Trumpovo zavajanje o uspešnosti ameriškega »protiraketnega ščita«

Navedbe ameriškega predsednika Donalda Trumpa o tem kako je mogoče z ameriškimi raketami »zlahka« sestreljevati medcelinske rakete, predvsem severnokorejske – očitno ne držijo. 

Izstrelitev najnovejše in najbolj napredne severnokorejske rakete, ki lahko brez težav doseže tudi območje vse celinske severne Amerike je sprožila nove razprave o možnosti, da ZDA in zavezniki prestrežejo to in druge podobne rakete. Ameriški predsednik Donald Trump je že večkrat omeni to možnost in oktobra letos celo zatrdil, da je možnost sestrelitve takšnih raket več kot »97 odstotna.« 

Ameriške rakete na japonskih ramenih

Na skupni tiskovni konferenci s japonskim predsednikom vlade Shinzo Abejem 6. novembra letos je bil podobno odločen. Na vprašanje, namenjeno japonskemu predsedniku vlade, ali bo Japonska v primeru izstrelitve naslednje severnokorejske rakete poskusila tudi sama sestreliti takšno severnokorejsko raketo, je v njegovo odgovor novinarjem »vskočil« kar sam ameriški predsednik ZDA in dejal naslednje: »Rad bi deloma odgovoril na to, kar ste vprašali japonskega predsednika vlade. Lahko jih bo sestreljeval z neba in to takoj, ko bo končan nakup dodatne vojaške opreme iz ZDA. Z lahkoto jih bo sestreljeval z neba, enako zlahka, kot smo nedavno z neba v Savdski Arabiji sestrelili nekaj podobnega,« je dejal ameriški predsednik.«

Vendar pa se ameriški predsednik, kot opozarja Quartz, hudo moti. ZDA preprosto ne morejo »zlahka« sestreljevati takšnih raket, kot je bila zadnja severnokorejska raketa Hwasong-15. Saudijska vojska je z ameriškimi »patrioti« res prestregla in sestrelila balistično raketo starejše generacije (»Scud«), ki so jo izzstrelili uporniki iz Jemna, vendar je v tem primeru šlo za raketo srednjega dosega, ki leti bistveno počasneje in bliže površini Zemlje v primerjavi z interkontinentalnimi, balističnimi raketami (ICBM) ki jih imajo velike sile in sedaj, očitno, tudi Severna Koreja. 

V teoriji je vse sicer videti zelo enostavno, Takoj ko radarji zaznajo izstrelitev rakete, naj bi se proti balistični takšni raketi usmerile prestrezne rakete, ki bi nato v primeru ameriških sistemov zgolj s kinetično silo lastnega udarca uničile in onesposobile sovražno raketo. Prav s tem namenom so ZDA porabile že na stotine milijard dolarjev za vzpostavitev sistema GMD, namenjenega uničevanju balističnih raket »na sredini poleta.«

Vendar pa je v praksi izvedba te operacije zelo zahtevna. »Ameriške prestrezne rakete na Aljaski in v Kaliforniji imajo okoli 25 odstotkov možnosti, da prestrežejo napadalno raketo, vendar so strokovnjaki prepričani, da je v praksi ta številka veliko nižja,« navaja dr. Bruce Blair, nekdanji časnik za nadzor izstreljevanja raket, ki je postal aktivist organizacij, ki si prizadevajo za razorožitev v svetu. Na nekaj podobnega opozarjajo tudi v Zvezi zaskrbljenih znanstvenikov. »V realnih pogojih na svetu to ni zanesljiva obramba. Z promocijo prestrezanja raket kot rešitve v primeru jedrskega spopada ameriški diplomati otežujejo iskanje diplomatskih rešitev in vzbujajo lažen občutek varnosti , ki bi lahko škodil ameriški javnosti,« so zapisali v svojem poročilu o tem problemu. 

Celo sama poročila ameriškega ministrstva za obrambo ob tem opozarjajo, da je »zanesljivost in uporabnost operativnih prestreznih raket na tleh nizka, agencija za obrambo pred izstrelki pa še naprej ugotavlja različne napake med testiranji.« 

Od leta 2004 je bil sistem preizkušen manj kot dvanajstkrat, pri čemer je bil uspešen v manj kot polovici primerov. V enem primeru je Los Angeles Times poročal, da je agencija za zaščito pred izstrelki (MDA) javnost obvestila o »uspešnem testu«, čeprav je prišlo do napake rakete, ki ne bi uspela prestreči potencialne balistične rakete. V začetku letošnjega leta je nato prišlo do prvega uspešnega prestrezanja tarče v zadnjih treh letih. Vendar so v tem primeru upravljalci prestreznih raketnih sistemov vedeli za smeri, iz katerih naj bi priletele njihove tarče, prav tako pa niso bili soočeni z protiukrepi samih balističnih raket, ki bi lahko z manevriranjem in lažnimi »vabami« zavedle prestrezne rakete in njihove operaterje v realnih pogojih napada. 

Zgolj »omejena sposobnost« sestrelitve raket 

Fred Kaplan prav tako opozarja, da se ameriški predsednik moti in da bi bilo zelo dobro, če bi se tega še pravočasno tudi zavedel. Ob tem navaja podatke, ki prav tako ne vzbujajo pretiranega optimizma. Pri tem analizira vse tri sisteme, ki jih imajo ZDA v tem trenutku. Ameriški sistem THAAD, ki je namenjen sestrelitvi raket srednjega dosega naj bi bil samo enkrat preizkušen proti raketam z dosegom od 1000 do 3600 kilometrov, nikoli pa proti raketam z dosegom 3600 – 7000 kilometrov. Zato ni jasno, ali lahko zaščiti npr. oporišča v Guamu.

Ladje s sistemom Aegis (SM-3) iz drugega sistema protiraketne obrambe so sicer zelo učinkovite, vendar se morajo nahajati »na pravem mestu«, nekje pod najvišjo točko loka v obliki parabole, po katerem leti balistična raketa. Preizkusi v realnosti zato kažejo »omejeno sposobnost« sestrelitve raket dolgega dosega. 

Sistem GBI, prestreznih raket, ki so nameščene na kopenskem delu ZDA ima podobne težave. Ob poskusih naj bi sestrelili 10 od 18 tarč, od leta 2015 pa do danes pa je bil preizkušen zgolj enkrat. V primeru če bi Severna Koreja izstrelila več raket bi bile težave za ameriške prestrezne rakete seveda še toliko večje. »Prvič, Trump se moti…Drugič, nekdo mora povedati Trumpu, da se moti, kajti če verjame to, kar govori, potem si bo lahko mislil, da lahko Severno Korejo napade nekaznovano. In da lahko v primeru, če se bodo severnokorejci maščevali z izstrelitvijo jedrskih izstrelkov na nas ali naše zaveznike - sestrelimo te rakete. In tukaj imamo problem. ZDA so v zadnjih desetletjih porabile na stotine milijonov dolarjev za razvoj, testiranje in opremljanje sistemov protiraketne zaščite. Vendar pa v testih ti sistemi svoje tarče zadenejo le v 50 ali 60 odstotkih primerov,« opozarja Fred Kaplan.