Mineva 25 let od smrti elegantne Audrey Hepburn

Številne mladenke še danes med obiskom New Yorka v črni obleki ter kavo in rogljičkom v roki postanejo pred znano draguljarno Tiffany na Manhattnu in se tako poklonijo Audrey Hepburn, eni največjih ikon v zgodovini filma. Vselej elegantna in prefinjena igralka in humanitarka ter vzornica številnih najstnic je umrla na današnji dan pred 25 leti.

Audrey Hepburn se je kot Audrey Kathleen Ruston rodila 4. maja 1929 v Belgiji. Študirala je balet in igro v Amsterdamu in Londonu. Kot filmska igralka je debutirala leta 1948 z majhno vlogo stevardese v nizozemskem filmu Nizozemska v sedmih lekcijah, naslednje leto pa v gledališču kot plesalka v spektaklu High Button Shoes.

V začetku 50. let minulega stoletja je odšla v Hollywood. Že prva velika vloga v filmu Rimske počitnice (1953) ji je prinesla oskarja za glavno žensko vlogo in jo izstrelila med zvezde. Kmalu po vlogi princese Ane, ki se med vrtoglavim odkrivanjem Rima zaljubi v čednega novinarja (Gregory Peck), se je uvrstila med najbolj priljubljene hollywoodske igralke.

Audrey Hepburn je vse do svoje smrti 20. januarja 1993 ohranila tesno prijateljstvo s francoskim modnim oblikovalcem Hubertom de Givenchyjem. Bila je njegova muza. Zanjo je ustvaril obleke tudi za številne filme, denimo za Zajtrk pri Tiffanyju (1961), v katerem je z vlogo čedne, iskrive in samosvoje Holly Golightly potrdila svoj status modne ikone.

Karizmatična igralka še danes velja za ikono in vzornico mladenk, ki sanjarijo o njenem slogu in podobno kot 18-letna Holly Golightly, ki si v ikoničnem filmskem prizoru s kavo in rogljičkom ogleduje izložbo znane ameriške draguljarne, hrepenijo po boljšem življenju. Z njeno podobo so sicer tesno povezani velikanska črna očala, visoko speta pričeska, mala črna obleka, ovratna ruta in biserna ogrlica.

Med njenimi pomembnejšimi filmi so še Sabrina (1954), Vojna in mir (1956), Ljubezen popoldne (1957), Nunina zgodba (1959) in Moja lepa dama, (1964). Leta 1967 se je začasno umaknila iz filmskega sveta, da bi preživela več časa s svojima sinovoma. Do smrti je nastopila še v petih filmih, med njima sta Robin in Marian (1976) in Vedno (1989).

Štiri leta po zadnjem filmu je oboževana igralka umrla zaradi raka na črevesju. Znana je bila sicer tudi kot Unicefova ambasadorka. Na podelitvi oskarjev leta 1993 je bila posmrtno odlikovana s častnim oskarjem za posebne humanitarne namene, leta 1999 pa je bila proglašena za tretjo najboljšo žensko filmsko zvezdo vseh časov na lestvici Ameriškega filmskega inštituta.