz razumljivih razlogov ne želi več javno oglašati - seveda ne da. Interpretacij dogodka bo, kot zmeraj - več. Kaj natančno se je zgodilo pa niti ni pomembno. Dejstvo je, da se je Jakov Fak zaradi očitno nestrpnih odzivov nekaterih v Sloveniji, češ da naj bi bilo neprimerno, ker Hrvat nosi slovensko zastavo, tej časti – odrekel. In to je res »fak«, v tistem slengovskem, slabšalnem pomenu besede seveda.

Menda so bili Francozi tisti, ki so si prvi izmislili tisto nacionalno idejo, ki je danes sodobna v vseh državah sveta. Namreč, da ni važno, kaj si po poreklu, od kod si, kakšna je tvoja barva kože, kakšne »gene« in prednike imaš, ampak je pomembno, če čutiš pripadnost francoski naciji, jeziku in kulturi. In to dokazuješ tako, da si njen državljan ali kako drugače. Športnik, ki pridobi neko državljanstvo in zastopa nacionalne simbole Slovenije že po definiciji spada v to kategorijo. Na enak način je vsak državljan pravno, v pravicah in dolžnostih izenačen z vsakim drugim – ne glede na svoje poreklo ali katerokoli drugo posebnost. Tisti, ki se ob športnikih tuje narodnosti v slovenskih dresih zgražajo, s tem kažejo le eno: da vsaj miselno pripadajo neki predpotopni dobi, nacionalističnim trogloditom, zagovornikom diskriminacije, ki jih je sodoben svet v boju proti rasizmu, apartheidu in nacizmu porazil že v 20. stoletju.

Seveda pa to ne pomeni, da posamezni miselni trogloditi teh svetovnih kataklizm niso preživeli. Danes se zato občasno še pojavljajo v najrazličnejših pojavnih podobah. Celo na najvišjih položajih. V podobi ameriškega predsednika je na primer oseba, ki sodelavce javno sprašuje po poreklu in ne more sprejeti dejstva, da je neka visoka uradnica iz »njegovega« Manhattna dejansko »od tukaj«, iz ZDA, če pa so njeni predniki »iz Koreje.« In bi jo zato, zaradi potez obraza in »porekla« rad videl na čelu svoje delegacije, ki se bo pogajala z Kim Jong Unom. Skratka, lahko tri generacije živiš v ZDA – pa za Donalda Trumpa še »nisi pravi Američan.« In to misli Trump, pravnuk človeka, ki je iz Nemčije emigriral v ZDA. 

V Srbiji je pred leti javnost pretresel napad najstnikov na sošolca, Roma, ki so fanta ubili samo zato, ker je mahal s srbsko zastavo in s tem menda žalil srbski narod. Najstniki so se branili, da Rom pač ne more biti »pravi Srb.« Razmišljanje, ki je zelo podobno žaljivkam tistih, ki so se topoumno spravili na Jakova Faka. Tudi v  Sloveniji smo si s podobnim sovraštvom do »izbrisanih« zapravili lep del mednarodnega ugleda, pred leti pa je državo presenetila tudi raziskava, kjer je ogromno število vprašanih zatrdilo, da za svojega soseda ne bi želelo imeti Žida – ki jih, pazite, v državi praktično sploh ni!

In tudi Hrvaška seveda ni imuna pred miselnim nazadovanjem dela svoje populacije. To se najbolj nazorno vidi iz zadnjega članka v zagrebškem Globusu, kjer so Slovence obtožili »kroatofobije.« Pri tem so našteli slovenske politike, ki naj bi delovali proti Hrvaški skupaj s srbskimi in podobno. In Kučan naj bi seveda sodeloval z Miloševićem. Teza je seveda na prvi pogled privlačna, ampak privlečena za lase. Seveda, v vseh Jugoslavijah so vsi paktirali z vsemi in proti vsem. Lahko najdeš enake primere "protislovenskega" delovanja Hrvatov in tu ni konca. Srbske pretirano liberalne komuniste so zatolkli slovenski in hrvaški, slovenske pa hrvaški in srbski. In da, Milan Kučan je leta 1991 Srbom res priznal pravico do življenja v eni državi - ampak kaj je to konkretno pomenilo? Vsak si je to, jasno, razlagal po svoje. In seveda je bil prvi spopad v Jugoslaviji prav na relaciji Kučan - Milošević. Kučanu je seveda kot vsakemu politiku mogoče očitati marsikaj, da pa je imel Miloševića pretirano rad - pa res ne.

Bistvo problema pa je drugje – v prepričanju, da so neki narodi že po naravi »fobični« zaradi nečesa, da so »takšni« ali drugačni, da se obnašajo kot nekakšni kolektivi. In da so te njihove značilnosti stalne. Kar se nato podpira s psevdozgodovinskimi »podatki«. To je v nasprotju z modernim prepričanjem, da države in njihovo politiko določajo interesi.

Takšno zgrešeno prepričanje je podlaga za rasizme, razčlovečenje drugih in za nove tragedije. Niso Slovenci »kroatofobični«, če si Slovenija želi neodvisen dostop do svetovnih morij. In seveda tudi Hrvati niso »slovenofobični«, ker si njihova država pač želi povečati svoj akvatorij v Piranskem zalivu in s tem svojo moč v mednarodnih odnosih. Borba za moč med državami tudi na »mikro ravni« pač ne izgine že zgolj zato, ker so te države majhne, tako kot naša gravitacija v vesolju ne izgine, pač pa se zgolj zmanjša. 

Skratka, niso »vsi Hrvati« takšni ali drugačni, predvsem pa celo v primeru, če bi bila njihova država v najhujšem sporu s Slovenijo – to ni spor med dvema narodoma in še manj spor med narodom in posamezniki, pač pa ostaja spor med državama, ki si zaradi zakonitosti mednarodnih odnosov pač prizadevata za čim večjo lastno moč in s tem logično prihajata tudi v navskrižja interesov. 

Za rešitev teh problemov imamo le dve civilizirani orodji – diplomacijo in mednarodno pravo. Vsekakor pa s konkretnimi ljudmi ti konflikti nimajo prav ničesar. Tako kot tudi najhujša oblika konflikta - vojna - ni odnos med posamezniki, pač pa med državami in njihovimi oboroženimi silami, tako tudi meddržavni konflikti ne bi smeli vplivati na našo oceno posameznih oseb, ne glede na njihovo nacionalnost. 

Vsak, ki se bori za slovenske nacionalne barve in vsak, ki mu je Slovenija tako ali drugače všeč - lahko nosi slovensko zastavo. Kdor tega ne razume, ta svoj lastni narod usmerja  proti porazom – ne samo zgodovinskim, pač pa tudi tistim na kulturnem in športnem polju, kot rezultatu osiromašenja lastnih »nacionalnih« ekip, zapiranja in kratkovidnega izganjanja tistih, ki bi Sloveniji lahko prinesli najvišje dosežke.